Narava | Svetlana – SLOVENIJA

Ljubljanska Špica

Špica je del ob Ljubljanici, med Trnovskim pristanom in novim mostom, ki nas pripelje v Botanični vrt. Tukaj je bilo nekoč ljubljansko kopališče in naša ljubljanska mestna hiša obljublja, da bo Špica zopet postala to kar je že bila. Čudovit prostor za preživljanje prostega časa.

Ob teh lepih in toplih poletnih dnevih je na Špici zelo živahno. Razen tega, da se nihče ne kopa, pa ljudje posedajo na bregu, ob plavajočih kavarnicah, se družijo, kartajo ali pa berejo, pijejo kavo ali pivo ter se mastijo s “čevapi” in podobno hrano.

Nekateri se ob urejenih bregovih Ljubljanice samo sprehajajo. Ljudje, kužki, mali in veliki, vseh je dovolj. V reki mirno in spokojno plavajo cele jate račk. Res je lepo v tej naši Ljubljani.

Tivoli poleti

Kljub poletni avgustovski vročini, v Ljubljani 30 stopinj, pa je v parku Tivoli, tudi sredi dneva, kar živahno.

Ob tivolskem ribniku imamo ves vikend, Knjižnico pod krošnjami. Lahko beremo knjige za odrasle, otroške knjige ali pa revije. V udobnem stolčku, v senci košatega drevesa, iz slasčičarne, ki je poleg pa si prinesemo še kavo. Nebesa.

Vrtnarji so poskrbeli, da je park posejan z živobarvnimi rožami. Ponekod se zdi, kot bi gledali dolg pisan tepih. V senci dreves ljudje poležavajo, berejo, kartajo, seveda so marsikje poleg, tudi hišni ljubljenčki. Pravi božji dar je tale naš park Tivoli, samo lučaj stran od centra mesta toliko lepe narave in vse pohvale ljudem, ki skrbijo za njegovo urejenost.

Edvard Kocbek vsdak dan uživa ob lepem razgledu na cvetoče razkošje. — Edvard Kocbek vsak dan uživa ob lepem razgledu na cvetoče razkošje.

Knjižnica pod krošnjami, Tivoli, ob ribniku.

Devinski vrtovi

Na enodnevnem izletu v Tržaški zaliv, smo obiskali tudi grad Devin. Grad stoji na približno sto metrov visoki skali, okoli njega pa se vse do morja stopničasto raztezajo, čudoviti vrtovi. Ob lepem sončnem vremenu, ki nas je spremljalo, so bili cvetoči grmički, še lepši in v polnem razcvetu.

Povezano:

Tržaški zaliv

Botanični vrt v avgustu

Botanični vrt Ljubljana

: Bugenvilija, država izvora Brazilija.

Saj enkrat na mesec, se v prostem času, sprehodim po Trnovskem pristanu, do ljubljanskega Botaničnega vrta. Vsakokrat me pričakajo nove barve, novi cvetovi. Tudi v vročem avgustu je tako. Sediš na klopci, v prijetni senci stare, a čudovite Napoleonove lipe in opazuješ naravo. Tudi sprehod po vrtu, je kljub vročini, prijeten, saj je tu poleg različnih rož, tudi veliko dreves, ki pri teh visokih temperaturah, nudijo prijetno senco.

botanicni-vrt Sorodno:

Najlepši vrt

Nežnost volkov

Stef Penney

Nežnost volkov

Zgodba romana se dogaja leta 1867. v Kanadi. Glavnim junakom sledimo globoko v kanadsko divjino. Z lahkoto si predstavljamo zasnežene gozdove, jezera in reke, ki jih prekriva ledena ploskev in oddaljeno oglašanje volkov.

Volkovi v zgodbi nastopajo bolj kot kulisa, junaki jih slišijo, ko stopajo po divjini, so pa tudi stalni krivci za izginule ljudi. Če kdo izgine, so ga sigurno raztrgali volkovi.

