Ljubljana | Svetlana – SLOVENIJA

Festival Nostalgija

Danes je bilo v središču Ljubljane zelo živahno. Lepo sončno vreme, bližina tržnice in v središču pozornosti današnje sobote, predvojni starodobniki. Tradicionalna razstava starih avtomobilov na Prešernovem trgu v Ljubljani, je bila letos že petič. Poleg starih avtomobilov, smo videli tudi stara kolesa, različne predmete, celo avstro-ogrska vojska se je “postrojila” na Tromostovju. Lastniki teh starodobnikov pa so bili oblečeni v oblačila iz časa, iz katerega izhaja njegov ali pa njen lepotec na štirih ali pa na dveh kolesih. Kajti res so bili lepi, obnovljeni in zloščeni, da se je kar svetilo in v ponos svojim lastnikom.

Prireditev se imenuje Festival Nostalgija in je namenjen obujanju spominov na kulturo in življenje v starih časih. Potekala je ves dan, v parku Tivoli pa so ljudi tudi danes razveseljevali konji iz Lipice.

Grajsko podzemlje

Kaj se skriva v grajskem podzemlju?

17. maja 2009 je Festival Ljubljana, ki upravlja z ljubljanskim gradom, priredil voden ogled grajskega podzemlja, seveda gre za Ljubljanski grad. Le kaj se skriva pod mogočnim gradom, kaj bomo videli in kaj doživeli?

Našo pot smo pričeli v nekdanjem varnostnem jarku pri peterokotnem stolpu, kjer je bil nekoč glavni vhod na grajsko dvorišče.

Tu nam je vodička povedala nekaj zgodovine grada:

12 st.pr.n.št. Žarna grobišča – najstarejše najdbe, ki govorijo o utrjeni naselbini na območju današnjega notranjega dvorišča.

1. st. n.št. Vojaška postojanka

11-12.st. Spanheimski grad (sprva lesen, nato še zidan).

15.st. Gradijo Friderikov grad. Zaradi turških vpadov so intenzivno gradili vojaške utrdbe. Grad je imel šest stražnih stolpov. Vhod je bil v že omenjenem Peterokotnem stolpu s sistemom dvižnega mostu.

1815. Kaznilnice, s krajšimi prekinitvami do leta 1945.

1905. Mestna občina Ljubljana odkupi Grad od države. Tedanji župan Ivan Hribar je že takrat prostore namenil kulturnim dejavnostim. Bil je tudi pobudnik za gradnjo električne vzpenjače na grad.

In če se vrnem h podnaslovu Kaj se skriva v grajskem podzemlju? Lahko rečem, da zelo malo in tisti, ki se niso udeležili tega vodenja niso prav nič zamudili. Veliko več zanimivih stvari skriva Ljubljanski grad nad zemljo v svojih sobanah in dvoranah.

Edina zanimiva stvar je bila vodni zbiralnik, v katerem se je zbirala deževnica.

V glavnem lahko vidimo iz kakšnih kamnin je grajski hrib zgrajen, sedaj so v podzemlju le še servisne službe, ki skrbijo za Grad.

Delček grajskega podzemlja, ki je trenutno odprt za oglede smo prehodili v desetih minutah, potem pa smo si z večjim veseljem ogledali nekatere dele gradu kot je Erazmov stolp, Stolp strelcev, Stanovsko dvorano, Palacij, Friderikov stolp kjer je bil zaprt tudi pisatelj Ivan Cankar.

Dan slovenske diplomacije

Ob dnevu slovenske diplomacije, 22. maja je Ministrstvo za zunanje zadeve pripravilo Dan odprtih vrat, kjer so nam predstavili delo in naloge ministrstva ter nam prijazno razkazali stavbo nekdanjega dekliškega liceja in internata, Mladike.

Stavbo nekdanjega dekliškega liceja je zgradila mestna občina Ljubljana leta 1907. ob izdatni finančni podpori Josipa Gorupa in po načrtih arhitekta Maksa Fabiania. Stavba ima obliko črke L, stolp z uro pa je podoben tistemu na ljubljanski mestni hiši. Nekaj časa je bila v teh prostorih bolnišnica za vojaške uslužbence in njihove družinske člane in ker sem kot otrok z mamo večkrat obiskala ta kraj, me je še dodatno zanimalo kako so ga preuredili. V pritličju kjer je bil otroški oddelek bolnišnice so danes prostori službe za vzdrževanje.

