Spreminjevalka je zelo lepa rastlina, z drobnimi cevastimi cvetovi. Kar me najbolj navdušuje, je to, da je ta roža kot kameleon. En cvet je v različnih barvah od rumene, roza, vijolične in oranžne do rdeče in v lepem sončnem vremenu se barve kar prelivajo. Že celo poletje ta gosti, cvetoči grmiček, katerega domovina je Južna Amerika, občudujem v ljubljanskem botaničnem vrtu. Cveti do prve zmrzali, potem pa je potrebno rastlino prezimiti, kajti na celinskem delu Slovenije je zanjo preveč mrzlo. Na spletu sem pobrskala in našla tudi latinsko ime: Lantana camara. Seveda pa je te čudovite barve težko opisati, lahko pa jih pokaže slika.
Grm spreminjevalkeSpreminjevalka in bugenvilija, sosedi v botaničnem vrtu.
Včeraj, malo pred polnočjo, se je uradno začela jesen. Dnevi so se že občutno skrajšali, toda vreme je sončno in prijetno toplo, pravo indijansko poletje. Popoldne sem izkoristila za sprehod po naši lepi Ljubljani, ki se skoraj na vsakem koraku nekaj popravlja, spreminja, gradi in dograjuje. In prav je tako, ko bo vse končano bo Ljubljana še lepša.
Lepe očke, ki zrastejo tudi do dva metra visoko in ta v ljubljanskem botaničnem vrtu kar lepo dosega to višino.
Moj današnji sprehod: Mimo Kazine in Kongresnega trga, do čudovitega Dvornega trga, kjer se vedno nekaj dogaja, danes je bila glasbena prireditev. Od Dvornega trga, ob reki Ljubljanici, mimo Gruberjeve palače (ki bi jo enkrat zelo rada videla tudi z notranje strani), naravnost v Botanični vrt. Zanimalo me je kaj v drugi polovici septembra še cveti v vrtu in bila sem prijetno presenečena:
Dalija
Velika kapucinka
Perujska tevecijaSpreminjevalkaOslez ali kitajska vrtnica
Ljubljana je danes pričakala slovensko reprezentanco v košarki, s katero je prejšnji teden dihala, se jezila, živčke kravžala in se veselila vsa Slovenija. Evropsko prvenstvo v košarki 2009 se je odvijalo v Varšavi in še nekaterih mestih na Poljskem. Čeprav je kazalo, da ima Slovenija vse možnosti za medaljo, se to kot vemo za en sam ubogi košek ni uresničilo in pristali smo na najbolj nehvaležnem četrtem mestu.
Toda kljub temu, smo ljubljančani z našim županom Zoranom Jankovičem na čelu, slovenske košarkarje sprejeli evforično in zadovoljni s tem kar so naredili, saj je to do zdaj najboljši rezultat naših košarkarjev v samostojni Sloveniji.
Selektor slovenske reprezentance, Jure Zdovc je bil kljub nasmešku, vidno utrujen.
Naj povem še to, da je Ljubljana naredila slavnostni oder kar v samem centru mesta, na Slovenski cesti. Ta je bila za promet zaprta že v največji prometni konici, zato si lahko predstavljamo kakšna je bila hitrost prometa po obvoznih ulicah.
Košarkarji so dobili spominska darila in se ob tem tudi zahvalili za tako dober sprejem na ljubljanskih ulicah. Največ navdušenja so poželi naš super center Erazem Lorbek, pa hitri in učinkoviti Jaka Lakovič in seveda selektor naše reprezentance in bivši odličen košarkar Jure Zdovc.
Po kratki predstavitvi so se naši fantje poslovili, toda preden so prišli do svojega avtobusa, so morali dati še nešteto avtogramov in pozirati tudi nam amaterskim fotografom, kajti tisti profesionalni so si zagotovili prostor kar na odru.
Fantje so obljubili, če se zopet zberejo v taki zasedbi, jim naslednjič medalja ne uide.
Matjaž SmodišErazem Lorbek, naš super center, je z odra nekomu zavzeto mahal.Jaka Lakovič, ni hiter samo na parketu, ampak tudi med oboževalci. Uspelo mi je narediti samo eno fotografijo na kateri je Jaka.Primož Brezec je izstopal iz množice kot svetilnik, ni ga bilo težko poslikati. Z veseljem je otrokom delil avtograme in poziral.Naš poškodovani as, Goran Dragič.Boštjan Nachbar je z veseljem poziral tudi s svojim dekletom.Ob vsej evforiji, gneči, glasni glasbi in vpitju, sta dva možakarja mirno sedela v središču dogajanja in prebirala časopis in jedilni list.Mi smo slikali košarkarje, oni pa nas. Boštjan Nachbar je poslikal dogajanje pod odrom za spomin.
To je naslov sodobnega romana, o morali in načinu življenja, zaradi katerega največkrat trpijo, najbolj nedolžna in nič kriva bitja, otroci. Napisal ga je ameriški pisatelj, ki je bil rojen leta 1937 v New Yorku
Erich Segal.
