Enodnevni izlet v Parco natura viva, v bližini Verone
Po ogledu Safari parka, kjer smo z živalmi zamenjali vloge, saj smo bili tokrat mi v zaprtem prostoru, živali pa so se prosto sprehajale in si tudi one ogledovale nas, smo se odpravili še v klasični živalski vrt, Animalzoo.
Medved očalar, Orso Andino, izvira iz Južne Amerike, živi v gozdovih ob vznožju Andov.
Živalski vrt v bližini Verone in Sirmione, ob Gardskem jezeru ima okoli 200 različnih živalskih vrst iz vseh celin. Lepo urejen vrt ima kar nekaj restavracij pa tudi veliko lesenih miz in klopi, kjer si obiskovalci z od doma prinešeno hrano naredijo cel piknik. Za tiste, ki malice nimajo s seboj pa so v restavracijah cene kar zmerne, hrana pa kot smo v Italiji vajeni, dobra.
Vsaka žival v vrtu ima kar precej prostora. Nobene nisem videla v kakšni kletki, kot so v ljubljanskem živalskem vrtu leopardi in levi. Tudi tu sem bila bolj pozorna na živali, ki jih še nisem videla v živo. Najbolj simpatičen mi je bil medved očalar, pa počasna želva velikanka, elegantni flamingi, lemurji, puščavski pes, rdeči panda, ki se je skrival pod kupom bambusa in še veliko drugih.
KamelaGruOpice makakaPuščavski pesRestavracija v zooMungoMedved očalarŽelva velikankaFlamingoOtroški živalski vrt
12. septembra, smo se odpravili na enodnevni izlet v Italijo. Peljali smo se mimo Benetk, Padove in Verone, do velikega živalskega vrta Parco Natura Viva.
Po Safari parku se lahko zapeljemo tudi z jeepom iz parka, ki je obarvan z živalskimi vzorci.
Živalski vrt je sestavljen iz treh delov: Safari park, Animalzoo – klasični živalski vrt in v sklopu tega tudi Park dinozavrov.
Skozi Safari park se voziš z avtobusom, avtom ali pa z jeepom, last parka. Cesta je speljana mimo živalskih bivališč pri čemer je kakršno koli trobljenje, da se žival umakne s poti, prepovedano. Če lev leži na tvoji poti, pač počakaš, da se njegovo veličanstvo umakne. Če so to beli levi, ki so že redkost, pa še posebaj.
Seveda so bile meni najbolj zanimive živali, ki jih Živalski vrt v Ljubljani nima. To so: beli lev, povodni konj ali hypo (tokrat je družina imela tudi mladiča, ki se je zelo veselo nastavljal fotoaparatom), nosorog. So bile pa prav vse živali po vrsti zelo zanimive. Levi so ob našem obisku počivali, oče hipo se je namakal v ribniku, opice so se podile po svojem okrožju, kot opice, geparda sta nas ogledovala od daleč, potem pa so tu še srne in jeleni, lame, pelikani, črni labod in še in še, pa še veliko cvetočega grmovja vmes. Skratka vredno ogleda.
Mama hypo z mladičem.Oče hypo v ribniku meditira.Nosorog pri kosilu.Lev se sonči na strehiBeli lev ni bil pripravljen na poziranje.Radi se imamoLama prosi za priboljške.Ena goveja.ŠimpanziPelikaniČrni labodRastline v Safari parku
Na enodnevnem izletu v Tržaški zaliv, smo obiskali tudi grad Devin. Grad stoji na približno sto metrov visoki skali, okoli njega pa se vse do morja stopničasto raztezajo, čudoviti vrtovi. Ob lepem sončnem vremenu, ki nas je spremljalo, so bili cvetoči grmički, še lepši in v polnem razcvetu.
Sprehod in raziskovanje Verone je čudovito in nepozabno doživetje. Mesto ljubezni, kot se že 400 let imenuje, nam na ogled ponuja čudovite trge, srednjeveške palače na Piazza delle Erbe, areno s svojimi poletnimi opernimi spektakli, Piazza dei Signori z ogromnimi nagrobniki vladarske rodbine Scaligeri, pa njihovo utrdbo Castelvecchio, ob reki Adiži, pa še in še stvari, ki me vedno znova premamijo, da jih obiščem.
Julija, glavna junakinja Shakespearove drame Romeo in Julija, je ena glavnih znamenitosti italijanskega mesta Verona.
Čeprav Shakespeare nikoli ni bil v Veroni, so se italijani odločili, da sta Romeo in Julija prav iz tega mesta in naredili iz tega zelo dober turistični posel.
Majhno dvorišče, na katerem stoji domnevna Julijina hiša z znamenitim balkonom, ki so ga dodali dvesto let po njenem bivanju v Veroni, je vedno nabito polno obiskovalcev iz celega sveta in to skozi vse leto.
