Z društvom Modrin smo se v soboto, 4. julija 09, odpravili na enodnevni izlet v Verono. Na ogled mesta in na operno predstavo Aida, Giuseppea Verdia v okviru Poletnega opernega festivala v Veroni. Ta vsako leto privabi obiskovalce iz vsega sveta.
Pred areno stojijo rekviziti za operne predstave.
Ker je bila predstava šele ob 21. uri, smo dan porabili za pohajkovanje po mestu. V Veroni sem že bila, toda vsak obisk nekega mesta ti odkrije nove in nove znamenitosti in zanimivosti. V Ljubljani sem že celo življenje, pa še vedno najdem kakšno zgodovinsko znamenitost.
Trdnjava družine Scaligeri, ki je vladala v Veroni s trdo roko in ustrahovanjem.Trdnjava in most čez reko Adižo.Pogled na Adižo s Scaligerijevega mosta.Muzej Castelvecchio.Rimska vrataModerne inštalacije na ulicah Verone.Ulica v VeroniKatedrala S. Maria MatricolareGrad ob Adiži. Ob reki je bilo nekoč gledališče, predstave ob različnih priložnostih, uprizarjajo še danes.Hiša Scaligeriev v mestu s čudovitim atrijem, ki ga sedaj uporabljajo za različne predstave.Zanimive hiše, trg ErbeTrg Bra se nahaja tik ob Areni
V Ljubljani se pričenja 12. Mednarodni festival uličnega gledališča.
Ana Desetnica
Pestro in zanimivo dogajanje bo ta konec tedna v središču Ljubljane. Od četrtka 2. julija pa vse do nedelje 5. julija 2009. se bo na različnih prizoriščih našega glavnega mesta dogajalo Mednarodno ulično gledališče.
Prva predstava bo 2. julija ob 17. uri na Prešernovem trgu. Gledališče Ane Monro bo uprizorilo predstavo, Kletka.
Mestni trg
Gledališke predstave, atraktivni nastopi, žive slike, cirkus, pravljice, predstava s tradicionalno indijsko glasbo.
V soboto 4. julija pa za vse plesne navdušence, Anina plesna noč, kjer se bo ob 23. uri plesalo Tango, Salso, Flamenko ter Standardni in latino plesi.
Vsi tisti, ki smo se podobnih predstav Ane Desetnice že kdaj udeležili, smo prepričani, da nas čaka zanimiv in atraktiven konec tedna. Ostala prizorišča so: Miklošičev in Argentinski park, Mestni trg, Ajdovščina, pri Figovcu, Čevljarski most, Čopova in Nazorjeva ulica, Metelkova mesto pa še kakšno se bo našlo.
Natančen program in urnik festivala Ana Desetnica pa najdemo na spletni strani gledališča Ana Monro.
Nekaj slik in komentarjev s 1. Mednarodnega konjeniškega festivala Saeta equina, ki je bil od 18. do 21.junija 2009. na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.
Saeta Equina je latinska beseda in pomeni konjska griva, ki je bila tudi simbol tega konjeniškega festivala. Po besedah gospe Cvetke Bogovčič, vodje prireditve, je bila rdeča nit festivala prepletanje konjeništva, kulture, humanitarnosti, izobraževanja in zabave. In res je bilo kaj videti:
Zadnja konjska moda je poševno spletanje grive v kitko.Terapevtski konj fundacije Nazaj na konja.Mali Viki pod budnim nadzorstvom mame in tete mogoče.Shetlandski poni Viki, danes ima že 12 dni.Italijanski tim Parelli pravi, da je konjeništvo mnogo več kot jahanje.Parelli, uspeh brez nasilja, partnerstvo brez gospodovalnosti, sozvočje brez prisile...Usklajenost in skladnostNe morem brez Vikija, a ni luškan.Halo, jaz sem tudi tukaj, bo še mene gdo "počohal"? Ja, brez malih hišnih ljubljenčkov pač ne gre, tudi na konjeniškem festivalu ne.
Preživela sem enkratno nedeljsko popoldne na konjeniškem festivalu, ki se je odvijal na Gospodarskem razstavišču. Prva taka prireditev v Ljubljani in močno upam, da bo tradicionalna. Vse pohvale in čestitke organizatorjem, bilo je nepozabno.
Sprva sem bila zelo skeptična, kako bodo na tako majhen prostor, spravili toliko konj. Januarja, ko je bila tu mednarodna razstava psov, se mi je zdelo, da je v dvorani z ovčarji in velikimi pasmami, velik dren, kako bo šele s konji. A bojazen je bila odveč. Uredili so prostor za preskakovanje ovir, show areno, Parelli areno in lonžirni krog, kjer so najmlajši na ponijih in islandcih poskušali svoje prve jahalne veščine.
