Ginko je živi fosil, saj je edini preživeli predstavnik rastlin, ki so bile razširjene pred približno 200 milijoni let, po vsem svetu.
Izvlečki iz ginka se uporabljajo v številnih medicinskih in kozmetičnih pripravkih. Uporabna dela sta list in seme. Listi ginka naj bi bili koristni za srce in pljuča, pri spodbujanju prekrvavitve možganov in pa pri krepitvi spomina.
Ginko biloba, Botanični vrt Univerze v Mariboru
V Aziji je imel ginkovec že od nekdaj zelo visok ugled, saj so njegove liste uporabljali tudi kot plačilno sredstvo, danes pa mnogim uglednim japonskim podjetjem služi kot logotip.
V Botaničnem vrtu Ljubljana, si lahko ogledamo tudi zelo zanimivo zbirko eksotičnih kaktusov, različnih dimenzij in oblik, nekateri celo cvetijo. Nekateri med njimi so tako veliki, da so že bolj podobni pritlikavemu drevesu in človek dobi asociacijo na puščavo.
Čeprav nisem navdušena nad kaktusi pa so kljub temu zelo zanimive rastline. Na pogled robustna rastlina, s krajšimi ali daljšimi bodicami, ki rastlino dobro ščitijo pred vsakovrstnimi napadalci, pa ob času cvetenja zasije v vsej svoji lepoti. Nežni cvetovi v živopisnih barvah. Vse to sem občudovala, ko sem nedavno obiskala sejem rož v italijanskem mestu Pordenone, kjer so prav tako razstavili tudi kaktuse.
Zbirko kaktusov, ki jih lahko vidimo v Botaničnem vrtu Ljubljana, je vrtu podaril gospod Savo Brelih. Kaktuse je začel zbirati pred 33-imi leti.
In še nekaj slik kaktusov z imeni, ki so v Botaničnem vrtu ob vsaki rastlini lepo zapisani:
FerokaktGrusonijev ježkarAlojaZbirka kaktusov različnih oblik in dimenzij.Kaktusi, mali in veliki.
Gozd obešenih lisic je zgodba o Oivi Juntunenu, ki je po rodu Finec, po poklicu pa je bil lopov, kot ga predstavi pisatelj. O njem še pravi: “Oiva je znal ceniti poštenje, saj je bil lopov.”
Oiva s prijateljema ukrade 36 kilogramov zlata in, ker ga ne želi deliti z njima, ga skrivaj odnese daleč od civiliziranega sveta, v divjo pokrajino Laponsko, na severu Skandinavije.
Arto Paasilinna na hudomušen način opisuje življenje v tej nič kaj idilični in prijazni pokrajini, temveč lepi, kruti in divji Laponski. Opisuje življenje ljudi, ki so se po naključju našli in živijo skupaj v koči sredi divjine. Oiva, lopov po poklicu; Remes, major finske vojske, ki si vzame eno leto dopusta in se odpravi v divjino; Naska, 90-letna Laponka, ki se menda spominja štirih ali petih vojn ter dve lepotici iz Stockholma, ki se ukvarjata z najstarejšo obrtjo na svetu.
Tu je tudi lisjaček, ki je vedno nekje v bližini. Navadil se je človeške prisotnosti in pride h koči po svoj obrok, pa tudi Oiva in Remes se nanj zelo navežeta.
Pri Paasilinni je ljubezen do živali pogosto močnejša kot ljubezen med moškim in žensko. Pogost motiv njegovih romanov je beg pred civilizacijo v lepi in kruti svet divjine, ki je za finskega moškega pravi iziv.
Arto Paasilinna se je rodil leta 1942 v mestu Kittila v Laponiji. Preden se je začel poklicno ukvarjati s pisateljevanjem je bil novinar. V svojih romanih na humoren način opisuje svoje finske rojake.
V gradu Devin je v pritličju razstavljen ogromen ametist, ki naj bi bil star svojih 300 let in njegova bližina daje človeku moč, zato smo vsi po vrsti stegovali roke proti ametistu, da bi ja bili čim močnejši za nadaljnje življenjske preizkušnje.
