Drugi del pohajkovanja po sledi Plečnika in Vodnika: Jože Plečnik v Ljubljani in Sloveniji se prične na Čevljarskem mostu, ki je bolj znan kot Šuštarski most. Ko prečkamo most, se odpravimo po Starem trgu do nekoč Šentjakobskega trga, danes pa Levstikov trg. Trg je Plečnik uredil pred cerkvijo Sv. Jakoba, kjer je nekoč stal jezuitski samostan. Obnovil in preuredil je tudi Marijino znamenje, ki stoji na trgu.
Ko zavijemo levo od Sv. Jakoba, se lahko ustavimo ob cerkvi Sv.Florjana Tu je Plečnik zamenjal poškodovano stopnišče in uredil vhod v cerkev. Ob tem je tudi tlakoval pot mimo cerkve na Ljubljanski grad.
Na grajskem griču je bila poleg grada še ena trdnjava, imenovana Šance. Ostanke te nekdaj mestne obrambne utrdbe, je Plečnik preuredil v čudovito sprehajališče in razgledno ploščad na mesto Ljubljana.
Čevljarski ali Šuštarski most, slikan z reke.Šentjakobski trg, danes Levstikov trg ob cerkvi sv.Jakoba.Pot na Ljubljanski grad, mimo cerkve sv.Florjana.Šance, nekoč obrambna trdnjava, danes sprehajališče.Šance, razgledna ploščad.
Vodnik Cankarjeve založbe: Jože Plečnik v Ljubljani in Sloveniji
Zelo zanimiv vodnik po vseh najpomembnejših arhitekturnih in spomeniških delih v Ljubljani in Sloveniji, velikega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. V več poglavjih nas avtorji popeljejo skozi določen del mesta, kjer so na zemljevidu, ki je dodan vsakemu poglavju, lepo označene Plečnikove mojstrovine. In tako sem se odpravila od Kongresnega trga do spomenika žrtvam II. svetovne vojne v Trnovem. Pot Plečnikovih znamenitosti poteka kar vzporedno z današnjo Slovensko cesto:
Ureditev Kongresnega trga in parka Zvezda. Znamenje sv. Trojice je dal prenesti iz križišča Ajdovščine.Gerberjevo stopnišče in Stolba, ki povezujeta mesto z reko. Kongresni trg, brv čez Ljubljanico in že smo na Ribjem trgu.Slovenska filharmonija. Valovita fasada filharmonije, ki gleda proti Ljubljanici, je Plečnikovo delo v letu 1937.Vegova ulica z alejo slovenskih skladateljev in jezikoslovcev. Zaključuje jo spomenik Simona Gregorčiča in spomenik Ilirskim provincam.Narodna in univerzitetna knjižnica NUK sodi med Plečnikova najpomembnejša dela.Letno gledališče Križanke, obnova in preureditev samostanskega kompleksa srednjeveškega reda nemških križnikov.Zoisova ulica. V okviru prenove Križank je Plečnik uredil tudi prostor za obzidjem. Postavil je spomenik Antonu Aškercu, spominsko piramido ter ob obzidju uredil park z lapidarijem.Rimski zid. Skozi južno obzidje rimske Emone je Plečnik prebil dva prehoda, ker je bil zid ovira za širitev mesta proti jugu.Trnovski most. Širok most, zasajen z brezovim drevoredom povezuje Trnovo in Krakovo.Plečnikova hiša, danes Plečnikov muzej.Spomenik žrtvam druge svetovne vojne v Trnovem, na Riharjevi ulici. Posebnost spomenika je, da je sestavljen iz treh geometrijskih likov. Valja, kocke in krogle.
Sprehod in raziskovanje Verone je čudovito in nepozabno doživetje. Mesto ljubezni, kot se že 400 let imenuje, nam na ogled ponuja čudovite trge, srednjeveške palače na Piazza delle Erbe, areno s svojimi poletnimi opernimi spektakli, Piazza dei Signori z ogromnimi nagrobniki vladarske rodbine Scaligeri, pa njihovo utrdbo Castelvecchio, ob reki Adiži, pa še in še stvari, ki me vedno znova premamijo, da jih obiščem.