Operni spektakli v areni, kot je bila Verdijeva Aida, privabljajo ljudi samo v poletnih mesecih.
Da lahko slikaš Julijo brez nekoga, ki stoji poleg in jo objema ali otipava, za srečo seveda, je že prava terna. Meni je uspelo pri drugem obisku Verone.
Znameniti Julijin balkon v Veroni.Pred Julijino hišo.Julijina hišaDvoriščeNa istem dvorišču je danes tudi Julijin hotel.Julijin klub, kjer lahko napišemo sporočilo ali željo, ki se seveda uresniči.
Rekviziti pred areno v Veroni za različne operne spektakle.
Naš enodnevni izlet v Verono, se je zaključil z operno predstavo, kaj predstavo, boljši izraz je operni spektakel Aida, skladatelja Giuseppe Verdija. Vsako leto priredijo v Veroni Poletni operni festival, ki privabi ogromno obiskovalcev iz vsega sveta. Nekateri so operni navdušenci, nekateri z mano vred smo zgolj radovedni kako tak spektakel v areni, ki lahko sprejme do 20.000 ljudi, poteka.
Zgodba o etiopski princesi Aidi, ki jo Egipčani odpeljejo v suženjstvo. Dogaja se v Egiptu za časa faraona. Tam je bila leta 1871. tudi prvič uprizorjena.
Operna predstava Aida se prične ob 21. uri in ljudje se počasi zbirajo pred areno. Užitek je sedeti pred kavarno na trgu Bra ob italijanskem kapučinu in jih opazovati.Vhodov v areno je veliko in pred vsakimi se vije dolga vrsta, ki čaka, da se vrata odprejo.Tudi mi smo se odpravili proti vhodu številka 51, najprej po stopnicah dol......pa nato v strnjeni skupini po stopnicah gor...Strnjena skupina je samo do deklet, ki pregledujejo karte, nato se sprosti in po več 100 let starem hodniku se odpravimo v arenosamo še korak......in odpre se pogled na zelo dobro ohranjeno notranjost arene......na oder, na katerem bo čez nekaj minut operni spektakel Aida.Preden se predstava začne, ugasnejo vse luči in obiskovalci prižgemo svečke, ki smo jih dobili ob vhodu. Pogled je čaroben, toda moj fotoaparat tej čarobnosti ni mogel slediti, na žalost.zaključni pozdrav Aide
Z društvom Modrin smo se v soboto, 4. julija 09, odpravili na enodnevni izlet v Verono. Na ogled mesta in na operno predstavo Aida, Giuseppea Verdia v okviru Poletnega opernega festivala v Veroni. Ta vsako leto privabi obiskovalce iz vsega sveta.
Pred areno stojijo rekviziti za operne predstave.
Ker je bila predstava šele ob 21. uri, smo dan porabili za pohajkovanje po mestu. V Veroni sem že bila, toda vsak obisk nekega mesta ti odkrije nove in nove znamenitosti in zanimivosti. V Ljubljani sem že celo življenje, pa še vedno najdem kakšno zgodovinsko znamenitost.
Trdnjava družine Scaligeri, ki je vladala v Veroni s trdo roko in ustrahovanjem.Trdnjava in most čez reko Adižo.Pogled na Adižo s Scaligerijevega mosta.Muzej Castelvecchio.Rimska vrataModerne inštalacije na ulicah Verone.Ulica v VeroniKatedrala S. Maria MatricolareGrad ob Adiži. Ob reki je bilo nekoč gledališče, predstave ob različnih priložnostih, uprizarjajo še danes.Hiša Scaligeriev v mestu s čudovitim atrijem, ki ga sedaj uporabljajo za različne predstave.Zanimive hiše, trg ErbeTrg Bra se nahaja tik ob Areni
V soboto smo se v okviru društva Modrin odpravili na enodnevni izlet po naši južni pokrajini Dolenjski, bolj natančno, obiskali smo delček Bele krajine in spoznali prijazne domačine, ki skrbijo za ohranitev kulturne dediščine pokrajine.
Peljali smo se mimo Novega mesta, čez Gorjance, ki jih je v 19. stoletju opisoval pisatelj Janez Trdina v knjigi Bajke in povesti o Gorjancih. Na Trdinovem vrhu (1178 m) poteka tudi meja med Slovenijo in Hrvaško.
Preden smo obiskali mesto Metlika, smo se ob vznožju Gorjancev ustavili na jutranji kavici v znani belokranjski gostilni.
Metlika
Metlika je prijetno mesto pod Gorjanci, ob reki Kolpi, ki je svoje mestne pravice dobila že leta 1365. Konec 19. stoletja je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem, kar štejemo za začetek gasilstva pri nas.
Naš glavni cilj v Metliki pa je bil obisk Belokranjskega muzeja, ki domuje v čudovitem metliškem gradu od leta 1951.
