Vila Manin se nahaja v italijanski pokrajini Furlanija-Julijska krajina, v majhnem mestu imenovanem Passariano.
Eden od stranskih vhodov v vilo Manin.
Sobotni izlet, smo začeli z ogledom slikarske razstave “Od Courbeta do Moneta” v vili Manin. Razstava je bila veličastna, toda tudi kompleks vile prav nič ne zaostaja za njo, saj je pravi arhitekturni spomenik Furlanije Julijske krajine.
Vila Manin je bila poletna rezidenca bogate družine Manin iz Benetk. Vilo so zgradili v 16. stoletju, v 17. stoletju pa so zgradili še polkrožne kolonade, s katerimi kompleks zelo spominja na Vatikan in Trg sv.Petra v Rimu. Ob vili stoji tudi kapelica, ki je zelo podobna naši križevniški cerkvi v ljubljanskih Križankah.
Kompleks vile Manin je vsekakor vreden ogleda, če ne drugače pa, ko se odpravimo v bližnji nakupovalni center Outlet Palmanova.
Vila Manin je bila poletna rezidenca bogate družine Manin iz katere je bil tudi zadnji beneški dož Ludovico Manin.V 17. stoletju so vili Manin dogradili še polkrožne kolonade.Pogled na glavni vhod v kompleks vile Manin.Glavni vhod v vilo Manin.Vrsta za ogled slikarske razstave impresionistov v vili Manin.Kapela v kompleksu vile Manin je podobna naši križevniški cerkvi v Ljubljani s to razliko, da ima ta več okrasnih kipov.Polkrožne kolonade vile Manin z zunanje strani.Vila Manin, Passariano - Furlanija Julijska krajinaPassariano, Furlanija Julijska krajina
Razstava originalnih grafičnih del Salvadorja Dalija na Bledu
V sredo, 21. oktobra 2009, smo se s kulturno sekcijo društva Modrin, odpravili na Bled, na ogled razstave originalnih grafičnih del, Salvadorja Dalija. Na ogled so postavili več kot 200 grafik iz dveh Dalijevih najobsežnejših opusov: Biblie Sacre in Božanske komedije.
Pristava na Bledu. Razstava je na ogled od 10.7. do 15.11.2009.Znamenita Dalijeva zofa.
Razstava Dalijevih grafik je na dvorcu Pristava, nedaleč od Blejskega jezera.
Prvi del razstave so Dalijeve ilustracije za Biblijo, pisano v vulgati, sestavlja 105 litografij.
Drugi del pa za Božansko komedijo, delo znamenitega Danteja iz Firenc.
Za ilustracije je Dali naredil 101 akvarel, v dveh letih.
Kontroverzni umetnik, se je ukvarjal tudi z notranjo opremo in zelo znana je njegova zofa v obliki ustnic, ki so jo uporabili tudi snovalci blejske razstave, seveda ni originalna.
Salvador Dali in Biblia Sacra.Leonardo da Vinci, obris v Dalijevi grafiki.Božanska komedijaDante Alighieri, Božanska komedija - ilustriral Salvador Dali.Kakšno vreme je zunaj? Ravno pravšnje za sprehod do Blejskega jezera in znamenitih kremšnit.
Tako, razstavo smo si ogledali, zanimivo je videti delo nekoga, ki je tako poznan kot je Salvador Dali. Kontroverzna osebnost, ki je pod vodstvom svoje Gale, dosegel svetovno slavo.
Po ogledu smo se nekateri odpravili peš od dvorca Pristava, mimo vile Bled do Blejskega jezera in seveda v kavarno po znamenite in odlične blejske kremšnite, potem pa domov, kjer je najlepše.
Vila BledBlejsko jezero in grad v ozadju.Na blejski otok in jezero se spušča mrak.Labodi hitijo v varno zavetje.
Na sejmu Narava-zdravje, je bila v paviljonu Jurček, tudi razstava različnih gob. Vseh velikosti in barv, užitne in neužitne ter pogojno užitne. Kaj pomeni pogojno užitne? Malo zastrašujoče se sliši.