Trnovski pristan – Prulski most – Špica – Botanični vrt
Moj priljubljen sprehod v Ljubljani ob koncu tedna. Le streljaj od centra mesta, se začne sprehajalna pot ob reki Ljubljanici. Nedavno prenovljeni Trnovski pristan, nam omogoča opazovanje številnih rac, ki veselo čofotajo v reki ali pa ob njej nemoteno počivajo, saj smo sprehajalci osveščeni in gremo mimo počivajočih račk zelo previdno in počasi, da jih ne splašimo.
Danes je, po kar nekaj dnevnem deževnem vremenu, v Ljubljani končno pisijalo sonce. Seveda se je to zelo poznalo na barvi naše Ljubljanice, ki se je spremenila v čokoladno rjavo, če se malo pohecam.
Race počivajo ob reki.Trnovski pristanIz centra mesta do Špice se lahko zapeljemo z rečnim taxijem.Plavajoče kavarnice na Špici.Srečala sem samičko pasme basenji, značilne lisičje rjave barve z belimi lisami, ime ji je Loa.
Od Špice do Botaničnega vrta, ki je ljubljanska naravna znamenitost, je le pet minut hoda. Ustanovljen je bil leta 1810. in nekje sem prebrala, da ravno na današnji dan 11. julija. Ko sem bila danes tam, ni bilo videti, da ima vrt rojstni dan pa kljub temu, Vse najboljše za rojstni dan.
Lokvanji cvetijoNa listu lokvanja je žuželka, čudovite modre barve. Kako se imenuje?Ob visokih poletnih temperaturah, je v senci dreves prijetno hladno.Tudi rože cvetijo, ob vsakem obisku, drugačne.Za prijeten konec sprehoda je poskrbel simpatičen kosmatinec s svojim nasmehom.
Julija, glavna junakinja Shakespearove drame Romeo in Julija, je ena glavnih znamenitosti italijanskega mesta Verona.
Čeprav Shakespeare nikoli ni bil v Veroni, so se italijani odločili, da sta Romeo in Julija prav iz tega mesta in naredili iz tega zelo dober turistični posel.
Majhno dvorišče, na katerem stoji domnevna Julijina hiša z znamenitim balkonom, ki so ga dodali dvesto let po njenem bivanju v Veroni, je vedno nabito polno obiskovalcev iz celega sveta in to skozi vse leto.
Operni spektakli v areni, kot je bila Verdijeva Aida, privabljajo ljudi samo v poletnih mesecih.
Da lahko slikaš Julijo brez nekoga, ki stoji poleg in jo objema ali otipava, za srečo seveda, je že prava terna. Meni je uspelo pri drugem obisku Verone.
Znameniti Julijin balkon v Veroni.Pred Julijino hišo.Julijina hišaDvoriščeNa istem dvorišču je danes tudi Julijin hotel.Julijin klub, kjer lahko napišemo sporočilo ali željo, ki se seveda uresniči.
Rekviziti pred areno v Veroni za različne operne spektakle.
Naš enodnevni izlet v Verono, se je zaključil z operno predstavo, kaj predstavo, boljši izraz je operni spektakel Aida, skladatelja Giuseppe Verdija. Vsako leto priredijo v Veroni Poletni operni festival, ki privabi ogromno obiskovalcev iz vsega sveta. Nekateri so operni navdušenci, nekateri z mano vred smo zgolj radovedni kako tak spektakel v areni, ki lahko sprejme do 20.000 ljudi, poteka.
Zgodba o etiopski princesi Aidi, ki jo Egipčani odpeljejo v suženjstvo. Dogaja se v Egiptu za časa faraona. Tam je bila leta 1871. tudi prvič uprizorjena.