Erich Segal je tudi avtor romana “Ljubezenska zgodba“, po katerem je bil posnet srce parajoč film. Tudi zgodba romana “Moški, ženska in otrok” je zelo čustvena pripoved.
Erich Segal
Dr. Beckwith živi z ženo Sheilo ter hčerkama Jessiko in Pavlo, mirno in srečno družinsko življenje v ameriški državi Massachusetts. Bob je profesor statistike na univerzi, Sheila je urednica v založbi, hčeri pa sta šolarki. Nekega dne dobi Bob obvestilo s francoskega veleposlaništva, da mora nujno poklicati neko številko v majhnem francoskem mestecu.
Prvi šok, ko izve da ima v Franciji devet let starega sina, zamenja drugi šok, kako povedati ženi in deklicama. Pred desetimi leti je bil krajši čas kot predavatelj v Franciji in se zapletel z mlado francosko zdravnico. Ta mu za sina ni povedala, toda ker je v nesreči izgubila življenje, je župan povedal Bobu, kaj mu je za tak primer naročila Nicole.
Deček pride na obisk h Bobovi družini. Nihče od otrok ne ve, da je Bob oče vseh treh. Odnosi z ženo se krhajo, ne more se sprijazniti s tem, da jo je prevaral. Vsak se izpove svojemu prijatelju. In ker je v resničnem svetu tako, da je skrivnost skrita samo do takrat dokler je ne poveš drugi osebi, pa čeprav zaupno, je tudi v romanu tako. Skrivnost se je razvedela in najbolj v šoku so tokrat otroci. Po liniji najkrajšega odpora, se Bob odloči, da bo sina poslal nazaj v Francijo in tako rešil mir svoje družine.
Jean-Claude je miren, prijazen in znanja željan fant, ki odlično igra nogomet in tudi v kuhinji se dobro znajde, saj sta z mamo živela sama in ga je marsikaj naučila. Sčasoma se vsi zavejo, da ga imajo radi. Ko vmes še hudo zboli, kajti razlije se mu slepič, se za njegovo življenje vsi zelo bojijo. Fant ozdravi, deklici mu uredita sobo s plakati nogometašev in celo podpis največjega nogometaša vseh časov, Pelea, mu priskrbita. Družina je soglasna, želijo, da Jean-Claude za vedno ostane pri njih kot del družine.
Toda Jean-Claude se želi vrniti v Francijo in nadaljevati šolanje kot mu ga je začrtala njegova mama in kljub prošnjam vse družine, se odloči za internatsko šolo v domačem kraju.
Vedno ko slišim Novo mesto, se spomnim na slovensko pesem Grem domov v Novo mesto. Jaz v to lepo slovensko mesto, ki je center Dolenjske, nisem šla domov, temveč bolj po opravkih. Ko pa sem bila že tam, sem si z veseljem ogledala staro mestno jedro, ki me je s svojimi znamenitostmi in urejenostjo, zelo navdušilo.
Šmihelski most v Novem mestu
Pri želežniški postaji v centru Novega mesta, sem se odpravila čez Šmihelski most in nato ob reki Krki do Kandijskega mostu, ki pelje v središče mestnih znamenitosti. Frančiškanska cerkev Sv. Lenarta, ki je postavljena na mestu, kjer je bila nekoč kapela, ki jo je oglejski vikar izročil frančiškanom. V gotskem slogu grajena cerkev je res vredna ogleda.
Kandijski most v Novem mestu.Frančiškanska cerkev Sv. Lenarta v Novem mestu.Oltar cerkve Sv. Lenarta
Prebrala sem zelo zanimivo knjigo, saj zame, ki sem velika oboževalka psov, skoraj vseh vrst in pasem:
Skrivno življenje psov
avtorice
Elizabeth Marshall Thomas.
Avtorica je znanstvenica, antropologinja in tudi pisateljica zanimivih pripovedi, kot je ta. Pripoved o sibirskem huskyju Miši. Ker so se njegovi gospodarji za več mesecev odpravili v Evropo, je Miša ostal pri Elizabeth, ki je z zanimanjem opazovala njegovo obnašanje.
Sibirski husky Miša, je bil dve leti star in kot vsi primerki njegove pasme, samostojen in samovoljen, toda do ljudi zelo prijazen pes. To je pasma, ki zelo rada dela, je temperamentna in se odlično obnese kot vlečni pes. Zraste do 60 cm v višino in doseže težo do 25 kg.
Ker Miša ni imel prav veliko dela, je velikokrat preskočil dvoriščno ograjo in se svobodno potikal po okolici. Seveda so se ljudje nad njegovim potepanjem pritoževali in po teh pritožbah je ugotovila, da je imel Miša kar 200 kvadratnih kilometrov veliko ozemlje.
Na svojih poteh se je odlično znašel in vedno je našel pot domov. Znal se je ogniti nevarnemu prometu, nikoli se ni udrl led na reki pod njegovimi tačkami in nikoli ga ni napadel noben pes. S svojih popotovanj se je vračal zadovoljen, pripravljen na počitek in hrano, preden se je zopet odpravil po svojih poteh.