Jaz nisem gobarka, pa tudi jem jih zelo malo, kakšne lisičke in to je to. Gobe na razstavi so mi bile zanimive po svojih oblikah in barvah. Še najlepša mi je tista najbolj strupena, rdeča mušnica. Tudi te moje fotografije niso fotografije poznavalca, imena gob so prepisana iz listkov, ki so bili poleg gob, tako da za pravilnost nazivov ne jamčim. Preprosto, všeč so mi bile.
V Beli krajini, v Adlešičih, se gospa Nada Cvitkovič s svojo družino trudi ohraniti kulturno dediščino tega dela Slovenije. Družina se ukvarja s pridelavo in predelavo lanu, s tkanjem domačega platna, vezenjem in izdelovanjem belokranjskih pisanic.
belokranjske pisanice
Hišo platna si je možno tudi ogledati, prirejajo pa še tečaje tkanja, vezenja in izdelovanja belokranjskih pisanic. Mi smo si na našem izletu ogledali Hišo platna, razstavno sobo vezenin, kjer so ohranili vezenine več generacij družine. Z vezeninami sodelujejo na različnih razstavah in prejeli so tudi kar nekaj nagrad zanje.
Slišali smo kakšno dolgotrajno in počasno delo je to, koliko volje in moči je potrebno vložiti, da na koncu dobijo platno na katerega lahko vezejo ali pa izdelujejo oblačila, narodno belokranjsko nošo, brisače in prte.
Družina dela vse sama. Od sajenja lanu, žetve le tega, cel postopek od namakanja, tolčenja (kot je vidno na prvi sliki zgoraj), krtačenja lanu, da dobijo prejo, ki jo nato ročno spredejo v nit iz katere na starih lesenih statvah izdelajo belo laneno platno.
lanena preja in lanena nitstatve za idelavo platnalanena rjuhasoba z razstavljenimi vezeninamivezeninevezeninebelokranjsko oblačiloizdelujejo tudi domiselne copate
Poleg obsežnega dela z ohranjanjem kulturne dediščine, gospa Cvitkovič hodi tudi v službo, kjer na osnovni šoli poučuje. In kljub tolikemu delu in obveznostim, s svojo družino lepo skrbi tudi za okolico hiše, ki je zelo lepo urejena:Povezani zapisi:
Danes je bilo v središču Ljubljane zelo živahno. Lepo sončno vreme, bližina tržnice in v središču pozornosti današnje sobote, predvojni starodobniki. Tradicionalna razstava starih avtomobilov na Prešernovem trgu v Ljubljani, je bila letos že petič. Poleg starih avtomobilov, smo videli tudi stara kolesa, različne predmete, celo avstro-ogrska vojska se je “postrojila” na Tromostovju. Lastniki teh starodobnikov pa so bili oblečeni v oblačila iz časa, iz katerega izhaja njegov ali pa njen lepotec na štirih ali pa na dveh kolesih. Kajti res so bili lepi, obnovljeni in zloščeni, da se je kar svetilo in v ponos svojim lastnikom.
Prireditev se imenuje Festival Nostalgija in je namenjen obujanju spominov na kulturo in življenje v starih časih. Potekala je ves dan, v parku Tivoli pa so ljudi tudi danes razveseljevali konji iz Lipice.
17. maja 2009 je Festival Ljubljana, ki upravlja z ljubljanskim gradom, priredil voden ogled grajskega podzemlja, seveda gre za Ljubljanski grad. Le kaj se skriva pod mogočnim gradom, kaj bomo videli in kaj doživeli?
Našo pot smo pričeli v nekdanjem varnostnem jarku pri peterokotnem stolpu, kjer je bil nekoč glavni vhod na grajsko dvorišče.
Tu nam je vodička povedala nekaj zgodovine grada:
12 st.pr.n.št. Žarna grobišča – najstarejše najdbe, ki govorijo o utrjeni naselbini na območju današnjega notranjega dvorišča.
1. st. n.št. Vojaška postojanka
11-12.st. Spanheimski grad (sprva lesen, nato še zidan).