Nekateri so takoj začutili spremembe, meni se ni zdelo, da ametist name kaj posebno vpliva. Če sem čisto resna, sem pa malo pobrskala za podatki o tem poldragem kamnu, z vijoličnimi kristali, ki je na pogled zelo lep. Vijolične barve je zaradi primesi železa in titana.
Kakšno moč ima ametist:
krepi imunski sistem, pomaga pri slabokrvnosti, uravnava krvni sladkor, ugodno deluje na srce in živčni sistem, ščiti pred škodljivimi sevanji in zunanjimi psihičnimi pritiski, spodbuja intuicijo, krepi spomin in voljo, vrača samozavest, osvobaja strah…
Enodnevni izlet v Oglej, Gradež, grad Devin, jamo grotta Gigante in cerkev Monte Grisa.
Tržaški zaliv skriva veliko čudovitih znemenitosti o katerih se mi, v časih ko smo na veliko hodili tja po kavbojke in čevlje, še sanjalo ni. Pa saj jih ne skriva, velikodušno jih razkazuje obiskovalcem, le do njih se moramo zapeljati. In tako smo se na sončno in toplo aprilsko soboto odpravili na ogled le teh.
Prvi postanek je bil Oglej, mesto, ki so ga ustanovili Rimljani leta 181 pr. n.št., v 4. stoletju je postalo središče krščanske vere in sedež škofije, kamor je spadalo tudi veliko slovenskih krajev. Tu še vedno stoji lepo ohranjen rimski forum, mi pa smo si podrobno ogledali oglejsko baziliko, s čudovitim talnim mozaikom, ki se je ohranil že od 4. stoletja dalje.
Pot nas je vodila naprej do turističnega mesta Gradež ali po italijansko Grado, kjer smo se vkrcali na ladjico in se odpeljali po morski cesti na otok Barbana, kjer stoji romarsko Marijino svetišče.
Marijino svetišče na otoku Barbana.Otok Barbana, morje, mir, lepota in spokojnost narave.Otok Barbana z romarskim Marijinim svetiščem.Gradež, letoviško mesto v Tržaškem zalivu.
Po krajšem postanku, smo se odpravili do gradu Devin, ki stoji na približno 100 metrov visoki pečini ob obali Jadranskega morja. Začetki tega mogočnega grada segajo v leto 1363. V začetku so bili njegovi lastniki oglejski patriarhi, nato avstrijski grofje, zadnji lastnik pa je družina Turn und Taxis in njeni potomci še danes živijo v gradu. Med drugim vodijo tudi mednarodno gimnazijo, ki se nahaja v gradu in, ki jo obiskujejo tudi nadarjeni mladi iz Slovenije. Ta družina je bila že od nekdaj velik podpornik in mecen kulture, zato so v grad zahajali ljudje, ki so zapisani tudi v svetovno zgodovino. Med njimi so bili: Liszt, D’Annunzio in pesnik Rilke, ki je napisal pesnitev Devinske elegije. V njegovo čast so od grada Devin pa skoraj do Sesljana, uredili približno 2 km dolgo sprehajalno pot na pečinah, nad Jadranskim morjem in se imenuje Rilkejeva pot.
grad DevinČudovit razgled z gradu na morje in Rilkejevo pot.Grad Devin je obdan s prelepim vrtom, ki se v serpentinah spušča skoraj do morja.Ena od številnih teras na gradu Devin s pogledom na morje.
Naslednja postaja je bila kraška jama Grotta gigante, ki je uradno največja kraška jama na svetu odprta za obiskovalce, toda 900 stopnic, ki vodijo v jamo in iz nje me ni ravno prepričal, da bi si jo ogledala pobliže.