Zvezda festivala, po moje, prav gotovo pa med najbolj obleganimi pa je bil 11 dni star žrebiček, shetlandski poni Viktor ali ljubkovalno Viki:
Shetlandski poni, ViktorŠe najbolj varno je pri mami.Lačen
Zelo zanimivo je bilo tudi tekmovanje v preskakovanju ovir, toda ne za moje živce. Konji z veliko arabske krvi, so kot za šalo preskakovali visoke enojne in dvojne ovire in vsakokrat ko je kateri podrl palico, me je bilo strah, da bo konj padel. Vse čestitke tekmovalcem, toda jaz bom še naprej bolj oboževalka dresurnega jahanja, bolj umirjeno je.
Trdnjava Šance je bila nekoč na Ljubljanskem gradu. Arheološko še ni dobro raziskana, vendar viri pravijo, da je bil kompleks celo večji od grajskega. Utrdba se je spuščala po grajskem pobočju vse do Rožne ulice, kjer je veliko pozneje naš pesnik France Prešeren pisal Sonetni venec, in Karlovških vrat.
Šance danes
Poleg velikega stolpa je bila čuvajnica, v kateri je stanoval čuvaj. Ta je moral celo noč stražiti zaradi sovražnih napadov in zaradi požarov, ki so bili v tistem času v Ljubljani kar pogosti.
Kdo je v trdnjavi Šance živel in kako se ne ve natančno, bila je pač narejena za obrambo ljubljanskega grada.
Danes so Šance, po zaslugi slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, namenjene sprostitvi, sprehodu in druženju ljudi, pa tudi njihovi hišni ljubljenčki so pogosti obiskovalci grajskega griča.
Tudi pasji mladič je obiskal Šance in se pošteno utrudil.
Vsako leto se vsaj enkrat odpravim v ljubljanski Živalski vrt, ker imam rada živali in ker lahko vidim in občudujem tudi divje živali.
Sicer nisem zagovornica živalskih vrtov toda, ko si človek enkrat nekaj izmisli, potem ni poti nazaj, zato poskušajmo narediti tako, da bo za živali lepo poskrbljeno.
Precej živali ima večjo ogrado kot so jo imele pred leti, kar je pohvalno. Tigra sta se nekoč stiskala v majhni kletki kjer so danes opice, pa še one imajo po novem več prostora, kajti njihovo domovanje so uredili pred kratkim.
Slončica Ganga bi po moje rabila več prostora, da o leopardih niti ne govorim. Ta dva imata pa res premajhno bivališče glede na to, da sta vedno v gibanju, za razliko od levov. Ta dva pa redko kdaj vidim na nogah, v glavnem poležavata in jesta, pa zopet poležavata.
Večja pridobitev, od mojega zadnjega obiska, pa je novo otroško igrišče ali bolje rečeno “plezališče”. Niso pa pozabili tudi na starše, ki pazijo na svoje nadobudneže, saj so ob igrišču postavili ležalnike s pogledom na žirafe ali na zebre in avtomat za kavo. Res prijetno popoldne v živalskem vrtu.
V ljubljanskem parku Tivoli, so že tretje leto zapored priredili Lunin festival, veselo poučno in zabavno prireditev za otroke, ki pa je všeč tudi odraslim.
Jaz sem se ustavila pri policijskem psu Arniju, ki je pod vodstvom svojega vodnika razveseljeval staro in mlado.
Arni bo star štiri leta, je pasme belgijski ovčar in s svojim vodnikom trenirata dobro leto. Za razliko od večine policijskih psov, ki niso ravno primerni za hišne ljubljenčke, ki bi se samostojno sprehajali med otroci, pa je Arni vajen tudi takih stikov, saj se po končanem delu odpravi z gospodarjem domov in je takorekoč delovni, hišni ljubljenček. Sama sem ga takoj poimenovala slovenski komisar Rex, po moji najljubši nadaljevanki, pa tudi Arni po svoji spretnosti, ki nam jo je prikazal in glede na to, da ga urijo šele dobro leto, ne zaostaja dosti za televizijskim junakom.
Policijski pes Arni sodeluje pri iskanju izgubljenih ali pogrešanih oseb. Uporabljajo pa ga tudi pri sledenju.
Belgijski ovčar je manjši od nemškega ovčarja, ki jih pri policiji tudi uporabljajo. Je zelo živahen in pozoren na dogajanje okrog njega. Zelo hitro se učijo in prilagodijo trenutnim razmeram.
Pasma belgijski ovčar prav gotovo ni primerna za stanovanje in neaktivnega gospodarja. Potrebuje veliko gibanja, sprehodov in pravo zaposlitev, zato je kot ustvarjen za delo pri policiji ali vojski. Belgijski ovčar se dobro razume tudi z otroki, kar je Arni zelo nazorno pokazal.