15.st. Gradijo Friderikov grad. Zaradi turških vpadov so intenzivno gradili vojaške utrdbe. Grad je imel šest stražnih stolpov. Vhod je bil v že omenjenem Peterokotnem stolpu s sistemom dvižnega mostu.
1815. Kaznilnice, s krajšimi prekinitvami do leta 1945.
1905. Mestna občina Ljubljana odkupi Grad od države. Tedanji župan Ivan Hribar je že takrat prostore namenil kulturnim dejavnostim. Bil je tudi pobudnik za gradnjo električne vzpenjače na grad.
vodni zbiralnik
In če se vrnem h podnaslovu Kaj se skriva v grajskem podzemlju? Lahko rečem, da zelo malo in tisti, ki se niso udeležili tega vodenja niso prav nič zamudili. Veliko več zanimivih stvari skriva Ljubljanski grad nad zemljo v svojih sobanah in dvoranah.
Edina zanimiva stvar je bila vodni zbiralnik, v katerem se je zbirala deževnica.
V glavnem lahko vidimo iz kakšnih kamnin je grajski hrib zgrajen, sedaj so v podzemlju le še servisne službe, ki skrbijo za Grad.
Delček grajskega podzemlja, ki je trenutno odprt za oglede smo prehodili v desetih minutah, potem pa smo si z večjim veseljem ogledali nekatere dele gradu kot je Erazmov stolp, Stolp strelcev, Stanovsko dvorano, Palacij, Friderikov stolp kjer je bil zaprt tudi pisatelj Ivan Cankar.
Zelo rada obiskujem gradove. Stojijo skozi stoletja na svojem mestu in gledajo ljudi kako se spreminjajo njihove navade, oblačila, hiše, prevozna sredstva. Kaj vse bi nam lahko povedali. Povedo nam pa marsikaj s pomočjo zgodovinarjev, ki nam razkrijejo njihove zgodbe.
S slovenskimi gradovi in dvorci se zelo veliko ukvarja kastelolog gospod Ivan Stopar in zelo rada pogledam kakšno njegovo knjigo, ki jih je kar nekaj, preden obiščem kakšen grad.
Obiskali smo grad v Metliki v Beli krajini. Prva omemba gradu je iz leta 1456, čeprav domnevajo, da je grad še starejši.
V 15. in 16. stoletju je bil grad pomembna trdnjava za obrambo pred Turki.
Prvi lastniki metliškega gradu niso znani. V 16. stoletju so bili lastniki grofje Alapi, nato Frankopani in zagrebški stolni kapitelj. Leta 1792 ljubljanski krčmar.
Po letu 1951. pa se je v grad začel seliti Belokranjski muzej, ki je v njem še danes. (spletna stran Belokranjskega muzeja)
Stalna razstava v metliškem gradu, ki smo si jo ogledali, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.
Še nekaj slik zanimivih razstavljenih muzejskih eksponatov:
Lončene posodePrva najdena otroška igrača na kolesih.Belokranjska nošaŽaraKuhinja nekočDelovna miza premožnejšega slojaGramofonLekarnaPo ogledu bogate zbirke Belokranjskega muzeja, smo se odpravili naprej po Beli krajini.
V soboto smo se v okviru društva Modrin odpravili na enodnevni izlet po naši južni pokrajini Dolenjski, bolj natančno, obiskali smo delček Bele krajine in spoznali prijazne domačine, ki skrbijo za ohranitev kulturne dediščine pokrajine.
Peljali smo se mimo Novega mesta, čez Gorjance, ki jih je v 19. stoletju opisoval pisatelj Janez Trdina v knjigi Bajke in povesti o Gorjancih. Na Trdinovem vrhu (1178 m) poteka tudi meja med Slovenijo in Hrvaško.
Preden smo obiskali mesto Metlika, smo se ob vznožju Gorjancev ustavili na jutranji kavici v znani belokranjski gostilni.
Metlika
Metlika je prijetno mesto pod Gorjanci, ob reki Kolpi, ki je svoje mestne pravice dobila že leta 1365. Konec 19. stoletja je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem, kar štejemo za začetek gasilstva pri nas.
Naš glavni cilj v Metliki pa je bil obisk Belokranjskega muzeja, ki domuje v čudovitem metliškem gradu od leta 1951.
