Sprehod in raziskovanje Verone je čudovito in nepozabno doživetje. Mesto ljubezni, kot se že 400 let imenuje, nam na ogled ponuja čudovite trge, srednjeveške palače na Piazza delle Erbe, areno s svojimi poletnimi opernimi spektakli, Piazza dei Signori z ogromnimi nagrobniki vladarske rodbine Scaligeri, pa njihovo utrdbo Castelvecchio, ob reki Adiži, pa še in še stvari, ki me vedno znova premamijo, da jih obiščem.
Trnovski pristan – Prulski most – Špica – Botanični vrt
Moj priljubljen sprehod v Ljubljani ob koncu tedna. Le streljaj od centra mesta, se začne sprehajalna pot ob reki Ljubljanici. Nedavno prenovljeni Trnovski pristan, nam omogoča opazovanje številnih rac, ki veselo čofotajo v reki ali pa ob njej nemoteno počivajo, saj smo sprehajalci osveščeni in gremo mimo počivajočih račk zelo previdno in počasi, da jih ne splašimo.
Danes je, po kar nekaj dnevnem deževnem vremenu, v Ljubljani končno pisijalo sonce. Seveda se je to zelo poznalo na barvi naše Ljubljanice, ki se je spremenila v čokoladno rjavo, če se malo pohecam.
Od Špice do Botaničnega vrta, ki je ljubljanska naravna znamenitost, je le pet minut hoda. Ustanovljen je bil leta 1810. in nekje sem prebrala, da ravno na današnji dan 11. julija. Ko sem bila danes tam, ni bilo videti, da ima vrt rojstni dan pa kljub temu, Vse najboljše za rojstni dan.
Julija, glavna junakinja Shakespearove drame Romeo in Julija, je ena glavnih znamenitosti italijanskega mesta Verona.
Čeprav Shakespeare nikoli ni bil v Veroni, so se italijani odločili, da sta Romeo in Julija prav iz tega mesta in naredili iz tega zelo dober turistični posel.
Majhno dvorišče, na katerem stoji domnevna Julijina hiša z znamenitim balkonom, ki so ga dodali dvesto let po njenem bivanju v Veroni, je vedno nabito polno obiskovalcev iz celega sveta in to skozi vse leto.
Operni spektakli v areni, kot je bila Verdijeva Aida, privabljajo ljudi samo v poletnih mesecih.
Da lahko slikaš Julijo brez nekoga, ki stoji poleg in jo objema ali otipava, za srečo seveda, je že prava terna. Meni je uspelo pri drugem obisku Verone.
Z društvom Modrin smo se v soboto, 4. julija 09, odpravili na enodnevni izlet v Verono. Na ogled mesta in na operno predstavo Aida, Giuseppea Verdia v okviru Poletnega opernega festivala v Veroni. Ta vsako leto privabi obiskovalce iz vsega sveta.
Ker je bila predstava šele ob 21. uri, smo dan porabili za pohajkovanje po mestu. V Veroni sem že bila, toda vsak obisk nekega mesta ti odkrije nove in nove znamenitosti in zanimivosti. V Ljubljani sem že celo življenje, pa še vedno najdem kakšno zgodovinsko znamenitost.
se nadaljuje…
Ljubljana, lepo mesto, prijazno glavno mesto Slovenije in med 1. januarjem 2008 do 30. junija 2008, ko je Slovenija predsedovala Evropski uniji, tudi glavno mesto Evrope. To pa ni kar tako.
V Ljubljani se veliko dogaja, nekdo mi je rekel, da več kot na morju. Na Prešernovem trgu, ki so ga za promet zaprli in je namenjen sprehajalcem, so različne prireditve, kot je bil nedavni Festival nostalgija, kjer smo lahko občudovali starodobnike.