Operna predstava Aida se prične ob 21. uri in ljudje se počasi zbirajo pred areno. Užitek je sedeti pred kavarno na trgu Bra ob italijanskem kapučinu in jih opazovati.Vhodov v areno je veliko in pred vsakimi se vije dolga vrsta, ki čaka, da se vrata odprejo.Tudi mi smo se odpravili proti vhodu številka 51, najprej po stopnicah dol......pa nato v strnjeni skupini po stopnicah gor...Strnjena skupina je samo do deklet, ki pregledujejo karte, nato se sprosti in po več 100 let starem hodniku se odpravimo v arenosamo še korak......in odpre se pogled na zelo dobro ohranjeno notranjost arene......na oder, na katerem bo čez nekaj minut operni spektakel Aida.Preden se predstava začne, ugasnejo vse luči in obiskovalci prižgemo svečke, ki smo jih dobili ob vhodu. Pogled je čaroben, toda moj fotoaparat tej čarobnosti ni mogel slediti, na žalost.zaključni pozdrav Aide
Z društvom Modrin smo se v soboto, 4. julija 09, odpravili na enodnevni izlet v Verono. Na ogled mesta in na operno predstavo Aida, Giuseppea Verdia v okviru Poletnega opernega festivala v Veroni. Ta vsako leto privabi obiskovalce iz vsega sveta.
Pred areno stojijo rekviziti za operne predstave.
Ker je bila predstava šele ob 21. uri, smo dan porabili za pohajkovanje po mestu. V Veroni sem že bila, toda vsak obisk nekega mesta ti odkrije nove in nove znamenitosti in zanimivosti. V Ljubljani sem že celo življenje, pa še vedno najdem kakšno zgodovinsko znamenitost.
Trdnjava družine Scaligeri, ki je vladala v Veroni s trdo roko in ustrahovanjem.Trdnjava in most čez reko Adižo.Pogled na Adižo s Scaligerijevega mosta.Muzej Castelvecchio.Rimska vrataModerne inštalacije na ulicah Verone.Ulica v VeroniKatedrala S. Maria MatricolareGrad ob Adiži. Ob reki je bilo nekoč gledališče, predstave ob različnih priložnostih, uprizarjajo še danes.Hiša Scaligeriev v mestu s čudovitim atrijem, ki ga sedaj uporabljajo za različne predstave.Zanimive hiše, trg ErbeTrg Bra se nahaja tik ob Areni
Miliči so uskoška vas v Beli krajini, ki poleg vasi Paunoviči, Marindol in Bojanci, tvori uskoško etnično skupnost.
Pravoslavna skupnost si je na najvišjem griču v Miličih, v 19. stoletju, postavila cerkev sv. Petra in Pavla. Nedaleč stran leži tudi pokopališče, kjer so nagrobni spomeniki izklesani v srbskem jeziku in v cirilici.
Cerkev stoji osamljena in izpostavljena na vrhu griča, kamor smo se na našem izletu po Beli krajini odpravili tudi mi.
Res je bila lepa sončna sobota, toda kar precej vroča, a mislim, da se je izplačalo, kajti cerkvica je čudovita pa tudi razgled seže daleč naokoli. Ogledali smo si tudi notranjost, ki je precej bolj skromna od katoliških cerkva.
Pravoslavno cerkev krasi le ikonostas, to je z ikonami okrašena stena, ki ločuje glavni del cerkve od oltarja. Ikonostas imajo samo pravoslavne cerkve. V del kjer je glavni oltar naj ženske nebi smele, toda toliko ženske radovednosti je bilo na kupu, da nam je ključar dovolil pokukati v ta posvečeni prostor, pa še celo slikali smo ga lahko.
Po ogledu smo se kar po hribu, mimo vinogradov in konjev, ki so se pasli na travniku, spustili do našega avtobusa, ki nas je veselo odpeljal naprej h reki Kolpi.
Odpravili smo se na grič h pravoslavni cerkvi sv. Petra in Pavla v Miličih.Na naši poti nas je spremljala pasja vročina.Hiše v Beli krajiniKo bo obnovljena, bo še lepša.Nekoč so živele velike družine, v katerih je bilo več generacij. Imeli so skupne prostore, za zakonski par pa so bile namenjene take manjše hiške, da je imel par saj neka zasebnosti.Ikonostas v pravoslavni cerkvi.Glavni oltar, ki se nahaja za ikonostasom.Portal nad vhodom v cerkev.Poslovili smo se od cerkvice in se po hribu napotili do avtobusa.Konja sta nas radovedno opazovala, mi pa njiju, prava lepotca sta.Bela krajina, Miliči
Tri fare se nahajajo v naselju Rosalnice pri Metliki, v Beli krajini. To so tri gotske cerkvice postavljene ena poleg druge, znotraj visokega pokopališkega obzidja. Zakaj so postavili tri cerkvice na enem mestu še ni v celoti pojasnjeno, če sploh kdaj bo, je pa kompleks zanimivost in znamenitost kraja.