Metliški grad
Ogledali smo si 15 minutni film, Podobe Bele krajine. Po kratkem filmu pa še stalno razstavo, ki s številnimi predmeti, slikami in postavitvami, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.
Grad je zelo lepo obnovljen in vzdrževan, njegov atrijski del z oboki in hodniki pa me močno spominja na ljubljanski grad Fužine.
Tri fare
Tri fare v Rosalnicah pri Metliki, so znamenita romarska pot. Kompleks sestavljajo tri gotske cerkve, stisnjene znotraj pokopališkega obzidja.
Cerkve so postavljene vzporedno in samo srednja ima zvonik. Zakaj so tri na enem mestu, zgodovinarjem ni uspelo odkriti. V njih pa najdemo polno zanimivih fresk, najstarejše orgle narejene leta 1753. na Kranjskem.
Soseska zidanica Drašiči
Soseska zidanica Drašiči se nahaja v kletnih prostorih stare, obnovljene hiše sredi Drašičev in ob cerkvi sv. Petra. Deluje že 250 let.
Tu so nam postregli z belokranjskim vinom, narezkom in zelo dobro belokranjsko pogačo.
Pot smo nadaljevali skozi slikovito pokrajino, vasi, občudovali vinograde, ki se vzpenjajo po gričih in čudovite nasade brez, ki so značilne za Belo krajino.
Reka Kolpa
Za kratek počitek in kavico smo se ustavili ob reki Kolpi in sicer v kampu Podzemelj. Voda je imela kar 22 stopinj in ljudje so se na veliko kopali, mi pa smo si lahko samo zmočili noge in uživali v čudovitem pogledu na mirno reko Kolpo ali Koupa kot ji pravijo belokranjci.
Obiskali smo tudi pravoslavno cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih, ki so jo postavili v drugi polovici 19. stoletja.
Pravoslavna cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih
V Adlešičih smo si ogledali hišo platnenih izdelkov, kjer nam je gospa Cvitkovič predstavila cel proces od sejanja lanu, do izdelave preje in na ročnih statvah demonstrirala tudi izdelavo lanenega platna.
V hiši je tudi stalna razstava vezenih izdelkov, od brisač, prtov, posteljnine pa do oblačil, narodne noše, za čigar izdelavo je potrebno kar precej ur.
Izdelava platna in vezenih izdelkov je v tej hiši tradicija, ki se prenaša iz roda v rod.
Poleg izdelave platna, pa so nam pokazali tudi kako izdelujejo znamenite belokranjske pisanice.
Bil je res enkraten izlet na katerem smo spoznali zgodovinsko in ljudsko dediščino Bele krajine, za katero skrbijo še danes.
Ko smo si v Mestnem muzeju Ljubljana ogledali razstavo Iliria vstan, smo se z ljubljansko klepetuljo, mlado simpatično gospodično iz časov Ilirskih provinc, ki se je spominjala kako je bilo, ko so francozi vladali v naši Ljubljani, odpravili na sprehod po tistih točkah, kjer so francozi pustili svoj pečat.
1. Trg francoske revolucije se razteza od stebra Iliriji, ob Križankah do Mestnega muzeja. Spomenik so postavili po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Trg se je nekoč imenoval Napoleonov.
Na stebru je Napoleonov obraz in pa verzi Valentina Vodnika in Otona Župančiča.
2. Bregovi Ljubljanice in Zoisova palača. Na Ljubljanici so prirejali slovesna praznovanja. Ko se je Napoleon leta 1810. poročil z Marijo Luizo, so praznovali s slovesno vožnjo po Ljubljanici, na kateri je bil tudi maršal Marmont, prvi guverner Ilirskih provinc.
V palači na Bregu je baron Žiga Zois na znamenitem vozičku sprejemal učenjake in kulturnike.
3. Reduta – la redoute. Ob cerkvi sv. Jakoba je stala stara jezuitska gimnazija, ki so jo preuredili v redutno ali plesno dvorano. Tu so prirejali tudi pustne plese, maska je bila obvezna in plesalo je do 150 parov. To hišo je pesnik Prešeren imenoval “hudičeva hiša”, toda vanjo je zahajal h svojemu prijatelju slikarju Langusu, ki je slikal njegovo muzo Primicovo Julijo.