Miša je imel razvit čut za orientacijo. Drugače je bilo z njegovo ženo Marijo, ki se je z lahkoto izgubila. Ko je ugotovila, da ne ve kje je, se je usedla pred vrata prve hiše in čakala. Ko so prišli ljudje ven iz hiše, so na ovratnici našli telefonsko številko in poklicali Elizabeth, ki je prišla ponjo. Marija je vedela, da bo tako in se ni pretirano razburjala, ko se je znašla v neznanem okolju.
Elizabeth je na teh poteh večkrat spremljala sibirskega huskyja Miša in tako je nastala zanimiva pripoved o skrivnem življenju psov.
Nekaj slikc hišnih ljubljenčkov, ki sem jih srečala na svojih poteh in za katere njihovi ljudje zelo lepo skrbijo.
V Botaničnem vrtu sem srečala mlado nemko z dvema labradorcema. Eden črn, ki je imel kar precej težav zaradi vročine in drugi svetlo rjav kot Marley, pa tudi energijo je imel prav tako kot slavni ameriški pes.
Labradorca v Botaničnem vrtu.Tale vročina pa psa res "zmatra".Šarplaninec Bubu, se že zgodaj zjutraj sprehaja s svojo lastnico.Od tu je boljši razgled.
Kaj naredi človek, ko izve, da je neozdravljivo bolan in mu preostane samo še nekaj mesecev življenja? Profesor na univerzi Carnegie Mellon
Randy Pausch
se je odločil, da bo imel na univerzi
Zadnje predavanje
Profesor Pausch je oče treh majhnih otrok. Razmišljal je, kako naj izkoristi kratek čas, ki mu je še na voljo. Ali se vda samopomilovanju, ali pa naredi nekaj, da se ga bo družina spominjala, predvsem pa njegovi otroci. Vsa predavanja so tudi snemali.
Predaval je o tem, kako rad ima življenje, še celo v trenutku, ko mu ga je ostalo še zelo malo. Govoril je o poštenju, hvaležnosti in drugih pomembnih vrenotah. Naslov predavanj je bil “Kako zares uresničiti otroške sanje.” Knjiga je po svoje nadaljevanje predavanj z univerze.
Skoraj vse otroške sanje je uresničil, od želje doživeti ničelno gravitacijo do tega, da je postal Disneyjev imaženir, kar je bila njegova največja želja že od otroških let, ko je z družino prvič obiskal Disneyland. Doktoriral je iz računalniških znanosti in se ukvarjal z virtualno resničnostjo.
Ko sta z ženo izvedela kakšni so izvidi, se jespomnil svojih besed prejšnjega dne: “Četudi bodo izvidi jutri slabi, bi ti rad povedal, kako lepo je biti živ, tukaj in zdaj, s teboj. Kakršna koli bo že novica, ne bom umrl tisti trenutek, ko jo bova slišala. Niti naslednji dan, pa tudi dan ali dva zatem še ne. Zato je ta trenutek čudovit.” Posvetilo se mu je, da bo moral v tem duhu preživeti preostanek življenja.
V svoji knjigi pravi, da ne verjame v brezizhodne scenarije, da se vedno najde izhod.
“Kart, ki jih dobimo v roke, ni mogoče zamenjati, od nas pa je odvisno, kako bomo igrali.”
V lepem nedeljskem popoldnevu sem se sprehodila od Trnovskega pristana, mimo Špice, do Botaničnega vrta, kjer ob vsakem mojem obisku cvetijo nove in nove rože. Konec avgusta je veliko rož v vrtu že odcvetelo, toda še vedno je precej takih lepotic, ki so vredne ogleda.
Tale sončni cvet raste ob Ljubljanici na Špici.DalijaBugenvilija v vsej svoji lepotiDalijaMarjeteBenjamin
Špica je del ob Ljubljanici, med Trnovskim pristanom in novim mostom, ki nas pripelje v Botanični vrt. Tukaj je bilo nekoč ljubljansko kopališče in naša ljubljanska mestna hiša obljublja, da bo Špica zopet postala to kar je že bila. Čudovit prostor za preživljanje prostega časa.
Ob teh lepih in toplih poletnih dnevih je na Špici zelo živahno. Razen tega, da se nihče ne kopa, pa ljudje posedajo na bregu, ob plavajočih kavarnicah, se družijo, kartajo ali pa berejo, pijejo kavo ali pivo ter se mastijo s “čevapi” in podobno hrano.
Nekateri se ob urejenih bregovih Ljubljanice samo sprehajajo. Ljudje, kužki, mali in veliki, vseh je dovolj. V reki mirno in spokojno plavajo cele jate račk. Res je lepo v tej naši Ljubljani.
V Ljubljanici je veliko račk.Plavajoče kavarnice na Ljubljanici.Sprehajalne poti ob Ljubljanici.