Cerkev Žalostne matere božje
Zagotovo sta cerkev in župnija obstajala leta 1228, ko je cerkev pripadla novoustanovljeni župniji v Črnomlju.
Že Janez Vajkard Valvasor je navajal, da je cerkve gradil red templarjev v 12. stoletju.
V 15. in 16. stoletju so se tri gotske cerkve razvile v pomembno romarsko središče Bele krajine.
Najstarejša je severna cerkev Žalostne matere božje. Viri pravijo, da je bila zgrajena ob koncu 14. stoletja in sredi 18. stoletja so jo predelali. Cerkev je polna zanimivih fresk, v njej so tudi najstarejše orgle narejene na nekdanjem Kranjskem, iz leta 1753.
cerkev Glej človek
Srednja cerkev nosi patrocinij Glej človek (Ecce homo) in je posvečena bičanemu Jezusu.
Slovar razlaga:
patrocinij – žegnanje,
obhajati patrocinij – posvečenost cerkve kakemu svetniku.
Posebnost cerkve je, da ima edina zvonik, ob njem pa je odprta lopa z arkadami.
Srednja cerkev je najmlajša, njeni začetki segajo v začetek 16. stoletja.
V baroku so cerkveno ladjo obokali s kupolo in takrat so prizidali tudi zvonik.
Južna cerkev je posvečena Lurški materi božji. Baročno cerkev z oltarjem so obnavljali in pri obnovi zamenjali okna, čeprav je eno originalno okno ostalo in bi lahko po njem oblikovali tudi ostala okna.
Cerkvena ladja cerkve Lurške Matere božje je popolnoma brez poslikave.
Zunanje stene vseh treh cerkva imajo nekaj vzidanih nagrobnikov iz obdobja zadnjih dveh stoletij. Žegnanje pri treh farah je na Jernejevo, 24. avgusta.
17. maja 2009 je Festival Ljubljana, ki upravlja z ljubljanskim gradom, priredil voden ogled grajskega podzemlja, seveda gre za Ljubljanski grad. Le kaj se skriva pod mogočnim gradom, kaj bomo videli in kaj doživeli?
Našo pot smo pričeli v nekdanjem varnostnem jarku pri peterokotnem stolpu, kjer je bil nekoč glavni vhod na grajsko dvorišče.
Tu nam je vodička povedala nekaj zgodovine grada:
12 st.pr.n.št. Žarna grobišča – najstarejše najdbe, ki govorijo o utrjeni naselbini na območju današnjega notranjega dvorišča.
1. st. n.št. Vojaška postojanka
11-12.st. Spanheimski grad (sprva lesen, nato še zidan).
15.st. Gradijo Friderikov grad. Zaradi turških vpadov so intenzivno gradili vojaške utrdbe. Grad je imel šest stražnih stolpov. Vhod je bil v že omenjenem Peterokotnem stolpu s sistemom dvižnega mostu.
1815. Kaznilnice, s krajšimi prekinitvami do leta 1945.
1905. Mestna občina Ljubljana odkupi Grad od države. Tedanji župan Ivan Hribar je že takrat prostore namenil kulturnim dejavnostim. Bil je tudi pobudnik za gradnjo električne vzpenjače na grad.
vodni zbiralnik
In če se vrnem h podnaslovu Kaj se skriva v grajskem podzemlju? Lahko rečem, da zelo malo in tisti, ki se niso udeležili tega vodenja niso prav nič zamudili. Veliko več zanimivih stvari skriva Ljubljanski grad nad zemljo v svojih sobanah in dvoranah.
Edina zanimiva stvar je bila vodni zbiralnik, v katerem se je zbirala deževnica.
V glavnem lahko vidimo iz kakšnih kamnin je grajski hrib zgrajen, sedaj so v podzemlju le še servisne službe, ki skrbijo za Grad.
Delček grajskega podzemlja, ki je trenutno odprt za oglede smo prehodili v desetih minutah, potem pa smo si z večjim veseljem ogledali nekatere dele gradu kot je Erazmov stolp, Stolp strelcev, Stanovsko dvorano, Palacij, Friderikov stolp kjer je bil zaprt tudi pisatelj Ivan Cankar.