4. Škofijski dvorec na Ciril Metodovem trgu so francozi spremenili v sedež guvernerjev Ilirskih provinc in kot prvi se je vanj naselil maršal Marmont in viri pravijo, da je ustanovil pravi dvor.
Ker je vse to veliko stalo, so uvedli nove davke. V mesto so se priseljevali tuji obrtniki, krojači, čevljarji, tkalci, kajti vojsko je bilo treba obleči in obuti.
5. Vodnikov trg – spomenik Valentinu Vodniku. Na tem mestu je stal licej, katerega ravnatelj je bil Vodnik. Francozi so obljubljali, da bo v vsaki občini ljudska šola s poukom v slovenščini. V poklicnih šolah in gimnazijah je bil dovoljen pouk v domačem jeziku.
V takratni Ljubljani smo imeli licej, višjo gimnazijo in celo akademijo.
6. Špital, porodnišnica. V tej zgradbi ob Ljubljanici je bilo srednjeveško zavetišče za onemogle in obubožane meščane. Od leta 1789 pa so jo preuredili v porodnišnico.
Mesto se je hitro spreminjalo. Nastajal je novi mestni park, današnji Tivoli. Gradile so se ceste in nove prometne povezave. Po mestu so hodili trgovci iz vseh Ilirskih dežel.
Od januarja 1811. je izhajal časopis Telegraphe officiel, uradni časopis Ilirskih provinc, ki ga je urejal tudi francoski književnik Charles Nodier in je bil njegov zadnji urednik. Nodier je napisal roman o rokovnjačih Jean Sbogar (Janez Žbogar) in ga postavil v okolje Devinskega gradu.
To pa je naša simpatična klepetulja, ki nam je pripovedovala svoje spomine.
Ob 200 letnici ustanovitve Ilirskih provinc, je Mestni muzej Ljubljana pripravil razstavo Ilirija vstan. Na razstavi si lahko ogledamo ustanovitveni akt nastanka Ilirskih provinc – mirovno pogodbo iz Schonbrunna in Bartolinijev portret Napoleona v bronu, ki ga je za čas trajanja razstave posodil pariški muzej Louvre.
Napoleon Bonaparte, (15.avgust 1769 Ajaccio – 5. maj 1821 Sveta Helena), je na vrhuncu svoje moči ustanovil Ilirske province, ki so segale vse do Dubrovnika in Boke Kotorske ter Ljubljano postavil za glavno mesto. Francozi so na naših tleh vladali med leti 1809 do 1813.
V tem času sam ni bil pri nas. V Ljubljani je bil 28. aprila 1797, ko je francoska armada prvič prišla v naše kraje, prespal je v škofijskem dvorcu.
Ob ustanovitvi Ilirskih provinc so si Francozi prav škofijski dvorec izbrali kot sedež svojega uradovanja.
Na razstavi lahko vidimo tudi doprsni kip maršala Marmonta, ki je bil prvi od štirih generalnih guvernerjev Ilirskih provinc in sicer od aprila 1809. do marca 1811.
V tem času, leta 1810. je Ljubljana dobila Vrt domovinske flore, današnji Botanični vrt. Eno prvih dreves v vrtu pa je posadil prav maršal Marmont in sicer lipo.
Francozi so uvedli kazenski zakonik, ki je izenačil državljane pred zakonom. Uvedli so rabo slovenskega jezika v prvostopenjskih šolah in v licejih, zato so bili med izobraženci zelo priljubljeni. Med širšo množico pa ne preveč, saj so uvedli visoke davke, niso popolnoma odpravili fevdalizma in za potrebe vojske so novačili slovenske fante za Ilirski polk.
Po Napoleonovih vojaških porazih leta 1813, so Avstrijci postopoma zasedli ozemlje Ilirskih provinc, ki se jim je leta 1814. Francija odrekla.
Pisalna miza maršala Marmonta. V ozadju stol Žige Zoisa.