Našo prestolnico obišče veliko turistov. Odpravijo se na Ljubljanski grad, obiščejo tržnico, park Tivoli, kjer se prav tako veliko dogaja. Ljubljančani pa se z veseljem odpravimo v Botanični vrt, se sprehodimo po Trnovskem pristanu ob reki Ljubljanici do Špice, kjer bo nekoč zopet ljubljansko naravno kopališče.
Živalski vrt Ljubljana je čedalje bolj urejen, kolikor pač finančna sredstva dopuščajo. Z različnimi prireditvami privabljajo male in velike obiskovalce.
Pa še nekaj razglednic iz najlepšega mesta na svetu, kot vedno pravi naš župan in jaz mu verjamem.
V soboto smo se v okviru društva Modrin odpravili na enodnevni izlet po naši južni pokrajini Dolenjski, bolj natančno, obiskali smo delček Bele krajine in spoznali prijazne domačine, ki skrbijo za ohranitev kulturne dediščine pokrajine.
Peljali smo se mimo Novega mesta, čez Gorjance, ki jih je v 19. stoletju opisoval pisatelj Janez Trdina v knjigi Bajke in povesti o Gorjancih. Na Trdinovem vrhu (1178 m) poteka tudi meja med Slovenijo in Hrvaško.
Preden smo obiskali mesto Metlika, smo se ob vznožju Gorjancev ustavili na jutranji kavici v znani belokranjski gostilni.
Metlika je prijetno mesto pod Gorjanci, ob reki Kolpi, ki je svoje mestne pravice dobila že leta 1365. Konec 19. stoletja je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem, kar štejemo za začetek gasilstva pri nas.
Naš glavni cilj v Metliki pa je bil obisk Belokranjskega muzeja, ki domuje v čudovitem metliškem gradu od leta 1951.
Ogledali smo si 15 minutni film, Podobe Bele krajine. Po kratkem filmu pa še stalno razstavo, ki s številnimi predmeti, slikami in postavitvami, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.
Grad je zelo lepo obnovljen in vzdrževan, njegov atrijski del z oboki in hodniki pa me močno spominja na ljubljanski grad Fužine.
Tri fare v Rosalnicah pri Metliki, so znamenita romarska pot. Kompleks sestavljajo tri gotske cerkve, stisnjene znotraj pokopališkega obzidja.
Cerkve so postavljene vzporedno in samo srednja ima zvonik. Zakaj so tri na enem mestu, zgodovinarjem ni uspelo odkriti. V njih pa najdemo polno zanimivih fresk, najstarejše orgle narejene leta 1753. na Kranjskem.
Soseska zidanica Drašiči se nahaja v kletnih prostorih stare, obnovljene hiše sredi Drašičev in ob cerkvi sv. Petra. Deluje že 250 let.
Tu so nam postregli z belokranjskim vinom, narezkom in zelo dobro belokranjsko pogačo.
Pot smo nadaljevali skozi slikovito pokrajino, vasi, občudovali vinograde, ki se vzpenjajo po gričih in čudovite nasade brez, ki so značilne za Belo krajino.
Za kratek počitek in kavico smo se ustavili ob reki Kolpi in sicer v kampu Podzemelj. Voda je imela kar 22 stopinj in ljudje so se na veliko kopali, mi pa smo si lahko samo zmočili noge in uživali v čudovitem pogledu na mirno reko Kolpo ali Koupa kot ji pravijo belokranjci.
Obiskali smo tudi pravoslavno cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih, ki so jo postavili v drugi polovici 19. stoletja.
V Adlešičih smo si ogledali hišo platnenih izdelkov, kjer nam je gospa Cvitkovič predstavila cel proces od sejanja lanu, do izdelave preje in na ročnih statvah demonstrirala tudi izdelavo lanenega platna.
V hiši je tudi stalna razstava vezenih izdelkov, od brisač, prtov, posteljnine pa do oblačil, narodne noše, za čigar izdelavo je potrebno kar precej ur.
Izdelava platna in vezenih izdelkov je v tej hiši tradicija, ki se prenaša iz roda v rod.
Poleg izdelave platna, pa so nam pokazali tudi kako izdelujejo znamenite belokranjske pisanice.