Zadnja postaja pa je bila mogočna cerkevMonte Grisa, ki je zelo nenavadne oblike in od daleč ni videti kot cerkev. Stoji na vzpetini nad Trstom in z razgledne ploščadi ponuja čudovit razgled na Tržaški zaliv. Temeljni kamen so položili leta 1959, zgrajena pa je iz betona in stekla, v dveh nadstropjih. V spodnjem je Nižja cerkev, v zgornjem pa Višja cerkev z oltarjem in korom.
cerkev Monte Grisanotranjost cerkve z oltarjemnotranjost, beton in steklorazgledna ploščad pred c.Monte Grisa, pogled na Tržaški zaliv
Čudovit dan, enkraten izlet po Tržaškem zalivu in njegovih znamenitostih in zanimivostih. In ko se je sonce začelo poslavljati, smo se poslovili tudi mi in se veselo odpravili proti Ljubljani.
Dresurno jahanje zahteva popolno povezanost med jezdecem in konjem, saj se sporazumevata brez besed. Ta športna panoga izvira iz bojnih veščin. Če je konj obvladal piruete, menjave galopa, stranhode in ostale elemente je bilo to za jezdeca na bojnem polju včasih življenskega pomena. (Vir: KZS)
Tako smo si danes lahko ogledali prijateljski turnir v dresurnem jahanju, ki ga je organiziral KK Ljubljana in je potekal na zunanjem peščenem jahališču hipodroma Stožice v Ljubljani. Turnir je potekal v lepem sončnem vremenu in skozi ves dan smo lahko uživali v čudoviti eleganci in usklajenosti jezdecev in njihovih konj. Verjetno so bile tudi kakšne napake pri nastopih, toda meni kot laiku se je zdelo, da vsi nastopajoči obvladajo vse elemente, ki sem jih naštela zgoraj.
Velika škoda je, da je na taki prireditvi, ki je prava paša za oči in dušo tako malo gledalcev. Pa še to: nekoč je bila ob zunanjem jahališču tribuna za gledalce, ki je zdaj že nekaj let zasebna last in kadar grem tam mimo ta kos posesti sameva za žičnato ograjo. Če bi se tribuna obnovila, bi mogoče prišlo več gledalcev in trud nastopajočih bi bil saj malo poplačan.
Od filozofije pa k slikam, za vse ljubitelje konj in za tiste, ki bodo to še postali:
To je bila pot našega enodnevnega izleta na katerem smo bili pred prvomajskimi prazniki, 29. aprila 2007. Iz Ljubljane smo se mimo Celja in Maribora ter čez mejni prehod Šentilj zapeljali do čudovitega dvorca Herberstein. Zelo lepo urejen in ohranjen dvorec za katerega še danes skrbijo potomci družine Herberstein, ki v gradu tudi stanuje.
grad Herberstein, dvorišče
V sklopu grajskega kompleksa je tudi lepo urejen vrt, poln rož, dreves in različnih okrasnih grmičkov. Lahko bi rekli, da je pomanjšana kopija ljubljanskega Tivolija. V tem sklopu je tudi Živalski vrt, kjer na 40 hektarih površine živi okoli 600 živali in 100 različnih vrst ptic s petih celin. Začetki dvorca in parka segajo v 13. stoletje.
park dvorca Herberstainrožni vrtlevji pargepard v dremežupav se šopirimala opica
Po prijetnem pohajkovanju po parku in živalskem vrtu, smo se odpravili še v bližnji Gradec, ki ga v Sloveniji bolj omenjamo kot nakupovalno središče in ne kot turistično destinacijo. Toda vsako mesto ima svoje zanimivosti in znamenitosti, ki jih je vredno videti in tudi Graz je zelo lepo in zanimivo mesto.
Pogled na Graz in reko Muro z grajskeg hriba.Graz z očmi vzpenjače.
Na grajski hrib lahko pridemo z vzpenjačo, ki pa je za razliko od vzpenjače, ki pelje na Ljubljanski grad, precej večja in bolj razkošna, čeprav se mi zdi, da njihov grajski hrib ni prav dosti višji od ljubljanskega. Drugi dostop pa je po cik cak stopnicah, ki so vklesane v pobočje hriba.
Po stopnicah pridemo do znamenite ure, ki je na grajskem hribu.Staro mestno jedro Graza z značilno pisano poslikavo zgradb.