Relief prikazuje dekleta, ki med girlandami držijo grbe Kranjske, Ljubljane in Josipa Gorupa Slavinjskega.

Ogledali smo si del prostorov ministra za zunanje zadeve, pisarne in delovni salon ter vitrine z darili, ki jih prinesejo obiskovalci.

Kljub prenovi kompleksa Mladike za potrebe diplomacije pa je prostorska stiska precejšnja, zato ministrstvo uporablja še kar nekaj stavb v bližnji in daljnji okolici.

Ogldali smo si tudi prostore v podstrešju, ki so jih zelo domiselno preoblikovali v pisarne in sobe v katerih je knjižnica, različni arhivi pa tudi prostori za sestanke.

Iz podstrešnega dela se pride tudi na lepo teraso, od koder je lep razgled na dvorišče kompleksa, na stavbo Mladike, ki je bila prvotno zgrajena kot dekliški internat in pa na ljubljanski park Tivoli.

Na današnji dan, 22. maja 1992. je bila Slovenija sprejeta v Organizacijo združenih narodov, zato ta dan od leta 2004. naprej, obeležujemo kot Dan slovenske diplomacije.

Prva veleposlaništva samostojne Slovenije so bila odprta 14. februarja 1992. in sicer na Dunaju, v Rimu in Bonnu.

Mlada slovenska država trenutno predseduje Evropskemu svetu, sigurno pa je bila največja naloga, ki je bila uspešno opravljena predsedovanje Evropski uniji.

Po Ilirski prestolnici, Ljubljani

Ko smo si v Mestnem muzeju Ljubljana ogledali razstavo Iliria vstan, smo se z ljubljansko klepetuljo, mlado simpatično gospodično iz časov Ilirskih provinc, ki se je spominjala kako je bilo, ko so francozi vladali v naši Ljubljani, odpravili na sprehod po tistih točkah, kjer so francozi pustili svoj pečat.

1. Trg francoske revolucije se razteza od stebra Iliriji, ob Križankah do Mestnega muzeja. Spomenik so postavili po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Trg se je nekoč imenoval Napoleonov.

Na stebru je Napoleonov obraz in pa verzi Valentina Vodnika in Otona Župančiča.

2. Bregovi Ljubljanice in Zoisova palača. Na Ljubljanici so prirejali slovesna praznovanja. Ko se je Napoleon leta 1810. poročil z Marijo Luizo, so praznovali s slovesno vožnjo po Ljubljanici, na kateri je bil tudi maršal Marmont, prvi guverner Ilirskih provinc.

V palači na Bregu je baron Žiga Zois na znamenitem vozičku sprejemal učenjake in kulturnike.

3. Reduta – la redoute. Ob cerkvi sv. Jakoba je stala stara jezuitska gimnazija, ki so jo preuredili v redutno ali plesno dvorano. Tu so prirejali tudi pustne plese, maska je bila obvezna in plesalo je do 150 parov. To hišo je pesnik Prešeren imenoval “hudičeva hiša”, toda vanjo je zahajal h svojemu prijatelju slikarju Langusu, ki je slikal njegovo muzo Primicovo Julijo.

4. Škofijski dvorec na Ciril Metodovem trgu so francozi spremenili v sedež guvernerjev Ilirskih provinc in kot prvi se je vanj naselil maršal Marmont in viri pravijo, da je ustanovil pravi dvor.

Ker je vse to veliko stalo, so uvedli nove davke. V mesto so se priseljevali tuji obrtniki, krojači, čevljarji, tkalci, kajti vojsko je bilo treba obleči in obuti.

5. Vodnikov trg – spomenik Valentinu Vodniku. Na tem mestu je stal licej, katerega ravnatelj je bil Vodnik. Francozi so obljubljali, da bo v vsaki občini ljudska šola s poukom v slovenščini. V poklicnih šolah in gimnazijah je bil dovoljen pouk v domačem jeziku.

V takratni Ljubljani smo imeli licej, višjo gimnazijo in celo akademijo.

6. Špital, porodnišnica. V tej zgradbi ob Ljubljanici je bilo srednjeveško zavetišče za onemogle in obubožane meščane. Od leta 1789 pa so jo preuredili v porodnišnico.