Bil je res enkraten izlet na katerem smo spoznali zgodovinsko in ljudsko dediščino Bele krajine, za katero skrbijo še danes.
Povezani zapisi:
Tržaški zaliv
Ko smo se naužili svežega morskega zraka na otoku Barbana, smo se z ladjico vrnili v Gradež, ki smo si ga tokrat malo bolje ogledali. Ko smo se iz Ogleja pripeljali v Gradež ali Grado po italijansko, smo se peljali po cesti, ki je obdana z laguno. Mi pa smo se odpravili pogledat kakšno plažo ima mesto, saj ima sloves mondenega turističnega mesta v Tržaškem zalivu. Ne morem reči, da sem bila ravno navdušena, peščena plaža in pesek tudi v morju, s tem pa tudi plitvina in preden je primerno za plavanje, moraš kar nekaj poti po morju prehoditi.
Drugače pa je mesto lepo, čisto in urejeno. Povsod nasadi rož in drugih obmorskih rastlin. Lepe barke na privezih in vonj po sveže pripravljeni morski hrani, saj tovrstnih gostiln tu ne manjka. A na žalost je bil to enodnevni izlet in po programu smo morali naprej, na kalamare pa se sigurno še vrnem.
Enodnevni izlet v Oglej, Gradež, grad Devin, jamo grotta Gigante in cerkev Monte Grisa.
Tržaški zaliv skriva veliko čudovitih znemenitosti o katerih se mi, v časih ko smo na veliko hodili tja po kavbojke in čevlje, še sanjalo ni. Pa saj jih ne skriva, velikodušno jih razkazuje obiskovalcem, le do njih se moramo zapeljati. In tako smo se na sončno in toplo aprilsko soboto odpravili na ogled le teh.
Prvi postanek je bil Oglej, mesto, ki so ga ustanovili Rimljani leta 181 pr. n.št., v 4. stoletju je postalo središče krščanske vere in sedež škofije, kamor je spadalo tudi veliko slovenskih krajev. Tu še vedno stoji lepo ohranjen rimski forum, mi pa smo si podrobno ogledali oglejsko baziliko, s čudovitim talnim mozaikom, ki se je ohranil že od 4. stoletja dalje.
Pot nas je vodila naprej do turističnega mesta Gradež ali po italijansko Grado, kjer smo se vkrcali na ladjico in se odpeljali po morski cesti na otok Barbana, kjer stoji romarsko Marijino svetišče.
Po krajšem postanku, smo se odpravili do gradu Devin, ki stoji na približno 100 metrov visoki pečini ob obali Jadranskega morja. Začetki tega mogočnega grada segajo v leto 1363. V začetku so bili njegovi lastniki oglejski patriarhi, nato avstrijski grofje, zadnji lastnik pa je družina Turn und Taxis in njeni potomci še danes živijo v gradu. Med drugim vodijo tudi mednarodno gimnazijo, ki se nahaja v gradu in, ki jo obiskujejo tudi nadarjeni mladi iz Slovenije. Ta družina je bila že od nekdaj velik podpornik in mecen kulture, zato so v grad zahajali ljudje, ki so zapisani tudi v svetovno zgodovino. Med njimi so bili: Liszt, D’Annunzio in pesnik Rilke, ki je napisal pesnitev Devinske elegije. V njegovo čast so od grada Devin pa skoraj do Sesljana, uredili približno 2 km dolgo sprehajalno pot na pečinah, nad Jadranskim morjem in se imenuje Rilkejeva pot.
Naslednja postaja je bila kraška jama Grotta gigante, ki je uradno največja kraška jama na svetu odprta za obiskovalce, toda 900 stopnic, ki vodijo v jamo in iz nje me ni ravno prepričal, da bi si jo ogledala pobliže.