Notranjost knjige je posuta s tačkami volkov, vsako poglavje pa se prične s portretom volka, kar se mi zdi zelo posrečeno.

Roman je v bistvu kriminalka, ki je izšla v zbirki Krimi, v izdaji Mladinske knjige.

Laurent Jammet je kruto umorjen v svoji hiši, blizu majhnega mesta Dove River. Istočasno izgine tudi Francis, posvojenec gospe Ross, ki je tudi našla truplo. V strahu, da je Francis morilec in, da je kot mati odpovedala, se odloči, da ga sama poišče. Za pomoč zaprosi izkušenega lovca in slednika indijanskega rodu, Williama Parkerja. Skupaj se odpravita v divjino po sledeh, ki jih pušča Francis in še nekdo, za katerega sklepata, da je pravi morilec.

Spremljamo njuno slikovito in divjo pot na kateri pa srečujeta tudi druge ljudi in naselbine, kjer ti živijo, odmaknjeni pa kljub temu zadovoljni.

Stef Penney se je rodila v Edinburgu. Končala je študij filozofije in teologije.

Sprehod ob Ljubljanici

Trnovski pristan – Prulski most – Špica – Botanični vrt

Moj priljubljen sprehod v Ljubljani ob koncu tedna. Le streljaj od centra mesta, se začne sprehajalna pot ob reki Ljubljanici. Nedavno prenovljeni Trnovski pristan, nam omogoča opazovanje številnih rac, ki veselo čofotajo v reki ali pa ob njej nemoteno počivajo, saj smo sprehajalci osveščeni in gremo mimo počivajočih račk zelo previdno in počasi, da jih ne splašimo.

Danes je, po kar nekaj dnevnem deževnem vremenu, v Ljubljani končno pisijalo sonce. Seveda se je to zelo poznalo na barvi naše Ljubljanice, ki se je spremenila v čokoladno rjavo, če se malo pohecam.

Iz centra mesta do Špice se lahko zapeljemo z rečnim taxijem.

Srečala sem samičko pasme basenji, značilne lisičje rjave barve z belimi lisami. — Srečala sem samičko pasme basenji, značilne lisičje rjave barve z belimi lisami, ime ji je Loa.

Od Špice do Botaničnega vrta, ki je ljubljanska naravna znamenitost, je le pet minut hoda. Ustanovljen je bil leta 1810. in nekje sem prebrala, da ravno na današnji dan 11. julija. Ko sem bila danes tam, ni bilo videti, da ima vrt rojstni dan pa kljub temu, Vse najboljše za rojstni dan.

Na listu lokvanja je žuželka, čudovite modre barve. Kako se imenuje?

Ob visokih poletnih temperaturah, je v senci dreves prijetno hladno.

Tudi rože cvetijo, ob vsakem obisku, drugačne.

Za prijeten konec sprehoda je poskrbel simpatičen kosmatinec s svojim nasmehom.

Saeta Equina

Nekaj slik in komentarjev s 1. Mednarodnega konjeniškega festivala Saeta equina, ki je bil od 18. do 21.junija 2009. na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

Saeta Equina je latinska beseda in pomeni konjska griva, ki je bila tudi simbol tega konjeniškega festivala. Po besedah gospe Cvetke Bogovčič, vodje prireditve, je bila rdeča nit festivala prepletanje konjeništva, kulture, humanitarnosti, izobraževanja in zabave. In res je bilo kaj videti:

Zadnja konjska moda je poševno spletanje grive v kitko.

Terapevtski konj fundacije Nazaj na konja.

Mali Viki pod budnim nadzorstvom mame in tete mogoče.

Shetlandski poni Viki, danes ima že 12 dni.

Italijanski tim Parelli pravi, da je konjeništvo mnogo več kot jahanje.

Parelli, uspeh brez nasilja, partnerstvo brez gospodovalnosti, sozvočje brez prisile...

Halo, jaz sem tudi tukaj, bo še mene gdo "počohal"?

Ja, brez malih hišnih ljubljenčkov pač ne gre, tudi na konjeniškem festivalu ne.

Najlepši vrt

Pomlad je zame najlepši del leta, ko vse cveti, v vseh mogočih barvah in vonjih. Okna in balkoni na hišah so polni rož pa tudi po vrtovih in parkih jih je vse polno. Skratka čas cvetočih užitkov.

Toda za tako cvetoče razkošje je treba imeti roko, kot pravim jaz. S svojimi rožami se zaenkrat še nebi preveč hvalila, toda moja mama, ta pa ima roko za rože in to je treba samo videti. Zame je to najlepši vrt:

Ob reki Kolpi

Na izletu po Beli krajini smo se ustavili tudi ob reki Kolpi. Bila sem prijetno presenečena nad lepoto Kolpe in urejenostjo njenega nabrežja, saj je prava rečna riviera s kopališči in kampi ob njej.

Ob našem obisku je imela voda skoraj 23 stopinj, kar je bila kar prijetna osvežitev za ljudi pa tudi za hišne ljubljenčke.

Španjelka Luna nas je zelo zabavala s svojimi skoki v Kolpo in veselim pasjim plavanjem.

Poleg hišnih ljubljenčkov pa so ob Kolpi našle dom številne redke ptice in živali. Med njimi tudi vidra, ki je v Evropi ogrožena vrsta. Vidre sicer nismo opazili, smo pa videli sive čaplje, ki so elegantno hodile po reki, eno pa smo videli tudi v gnezdu.

Čeprav reka Kolpa izvira na hrvaškem in se tam tudi izliva pa kar 113 km teče tudi na slovenski strani kot mejna reka.
Velja za eno najtoplejših in najčistejših rek v Sloveniji.

Kolpa je zelo primerna za kopanje, saj v poletnih mesecih voda doseže temperaturo tudi do 30 stopinj. Na njej pa nikoli ni dolgočasno, saj belokranjci ponujajo številne možnosti za rekreacijo: čolnarjenje, vožnja s kanuji, kajaki ali rafti, ponujajo pa tudi organiziran ribolov tako za profesionalne kot rekreativne ribiče.

Čudovita pokrajina, mirna in topla reka, narava, živali, urejenost in mir, vse to me je prepričalo, da Kolpo še kdaj obiščem.

Bela krajina

Lipicanci v Ljubljani

Kobilarna Lipica slavi 429 rojstni dan

Kobilarna Lipica je bila ustanovljena daljnjega 19. maja 1580. leta in je med najstarejšimi kobilarnami na svetu. Leži tik ob slovensko-italijanski meji, na slikovitem slovenskem Krasu. Razglašena je za kulturno-zgodovinski spomenik Slovenije. Tu ima dom okoli 400 čudovitih konj, lipicancev.

Lipicanec je avtohtona slovenska pasma. Je toplokrvni konj, srednje velik, lepotec z gracioznim gibanjem, inteligenten, ponosen, skromen in zdržljiv. Kot ustvarjen za visoko šolo jahanja. Na tekmovanjih v dresurnem jahanju se uvršča v sam vrh.

V okviru praznovanja rojstnega dne, je kobilarna Lipica danes pripravila v ljubljanskem parku Tivoli, Dan Lipicanca v Ljubljani.

Iz Lipice so pripeljali čudovite lipicance, ki so s štirimi odprtimi kočijami brezplačno prevažali mimoidoče po parku.

Veselje in navdušenje nad lipicanci je bilo veliko in ne samo otroci, tudi odrasli smo bili nad njimi očarani.

Tudi sama sem se udeležila take vožnje v kočiji z lipicancema, ki sta bila brata, z imenoma Samo in Vero. Seveda so bila imena veliko daljša, kot se za čistokrvnega lipicanca spodobi in prijazni kočijaš mi jih je povedal, a si jih na žalost nisem zapisala.

Kako lepo smo se danes imeli v Tivoliju, povedo slike:

Vožnja s kočijo in lipicanci se je začela na Jakopičevem sprehajališču.