Mesto se je hitro spreminjalo. Nastajal je novi mestni park, današnji Tivoli. Gradile so se ceste in nove prometne povezave. Po mestu so hodili trgovci iz vseh Ilirskih dežel.

Od januarja 1811. je izhajal časopis Telegraphe officiel, uradni časopis Ilirskih provinc, ki ga je urejal tudi francoski književnik Charles Nodier in je bil njegov zadnji urednik. Nodier je napisal roman o rokovnjačih Jean Sbogar (Janez Žbogar) in ga postavil v okolje Devinskega gradu.

To pa je naša simpatična klepetulja, ki nam je pripovedovala svoje spomine.

Vir: Mestni muzej Ljubljana

Ilirija vstan

Ob 200 letnici ustanovitve Ilirskih provinc, je Mestni muzej Ljubljana pripravil razstavo Ilirija vstan. Na razstavi si lahko ogledamo ustanovitveni akt nastanka Ilirskih provinc – mirovno pogodbo iz Schonbrunna in Bartolinijev portret Napoleona v bronu, ki ga je za čas trajanja razstave posodil pariški muzej Louvre.

Napoleon Bonaparte, (15.avgust 1769 Ajaccio – 5. maj 1821 Sveta Helena), je na vrhuncu svoje moči ustanovil Ilirske province, ki so segale vse do Dubrovnika in Boke Kotorske ter Ljubljano postavil za glavno mesto. Francozi so na naših tleh vladali med leti 1809 do 1813.

V tem času sam ni bil pri nas. V Ljubljani je bil 28. aprila 1797, ko je francoska armada prvič prišla v naše kraje, prespal je v škofijskem dvorcu.

Ob ustanovitvi Ilirskih provinc so si Francozi prav škofijski dvorec izbrali kot sedež svojega uradovanja.

Na razstavi lahko vidimo tudi doprsni kip maršala Marmonta, ki je bil prvi od štirih generalnih guvernerjev Ilirskih provinc in sicer od aprila 1809. do marca 1811.

V tem času, leta 1810. je Ljubljana dobila Vrt domovinske flore, današnji Botanični vrt. Eno prvih dreves v vrtu pa je posadil prav maršal Marmont in sicer lipo.

Francozi so uvedli kazenski zakonik, ki je izenačil državljane pred zakonom. Uvedli so rabo slovenskega jezika v prvostopenjskih šolah in v licejih, zato so bili med izobraženci zelo priljubljeni. Med širšo množico pa ne preveč, saj so uvedli visoke davke, niso popolnoma odpravili fevdalizma in za potrebe vojske so novačili slovenske fante za Ilirski polk.

Po Napoleonovih vojaških porazih leta 1813, so Avstrijci postopoma zasedli ozemlje Ilirskih provinc, ki se jim je leta 1814. Francija odrekla.

Pisalna miza maršala Marmonta. V ozadju stol Žige Zoisa.

Vir: Mestni muzej Ljubljana

Lipicanci v Ljubljani

Kobilarna Lipica slavi 429 rojstni dan

Kobilarna Lipica je bila ustanovljena daljnjega 19. maja 1580. leta in je med najstarejšimi kobilarnami na svetu. Leži tik ob slovensko-italijanski meji, na slikovitem slovenskem Krasu. Razglašena je za kulturno-zgodovinski spomenik Slovenije. Tu ima dom okoli 400 čudovitih konj, lipicancev.

Lipicanec je avtohtona slovenska pasma. Je toplokrvni konj, srednje velik, lepotec z gracioznim gibanjem, inteligenten, ponosen, skromen in zdržljiv. Kot ustvarjen za visoko šolo jahanja. Na tekmovanjih v dresurnem jahanju se uvršča v sam vrh.

V okviru praznovanja rojstnega dne, je kobilarna Lipica danes pripravila v ljubljanskem parku Tivoli, Dan Lipicanca v Ljubljani.

Iz Lipice so pripeljali čudovite lipicance, ki so s štirimi odprtimi kočijami brezplačno prevažali mimoidoče po parku.

Veselje in navdušenje nad lipicanci je bilo veliko in ne samo otroci, tudi odrasli smo bili nad njimi očarani.

Tudi sama sem se udeležila take vožnje v kočiji z lipicancema, ki sta bila brata, z imenoma Samo in Vero. Seveda so bila imena veliko daljša, kot se za čistokrvnega lipicanca spodobi in prijazni kočijaš mi jih je povedal, a si jih na žalost nisem zapisala.