Zadnja postaja pa je bila mogočna cerkevMonte Grisa, ki je zelo nenavadne oblike in od daleč ni videti kot cerkev. Stoji na vzpetini nad Trstom in z razgledne ploščadi ponuja čudovit razgled na Tržaški zaliv. Temeljni kamen so položili leta 1959, zgrajena pa je iz betona in stekla, v dveh nadstropjih. V spodnjem je Nižja cerkev, v zgornjem pa Višja cerkev z oltarjem in korom.
Čudovit dan, enkraten izlet po Tržaškem zalivu in njegovih znamenitostih in zanimivostih. In ko se je sonce začelo poslavljati, smo se poslovili tudi mi in se veselo odpravili proti Ljubljani.
Povezani zapisi:
Ljubljana, Herberstein, Graz, Ljubljana
To je bila pot našega enodnevnega izleta na katerem smo bili pred prvomajskimi prazniki, 29. aprila 2007. Iz Ljubljane smo se mimo Celja in Maribora ter čez mejni prehod Šentilj zapeljali do čudovitega dvorca Herberstein. Zelo lepo urejen in ohranjen dvorec za katerega še danes skrbijo potomci družine Herberstein, ki v gradu tudi stanuje.
V sklopu grajskega kompleksa je tudi lepo urejen vrt, poln rož, dreves in različnih okrasnih grmičkov. Lahko bi rekli, da je pomanjšana kopija ljubljanskega Tivolija. V tem sklopu je tudi Živalski vrt, kjer na 40 hektarih površine živi okoli 600 živali in 100 različnih vrst ptic s petih celin. Začetki dvorca in parka segajo v 13. stoletje.
Po prijetnem pohajkovanju po parku in živalskem vrtu, smo se odpravili še v bližnji Gradec, ki ga v Sloveniji bolj omenjamo kot nakupovalno središče in ne kot turistično destinacijo. Toda vsako mesto ima svoje zanimivosti in znamenitosti, ki jih je vredno videti in tudi Graz je zelo lepo in zanimivo mesto.
Na grajski hrib lahko pridemo z vzpenjačo, ki pa je za razliko od vzpenjače, ki pelje na Ljubljanski grad, precej večja in bolj razkošna, čeprav se mi zdi, da njihov grajski hrib ni prav dosti višji od ljubljanskega. Drugi dostop pa je po cik cak stopnicah, ki so vklesane v pobočje hriba.
Zelo prijeten in nenaporen enodnevni izlet, v našo bližnjo okolico na katerem lahko vidimo veliko lepih in zanimivih stvari. Nam je bilo zelo všeč, čeprav nismo obiskali nobenega nakupovalnega centra.
Ljubljanski grad leži na 376 m visokem Grajskem griču, je simbol mesta Ljubljane in priljubljeno sprehajališče ljubljančanov, prav tako kot park Tivoli, obišče pa ga tudi zelo veliko domačih in tujih turistov. Poti na grad je več. Moja priljubljena je mimo cerkve sv. Jakoba in naprej mimo cerkve sv. Florjana in po Ulici na Grad. V 15-ih minutah se lahko iz mestnega vrveža umakneš v mirno naravo, z gozdovi, travniki in travniškimi rožami, ki obdajajo Ljubljanski grad. Oaza miru v središču mesta.
Arteški vodnjak druga polovica 14. stoletja z lesenim pohodnim kolesom in vretenom (začetek 17. stoletja) za dvigovanje vode. Sodi v sam vrh edinstvene zgodovinsko-tehniške dediščine. (napis na tabli)
Nekoč je bil peterokotni stolp glavni vhod na grajsko dvorišče. Veči vhod je bil za vozove, manjši pa za ljudi. Tu je bil dvižni most. Danes se v peterokotni stolp vstopa z dvoriščne strani in je namenjen različnim razstavam.
Šance, skrajna utrdbena točka na grajskem griču. To je bil velik kompleks s trdnjavo, vendar kaj se je tu dogajalo in kdo je tu živel še ni povsem raziskano. Danes ohranjen del je uredil arhitekt Jože Plečnik.