Botanični vrt v Ljubljani, čudovit prostor za sprehod in občudovanje narave, ki je vsak dan malo drugačna.
ameriški javor
Pomlad je prišla, sicer je šele na začetku, toda narava počasi dobiva nove barve.
Nazadnje sem bila v botaničnem vrtu oktobra, ko je bil vrt odet v jesenske barve.
Danes so cvetele travniške pomladanske rože kot so trobentice, kronce, zvončki pa tudi podlesna vetrnica.
Od rož se je razcvetel jeglič, pljučnik, narcise, rumeni dren, magnolija pa je vsa v popkih in še nekaj dni pa se bo pokazala v vsej svoji lepoti.
magnolija v popkuameriški javor z mogočnim deblom in nežnimi srebrnimi listirumeni drenjegličpljučniknarcisepodlesna vetrnicazlati prinašalec Oro v botaničnem vrtu
Pomlad je končno prišla tudi v Ljubljano, ki ni več bela Ljubljana, ampak zelena in polna prvih naravnih znanilcev pomladi kot so zvončki, trobentice in žafran. Te rože so prisotne po celotni Sloveniji, le ob različnem času pokukajo iz zemlje.
Foto blogi bodo sedaj bolj pisani, polni barv, sonca in cvetoče narave.
Tudi park Tivoli pridni vrtnarji počasi zasajajo z rožami tako, da bo rastlinjak v Tivoliju malo manj obiskan pa tudi knjižnica se bo lahko kmalu preselila pod krošnje.
zvončki in trobentice ...trobenticežafranrožni vrt v Tivolijutravnik zvončkovrožni tepih v Tivolijukosovka
Pod okriljem Botaničnega vrta Ljubljana, ki prav letos praznuje 200-letnico ustanovitve, so v ljubljanskem parku Tivoli uredili čudovit rastlinjak.
Rastlinjak se nahaja v bližini tivolskega ribnika in v teh dneh, ko je bela Ljubljana še vedno prekrita s snegom, je pogled na zelene in cvetoče rastline pravi balzam za oči.
V rastlinjaku je največ tropskih rastlin, imajo pa tudi vedno zanimive mesojedke, ki s hlastanjem za mušicami kompenzirajo premalo pridobljeno hrano iz revnih tal na katerih najpogosteje rastejo.
Trenutno imajo v rastlinjaku vedno čudovite in v različnih barvah cvetoče orhideje.
Rumena orhideja
Nekatere rastline je možno v rastlinjaku tudi kupiti. Začasni odpiralni čas je od 11. do 17. ure v torek, sredo in četrtek; od 11. do 15. ure v soboto in nedeljo. Vstop je prost. Za delavnice, ki jih tu prirejajo pa je potrebno nekaj € plačati. V poletnih dneh se bo odpiralni čas spreminjal in najbolje je, da ga preverimo na spletni strani botanični-vrt.si.
Orhideja v belemPinki orhidejaHibiskusmesojedkaMedinila je doma na Filipinih.Lepo urejen rastlinjak poleg tivolskega ribnika.
Fotografije, ki sem jih posnela na našem enodnevnem izletu v Strunjan pa še kam.
V Strunjanu je veliko naravnih znamenitosti: tu je edina slovenska morska laguna, najmanjše soline, najvišje prepadne flišne stene, najdaljši del naravnega morskega obrežja.
Območje so razglasili za Krajinski park Strunjan, sprva z odlokom občin Piran in Izola, kasneje pa z uredbo Vlade Republike Slovenije.
Mi smo se sprehodili do strunjanskih solin, si ogledali laguno Stjuža, ki je edina na slovenski obali, podobno pa ima italijanski Gradež. Mimo vile Tartini, smo se odpravili v hrib, do romarske cerkve Marija od prikazanja, nato pa še do najvišjega slovenskega klifa, na katerem stoji strinjanski križ. Od tu je čudovit pogled na morje, ob lepem vremenu pa pogled seže tudi do Tržaškega zaliva.
Lep jesenski dan se je naredil v Ljubljani. Po jutranji megli, je zasijalo sonce in odpravili smo se na ljubljansko sprehajalno pot ob Ljubljanici. Začeli smo na Prešernovem trgu, ali Prešercu kot mu pravi mladina.