Metliški grad
Ogledali smo si 15 minutni film, Podobe Bele krajine. Po kratkem filmu pa še stalno razstavo, ki s številnimi predmeti, slikami in postavitvami, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.
Grad je zelo lepo obnovljen in vzdrževan, njegov atrijski del z oboki in hodniki pa me močno spominja na ljubljanski grad Fužine.
Tri fare
Tri fare v Rosalnicah pri Metliki, so znamenita romarska pot. Kompleks sestavljajo tri gotske cerkve, stisnjene znotraj pokopališkega obzidja.
Cerkve so postavljene vzporedno in samo srednja ima zvonik. Zakaj so tri na enem mestu, zgodovinarjem ni uspelo odkriti. V njih pa najdemo polno zanimivih fresk, najstarejše orgle narejene leta 1753. na Kranjskem.
Soseska zidanica Drašiči
Soseska zidanica Drašiči se nahaja v kletnih prostorih stare, obnovljene hiše sredi Drašičev in ob cerkvi sv. Petra. Deluje že 250 let.
Tu so nam postregli z belokranjskim vinom, narezkom in zelo dobro belokranjsko pogačo.
Pot smo nadaljevali skozi slikovito pokrajino, vasi, občudovali vinograde, ki se vzpenjajo po gričih in čudovite nasade brez, ki so značilne za Belo krajino.
Reka Kolpa
Za kratek počitek in kavico smo se ustavili ob reki Kolpi in sicer v kampu Podzemelj. Voda je imela kar 22 stopinj in ljudje so se na veliko kopali, mi pa smo si lahko samo zmočili noge in uživali v čudovitem pogledu na mirno reko Kolpo ali Koupa kot ji pravijo belokranjci.
Obiskali smo tudi pravoslavno cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih, ki so jo postavili v drugi polovici 19. stoletja.
Pravoslavna cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih
V Adlešičih smo si ogledali hišo platnenih izdelkov, kjer nam je gospa Cvitkovič predstavila cel proces od sejanja lanu, do izdelave preje in na ročnih statvah demonstrirala tudi izdelavo lanenega platna.
V hiši je tudi stalna razstava vezenih izdelkov, od brisač, prtov, posteljnine pa do oblačil, narodne noše, za čigar izdelavo je potrebno kar precej ur.
Izdelava platna in vezenih izdelkov je v tej hiši tradicija, ki se prenaša iz roda v rod.
Poleg izdelave platna, pa so nam pokazali tudi kako izdelujejo znamenite belokranjske pisanice.
Bil je res enkraten izlet na katerem smo spoznali zgodovinsko in ljudsko dediščino Bele krajine, za katero skrbijo še danes.
Nenavadna cerkev, ki stoji nad Tržaškim zalivom na Monte Grisa, je nenavadna zgolj po svojem videzu, ki od daleč prav nič ne kaže na to, da je pred nami cerkev. Če jo gledaš iz Trsta, se zdi kot velika skala na hribu.
Toda, ko smo prišli bliže, smo videli da sta celo dve cerkvi v eni. V dveh nadstropjih, nižja in višja cerkev, vsaka s svojim oltarjem in razpelom, spodnja cerkev pa ima celo jaslice, ki so očitno postavljene skozi celo leto. Cerkev je po svojem izgledu res nekaj posebnega, izjemnega in prava znamenitost, ki stoji nedaleč od Devinskega grada.
Zgrajena je v glavnem iz betona in stekla in meni osebno deluje zelo hladno. Nobenih fresk, poslikav ali kipov, sam beton. Vsa lepota je pa na razgledni ploščadi pred cerkvijo s katere se ob lepem vremenu vidi Trst kot na dlani in pa daleč na odprto morje. Že zaradi tega jo je vredno obiskati.
Svetišče na Monte Grisa se imenuje: Nacionalno svetišče Marije, Matere in Kraljice. Posvetitev svetišča je bila 22. maja 1966.
Ko smo se naužili svežega morskega zraka na otoku Barbana, smo se z ladjico vrnili v Gradež, ki smo si ga tokrat malo bolje ogledali. Ko smo se iz Ogleja pripeljali v Gradež ali Grado po italijansko, smo se peljali po cesti, ki je obdana z laguno. Mi pa smo se odpravili pogledat kakšno plažo ima mesto, saj ima sloves mondenega turističnega mesta v Tržaškem zalivu. Ne morem reči, da sem bila ravno navdušena, peščena plaža in pesek tudi v morju, s tem pa tudi plitvina in preden je primerno za plavanje, moraš kar nekaj poti po morju prehoditi.
Drugače pa je mesto lepo, čisto in urejeno. Povsod nasadi rož in drugih obmorskih rastlin. Lepe barke na privezih in vonj po sveže pripravljeni morski hrani, saj tovrstnih gostiln tu ne manjka. A na žalost je bil to enodnevni izlet in po programu smo morali naprej, na kalamare pa se sigurno še vrnem.