Belgijski ovčar ArniArni z vodnikomArni sediArni leziArni se plaziArni se valja po traviArni prihaja po zasluženo nagradoArni skače skozi obročV vročini se voda priležeKo se prikažejo samičke tudi policijski psi obmolknejo. Mimo je prišla psička Jona, za katero se je izkazalo, da je bila v mladih letih tudi reševalka.Arni je super pes, res me je navdušil. Čestitke vodniku, da ga je tako dobro izuril.
Pomlad je zame najlepši del leta, ko vse cveti, v vseh mogočih barvah in vonjih. Okna in balkoni na hišah so polni rož pa tudi po vrtovih in parkih jih je vse polno. Skratka čas cvetočih užitkov.
Toda za tako cvetoče razkošje je treba imeti roko, kot pravim jaz. S svojimi rožami se zaenkrat še nebi preveč hvalila, toda moja mama, ta pa ima roko za rože in to je treba samo videti. Zame je to najlepši vrt:
V Beli krajini, v Adlešičih, se gospa Nada Cvitkovič s svojo družino trudi ohraniti kulturno dediščino tega dela Slovenije. Družina se ukvarja s pridelavo in predelavo lanu, s tkanjem domačega platna, vezenjem in izdelovanjem belokranjskih pisanic.
belokranjske pisanice
Hišo platna si je možno tudi ogledati, prirejajo pa še tečaje tkanja, vezenja in izdelovanja belokranjskih pisanic. Mi smo si na našem izletu ogledali Hišo platna, razstavno sobo vezenin, kjer so ohranili vezenine več generacij družine. Z vezeninami sodelujejo na različnih razstavah in prejeli so tudi kar nekaj nagrad zanje.
Slišali smo kakšno dolgotrajno in počasno delo je to, koliko volje in moči je potrebno vložiti, da na koncu dobijo platno na katerega lahko vezejo ali pa izdelujejo oblačila, narodno belokranjsko nošo, brisače in prte.
Družina dela vse sama. Od sajenja lanu, žetve le tega, cel postopek od namakanja, tolčenja (kot je vidno na prvi sliki zgoraj), krtačenja lanu, da dobijo prejo, ki jo nato ročno spredejo v nit iz katere na starih lesenih statvah izdelajo belo laneno platno.
lanena preja in lanena nitstatve za idelavo platnalanena rjuhasoba z razstavljenimi vezeninamivezeninevezeninebelokranjsko oblačiloizdelujejo tudi domiselne copate
Poleg obsežnega dela z ohranjanjem kulturne dediščine, gospa Cvitkovič hodi tudi v službo, kjer na osnovni šoli poučuje. In kljub tolikemu delu in obveznostim, s svojo družino lepo skrbi tudi za okolico hiše, ki je zelo lepo urejena:Povezani zapisi:
Miliči so uskoška vas v Beli krajini, ki poleg vasi Paunoviči, Marindol in Bojanci, tvori uskoško etnično skupnost.
Pravoslavna skupnost si je na najvišjem griču v Miličih, v 19. stoletju, postavila cerkev sv. Petra in Pavla. Nedaleč stran leži tudi pokopališče, kjer so nagrobni spomeniki izklesani v srbskem jeziku in v cirilici.
Cerkev stoji osamljena in izpostavljena na vrhu griča, kamor smo se na našem izletu po Beli krajini odpravili tudi mi.
Res je bila lepa sončna sobota, toda kar precej vroča, a mislim, da se je izplačalo, kajti cerkvica je čudovita pa tudi razgled seže daleč naokoli. Ogledali smo si tudi notranjost, ki je precej bolj skromna od katoliških cerkva.
Pravoslavno cerkev krasi le ikonostas, to je z ikonami okrašena stena, ki ločuje glavni del cerkve od oltarja. Ikonostas imajo samo pravoslavne cerkve. V del kjer je glavni oltar naj ženske nebi smele, toda toliko ženske radovednosti je bilo na kupu, da nam je ključar dovolil pokukati v ta posvečeni prostor, pa še celo slikali smo ga lahko.
Po ogledu smo se kar po hribu, mimo vinogradov in konjev, ki so se pasli na travniku, spustili do našega avtobusa, ki nas je veselo odpeljal naprej h reki Kolpi.
Odpravili smo se na grič h pravoslavni cerkvi sv. Petra in Pavla v Miličih.Na naši poti nas je spremljala pasja vročina.Hiše v Beli krajiniKo bo obnovljena, bo še lepša.Nekoč so živele velike družine, v katerih je bilo več generacij. Imeli so skupne prostore, za zakonski par pa so bile namenjene take manjše hiške, da je imel par saj neka zasebnosti.Ikonostas v pravoslavni cerkvi.Glavni oltar, ki se nahaja za ikonostasom.Portal nad vhodom v cerkev.Poslovili smo se od cerkvice in se po hribu napotili do avtobusa.Konja sta nas radovedno opazovala, mi pa njiju, prava lepotca sta.Bela krajina, Miliči