Čez Plečnikovo Tromostovje, po Cankarjevem nabrežju, ob prehodu na Gallusovo nabrežje je nastala še tale fotografija ljubljanskega grada.
Danes je bilo na tej moji poti vse polno mladih slikarjev, vse do Trnovskega pristana so se razporedili in pridno risali Ljubljano. Govorili so francosko in očitno bodo lepoto našega mesta razstavili tudi v Franciji.
Naravni spomenik oziroma znamenitost, soteska Čepa, se nahaja na avstrijskem Koroškem. Soteska sama je dolga 1,2 km, toda prehoditi je potrebno veliko več, saj so poti speljane po stopnicah in mostičkih, ki se enkrat vzpenjajo, drugič spet spuščajo.
Pot do soteske Čepa.Tukaj se lahko odločimo, ali bomo pili vodo iz skodelice, ki nam omogoča srečo ali iz tiste, ki nam prinaša ljubezen.
Na poti po soteski, smo se res lahko čudili, kaj vse lahko narava ustvari. Krona vsega pa je čudovit, 26 metrov visok slap, ki se imenuje Tschauko.
V sklopu te naravne znamenitosti, je tudi nekakšen botanični vrt, v katerem so rastline, ki rastejo samo na tem območju Alp. Urejene table ob poti nas opozarjajo tudi na to, katere živali živijo na tem območju. Srečali nismo nobene, saj smo bili verjetno preveč hrupni, da bi se katera prikazala.
GremoDivja lepotaPonekod je soteska Čepa zelo ozka.Visoko nad vodoožinaPočasi se daleč pride.Ta mostiček je pa mala malica.Ti mostički so malo zahtevnejši, saj se radi majejo, še posebaj, ko nas je več na njem.Še malo divje lepote.Čudoviti slap Tschauko
Na našem enodnevnem izletu po avstrijski Koroški in sprehodu po čudoviti in divji soteski Čepa, smo se ustavili na prostoru na koncu soteske, ki ga imenujejo ljubezenski kotiček oziroma Liebes Platzl.
Tu smo si malo odpočili razbolele nešportne noge in se veselo odpravili naprej, proti Minimundusu.
27. septembra 2009, smo se odpravili na enodnevni izlet v sotesko Čepa v Avstriji.
Ob 6.15 zjutraj, smo se odpeljali iz Tivolija, čez Gorenjsko in skozi karavanški predor, proti avstrijski Koroški in soteski Čepa, ki je bila glavni cilj našega izleta in kjer smo se najdalj zadržali.
Soteska Čepa
Preden smo prišli do soteske pa smo se ustavili v vasi, kjer še vedno živijo koroški Slovenci. To je vasica Podgorje v dolini Rož (Maria Elend), kjer smo obiskali tudi mogočno Marijino svetišče.
Marijino svetišče v Podgorju
Kot že rečeno, je sledila soteska Čepa. V lepem sončnem vremenu, smo se odpravili po številnih stopnicah in mostovih, mimo številnih brzic in slapov. Naša pot je trajala približno dve uri in pol, kar je za mestne pohodnike kar veliko, če pomislimo, da se po teh stopnicah enkrat vzpenjamo in drugič spet spuščamo. V glavnem vsi smo prispeli na cilj pošteno zdelani in polni vtisov čudovite narave.
Soteska Čepa, mostovi, stopnice in čudovita narava.
Po soteski smo se odpravili proti Celovcu, v Minimundus, pravi mali svet čudes v miniaturni obliki, ki se nahaja ob Vrbskem jezeru.
Njihov slogan je: V enem dnevu okoli sveta.
Tu je 148 mini gradbenih mojstrovin iz vsega sveta. Iz Slovenije je tu postavljena zgradba NUK-a in najnovejša pridobitev je Blejski grad.
Narodna in univerzitetna knjižnica - NUK, arhitekta Jožeta Plečnika, v avstrijskem Minimundusu.
Po ogledu in obvezni kavici, smo se peljali ob Vrbskem jezeru, vse do vasi Marija (Maria Worth), ki je bila nekoč v zgodovini otok, danes pa je polotok. Obiskali smo župnijsko cerkev, ki se prvič omenja leta 894. Od tu smo se zapeljali še do Baškega jezera (Faaker see), nato pa se polni lepih vtisov in z velikim kupom slik v fotoaparatu, zapeljali še proti Ljubljani.