Zelo prijeten in nenaporen enodnevni izlet, v našo bližnjo okolico na katerem lahko vidimo veliko lepih in zanimivih stvari. Nam je bilo zelo všeč, čeprav nismo obiskali nobenega nakupovalnega centra.
Ljubljanski grad leži na 376 m visokem Grajskem griču, je simbol mesta Ljubljane in priljubljeno sprehajališče ljubljančanov, prav tako kot park Tivoli, obišče pa ga tudi zelo veliko domačih in tujih turistov. Poti na grad je več. Moja priljubljena je mimo cerkve sv. Jakoba in naprej mimo cerkve sv. Florjana in po Ulici na Grad. V 15-ih minutah se lahko iz mestnega vrveža umakneš v mirno naravo, z gozdovi, travniki in travniškimi rožami, ki obdajajo Ljubljanski grad. Oaza miru v središču mesta.
Ljubljanski gradArteški vodnjak
Arteški vodnjak druga polovica 14. stoletja z lesenim pohodnim kolesom in vretenom (začetek 17. stoletja) za dvigovanje vode. Sodi v sam vrh edinstvene zgodovinsko-tehniške dediščine. (napis na tabli)
Z Ljubljanskega grada je čudovit razgled na Ljubljano in ob lepem vremenu tudi na Šmarno goro in Kamniške alpe.Peterokotni stolp
Nekoč je bil peterokotni stolp glavni vhod na grajsko dvorišče. Veči vhod je bil za vozove, manjši pa za ljudi. Tu je bil dvižni most. Danes se v peterokotni stolp vstopa z dvoriščne strani in je namenjen različnim razstavam.
Vhodna vrata na grajsko dvorišče.Sončna uraŠance – stopnišče
Šance, skrajna utrdbena točka na grajskem griču. To je bil velik kompleks s trdnjavo, vendar kaj se je tu dogajalo in kdo je tu živel še ni povsem raziskano. Danes ohranjen del je uredil arhitekt Jože Plečnik.
Že na začetku marca so na ljubljanski tržnici prodajali te barvite spomladanske rože. Stojnice so izgledale kot bi bile prekrite s tepihi. Primula je ena prvih spomladanskih cvetlic, kar pove tudi njeno latinsko ime in pomeni prva.
Primule na ljubljanski tržnici
Listi primule so živo zelene barve, cvetovi pa skoraj v vseh živopisnih barvah in kombinacijah.
Na sejmu cvetja, Ortogiardino smo lahko občudovali tudi primule. In Italijani znani kot dobri oblikovalci, so jih razstavili v domiselno oblikovanih lončkih in koritih. Nekaj slikic in aranžerskih domislic iz sejma v Italiji:
Domiselno cvetlično korito s primulami.Palček in primuleprimulePrimule v jumbo vaziPrimule v “čevlju”
Gerbere so kot male sončnice, vendar s celo paleto barvnih odtenkov.
Po neki raziskavi, ki so jo naredili na temo priljubljenosti rož so gerbere na petem mestu, takoj za vrtnicami, nageljni, krizantemami in tulipani. Gerbera jamesonii je enoletnica, ki izvira iz Južne Afrike. Njena glavna značilnost so čudoviti cvetovi, ki v naravi cvetijo v rdeči, oranžni in rumeni barvi. Same vesele, sončne barve. Ker pa je človek vedno malo nad naravo je ustvaril oziroma vzgojil gerbere še v roza, beli, krem in škrlatni barvi cvetov. Steblo gerbere zraste do 30 cm, v nekaterih primerih pa celo do 60 cm. Je okrasna rastlina primerna za vrtove in okrasne lončke, nekateri jih imajo radi tudi kot rezano cvetje v vazi. Meni se zdi škoda vsake rože za v vazo, kjer preživi samo nekaj dni. Raje jih imam na balkonu v lončkih, kjer jih lahko očudujem celo poletje.
Na sejmu cvetjaOrtogiardino v italijanskem mestu Pordenone, je bilo poleg zanimivih kaktusov in drugega cvetja na ogled tudi ogromno gerber, ki smo jih občudovali in veselo slikali.