Kako lepo smo se danes imeli v Tivoliju, povedo slike:

Vožnja s kočijo in lipicanci se je začela na Jakopičevem sprehajališču.

Slovenski parlament

Vsako drugo soboto v mesecu, ima naš parlament dan odprtih vrat. Danes sem se tudi jaz odločila, da si ogledam to palačo, mimo katere hodim že leta, tudi z notranje strani. Zanimalo me je ali je našim poslancem dovolj udobno, ko odločajo o pravilih in zakonih, ki močno vplivajo tudi na naša življenja in moram reči, da jim ni hudega.

Stavba parlamenta stoji v Ljubljani, na Šubičevi cesti 4. Udeležba na ogledu je bila kar številčna. Prvo smo šli v gosjem redu skozi “rentgenski” pregled, nato pa smo si v miru in s pomočjo prijaznih uslužbencev ogledali stavbo, za katero je načrt naredil arhitekt Vinko Glanz. Avtorja skulptur, ki tvorijo veličasten portal, pa sta akademska kiparja Karel Putrih in Zdenko Kalin. Skulpture ponazarjajo srečo, blaginjo in mir med ljudmi.

Najbolj prijetno me je presenetilo dejstvo, da je stavba parlamenta zgrajena v celoti iz slovenskih gradbenih materialov. Tako so tla iz pohorskega granita, stene iz hotaveljskega marmorja, vhodna avla je obdana z belokranjskim marmorjem. Stene krasijo mozaiki, freske in druga umetniška dela priznanih slovenskih umetnikov. V preddverju velike dvorane je na vseh štirih stenah v obliki traku freska slikarja Slavka Pengova, ki predstavlja zgodovino Slovencev do konca druge svetovne vojne.

Ogledali smo si še malo dvorano v kateri zasedajo v glavnem svetniki, veliko dvorano, ki so jo leta 2000. prenovili in ima 150 sedežev in balkon za novinarje in vse državljane, ki bi želeli spremljati sejo v živo. Nadalje smo si ogledali še mali in veliki delovni salon s kabinama za simultano prevajanje ter malo dvorano za tiskovne konference. V preddverjih dvoran so steklene vitrine, v katerih so razstavljena darila, ki so jih dobili poslanci in predsedniki od različnih tujih gostov. Meni je bil najbolj všeč bel šal, ki ga je podaril Dalai Lama ob njegovem obisku leta 2002.

Botanični vrt

Botanični vrt v Ljubljani

Lipa, ki jo je leta 1810 zasadil maršal Marmont

Botanični vrt v Ljubljani je bil ustanovljen v času ilirskih provinc leta 1810 kot Vrt domovinske flore. Zasnovo zanj je naredil slovenski botanik in duhovnik Franc de Paula Hladnik. Napoleonov maršal Marmont ga je določil za ravnatelja Vrta domovinske flore in spomladi 1810 leta so začeli na zemljišču ob današnji Ižanski cesti zasajati prve rastline. Še danes lepo raste lipa, ki jo je 1810 leta zasadil omenjeni maršal.

Do vrta lahko pridemo po Karlovški cesti, mimo Ljubljanskega grada in pri Karlovškem mostu zavijemo na desno. Lahko pa ob Ljubljanici, po obnovljenem Trnovskem pristanu, čez Prule in čez most, ko bo odprt seveda, danes še ni bil in ga lahko samo od daleč občudujemo.

Most, ki bo skrajšal pot do Botaničnega vrta.

Botanični vrt v Ljubljani je razdeljen na devet tematskih enot:

1 – Arboretum v katerem so predstavljena različna drevesa in grmovnice.

2 – Rastlinski sistem, rastline razvrščene po sorodstvenih kriterijih.

3, 4 – Bazeni z vodnimi, močvirskimi rastlinami in bajer.

5 – Skalnjak, tu so rastline iz gorskega sveta in Krasa.

6 – Rastlinjak v katerem rastejo predvsem tropske rastline in je ogled možen le s strokovnim vodstvom.

7 – Sredozemske rastline iz različnih koncev sveta.

8 – Tematski vrt kjer so rastline predstavljene glede na njihovo uporabo: zdravilne, strupene, industrujske in ostale.

9 – Gojitveni del obsega grede za gojitev rastlin, ki jih zasadijo v različne dele Botaničnega vrta.

Botanični vrt v Ljubljani je zelo lepo urejen in vzdrževan. Številne poti med gredicami in mimo različnih vrst dreves ter skalnjaka in ribnika, so prava oaza miru in sprostitve. Številne klopi v vrtu nam še dodatno popestrijo obisk, saj je naravo potrebno občudovati in ne le brzeti mimo. Ko bo most, ki povezuje Trnovski pristan, Prule in Botanični vrt končno odprt pa bo vrt za ljubljančane še veliko bližje. Glede na to, da je bilo zelo veliko rastlin tik pred tem, da se razcveti, bo čez kakšen teden ali dva obisk in pohajkovanje po vrtu še lepše in bolj pestro.

Navadni nagnoj (rumeni cvet) in navadni jadikovec (viola cvet)

Trnovski pristan

Ljubljana je dobila prenovljeno sprehajališče in čudovit prostor za druženje ob reki Ljubljanici, Trnovski pristan. Nekoč pristanišče za prevoz blaga od Ljubljane do Vrhnike, danes lepo urejen park z novimi klopmi za posedanje, besedovanje ali branje, nekateri jih uporabljajo tudi za sončenje. Na novo utrjena peš pot od izliva Gradaščice v Ljubljanico do Špice, kjer lahko na ladjah-restavracijah popijemo kavo in uživamo v lepem razgledu. Na Špici je bilo nekoč ljubljansko kopališče, ki pa je zaradi onesnažene reke zamrlo, toda ljubljanski župan obljublja, da bo Ljubljanica spet čista in bo tudi kopanje znova omogočeno. Trenutno pa je najbolj varno, če se po reki zapeljemo s kakšno turistično ladjico.

Na Špici so med Prulami in Botaničnim vrtom zgradili most, ki bi ga morali v teh dneh odpreti, a je na žalost še vedno zaprt. Z odprtjem le tega se bo odprla bližnjica do vrta, ki ga je v spomladanskih mesecih vredno obiskati.

Res lepa pridobitev za Ljubljano in čudovit nedeljski izlet na domačem pragu: od Šentjakobskega mosta, ob Ljubljanici po Trnovskem pristanu do Špice in od tam čez novi most še na ogled Botaničnega vrta.

Romeo in Julija

hipodromu Stožice v Ljubljani, Romeo in Julija. Že ko sta se prvič zagledala, sta se zaljubila. Bila je ljubezen na prvi konjski pogled. Oba sta bila lepa, zlato rjava, s košato grivo in dolgim črnim repom. Bila sta tako lepa, da so ju kar naprej hodili gledat iz bližnje in daljne okolice. Še celo, ko na hipodromu Stožice priredijo turnir v dresurnem jahanju, se najdejo ljudje, ki hodijo gledat Romea in Julijo. Nič ni pomagalo, da sta Romeo in Julija zrla v obiskovalce s fotoaparati in s pogledom milo prosila naj ju pustijo pri miru. Ali ni že dovolj hudo, da starši nasprotujejo njuni zvezi, zdaj še pred fotoaparati nimata miru. In ker nismo in nismo odnehali, se je Romeo razjezil in v diru se je napotil proti nam. Vsi nadobudni fotografi smo v strahu pričakovali kaj bo zdaj. A izkazalo se je, da je Romeo eden najprijaznejših mladih fantov na hipodromu. Dovolil nam je celo, da smo ga pobožali in počohali po lepi in ponosni glavi. Dovolil nam je tudi slikanje čisto od blizu. Lahko smo slikali njegov levi profil: no in, ker je tudi njegov desni profil prav tako lep, smo slikali še desnega: Julija, ki je bila malo bolj plašne narave in obiskovalcem ni tako zelo zaupala, je začela od dolgega časa rezgetati tako, da se je Romeo odpovedal poziranju, v katerem je zelo užival, in se odpravil h svoji dragi. No pa smo se končno le odločili, da ju ne bomo več motili in smo se poslovili od čudovitega konjskega para. Nasvidenje Romeo in Julija, rada se imejta ne glede na to kaj si drugi mislijo in kaj bodo rekli. Mi pa se spet kmalu vidimo, saj sem tako kar naprej tukaj.