Župnijska cerkev Maria WorthVrbsko jezeroBaško jezero - Faaker See
Ljubljanski botanični vrt, se počasi odeva v jesenske barve in kot rjavi medved, pripravlja na zimsko spanje. V sončnem oktoberskem dnevu, je sprehod po vrtu še vedno prijeten. Cvetočih rož ni več, so pa tu drevesa in grmovje v vseh odtenkih zelene, rdeče in rumene barve.
navadni rujVišava bukev, s svojim naravnim tunelčkom.
Mediteranske rastline, ki so jih v vrtu hranili v velikih posodah, so umaknili v zaprte prostore, kajti zjutraj je v Ljubljani že slana, ki rastlinam škoduje.
Višava bukev še vedno, v vsej svoji lepoti, krasi vrt. Lipa, ki so jo zasadili še v času Ilirskih provinc, pa počasi izgublja svoje liste.
Edina rastlina, ki trenutno cveti je vitoška preobjeda in s svojim lepim violičnim cvetom poživlja botanični vrt. Še kratek sprehod mimo mirnega ribnika, kjer smo celo poletje poslušali žabji zbor in odpravim se proti Trnovskemu pristanu in domov, kjer me čaka topel pečen kostanj.
vitoška preobjedaBotanični vrt v oktobruJesen v vrtuHladnikija ponovno cveti. Poimenovana je po slovenskem botaniku in prvem ravnatelju botaničnega vrta, Hladniku.
Nedavno se je ljubljanski mestni potniški promet odločil, da podaljša avtobusno progo št 19, ki vozi na Barje. Sedaj se lahko z avtobusom 19a, odpeljemo ob Ljubljanici, po cesti ob dolgi Črni vasi pa vse do naselja Jezero,
Kažipot
kjer se nahaja majhno, simpatično, kraško jezero, imenovano Podpeško jezero. Ker tudi Krim ni prav daleč, ga imenujejo tudi Krimsko jezero.
Skratka, tole avtobusno progo št. 19 in 19 a, ki povezuje Ljubljano in občino Brezovica, bi jaz poimenovala kar turistična pot, na kateri je vse polno naravnih in kulturnih znamenitosti.
Na začetku Črne vasi stoji na desni strani, cerkev sv. Mihaela. Cerkev je za svojega nečaka, postavil arhitekt Jože Plečnik.
Ko se peljemo naprej proti vasici Jezero, je ob cesti kar nekaj kmetij, ki imajo v ogradah konje. Verjetno pa niso vse kmetije in so zgolj ljubitelji teh čudovitih živali.
Podpeško jezero
Na končni postaji 19 a, se odpravimo na desno, mimo kažipota in po ene dvesto metrih, pridemo do jezera. Ob lepem sončnem vremenu, kot je bil danes, se lahko ob jezeru sprehodimo, se naužijemo čistega zraka in lepe narave.
Ob jezeru je tudi gostišče, z lepo teraso, s katere je lep razgled na jezero in okoliške hribe in nastalo je kar nekaj fotografij.
Okolica jezeraNaselje Jezero, na južnem obrobju Ljubljanskega barjaPogled na Podpeško jezero, s terase gostišča.Srečanje z mladičem, pasme pinč.Podpeško jezeroRibnik na vrtuMaček počiva na sončnem travniku.Živali na kmetijiVasica Jezero s cerkvico.
Na sejmu Narava-zdravje, je bila v paviljonu Jurček, tudi razstava različnih gob. Vseh velikosti in barv, užitne in neužitne ter pogojno užitne. Kaj pomeni pogojno užitne? Malo zastrašujoče se sliši.
Jaz nisem gobarka, pa tudi jem jih zelo malo, kakšne lisičke in to je to. Gobe na razstavi so mi bile zanimive po svojih oblikah in barvah. Še najlepša mi je tista najbolj strupena, rdeča mušnica. Tudi te moje fotografije niso fotografije poznavalca, imena gob so prepisana iz listkov, ki so bili poleg gob, tako da za pravilnost nazivov ne jamčim. Preprosto, všeč so mi bile.
Sorodno:
