Obsedenosti v času krize, Avgust Demšar

Detektivski roman. Šesti primer inšpektorja Martina Vrenka in njegove ekipe, da o psu niti ne govorimo.

Obsedenosti v času krize, Avgust Demšar, založba Sanje 2012, 432 strani

Martin Vrenko, visji kriminalistični inšpektor iz Maribora, si še ni popolnoma opomogel od svojega dopusta v Opatiji, kjer je mimogrede rečeno, pomagal rešiti umor, se je ta zgodil tudi v Mariboru. Ob vznožju hriba Urban, je pohodnik našel moško truplo. Kasneje so kriminalisti ugotovili, da gre za umor. Če bi šlo za rop, bi ropar prav gotovo odnesel skoraj 7000 € vredno uro, ki je bila še vedno na pokojnikovi roki.

Pri preiskovanju območja, je ekipi pomagal tudi nemški ovčar, ki pa se ni prav dobro odrezal. Pač tako je, ni vsak nemec že takoj kot komisar Rex.

Nemški ovčar

Preiskovalci so kljub temu našli nekaj sledi, toda premalo, da bi lahko zoožili krog osumljencev. Teh je kar nekaj: od žene in hčerke pa do dveh sester. Razlog za umor bi imeli tudi zaposleni v njegovem podjetju, saj ga je finančno popolnoma izčrpal in so nekateri ostali brez službe.

Inekcija inzulina, ki so jo našli na prizorišču umora, kaže da bi lahko bil storilec tudi oče umorjenega. Toda to se zdi skoraj vsem nemogoče. Starejši Hafner je sicer res sladkorni bolnik, ki uporablja inzulin, toda je tudi invalid na vozičku in prebiva v domu za starejše. Težko bi sam opravil takšno dejanje. Mogoče pa ni bil sam. Ja, vse je možno.

Skozi vse zaplete in razplete pa pridemo na koncu do dokumenta, ki ga najde inšpektor Vrenko in zaradi katerega je primer zaključen.

Družina kriminalista Breznika ima doma petinpoletnega kraševca in zanimiv je pisateljev opis te čudovite slovenske pasme: “Kraševec Runo je značilen predstavnik svoje vrste.Je ogromen, a prijazen in nemoteč pes. Laja skorajda nikoli, vseeno pa nalogo čuvaja opravlja nadvse uspešno. Recimo, kadar se njegovemu območju približa kdo z vonjem, v katerem Runo zazna zle namene, pride iz svoje ute, odide do nepovabljenega in se pred njim ob ograji sprehodi sem ter tja. Ob tem ne laja, ne renči in ne kaže čekanov. Še več, zdi se, kot da se za človeka na oni strani sploh ne zmeni. Vseeno pa je njegovo sporočilo popolnoma jasno in nedvoumno. No, tako, pravi Rino, tukaj sem, takšen sem, dobro si me oglej, zdaj pa premisli, ali se ti splača uganjati lumparije.”

Pasma: kraševec, edina priznana slovenska pasma.

Primeri inšpektorja Vrenka: Hotel Abbazia

Tanek led

Kraški ovčar – Kraševec

Kraški ovčar na mednarodni razstavi psov CACIB Ljubljana 2012.

Kraški ovčar

Kraški ovčar je edina slovenska avtohtona pasma psov, saj je bila mednarodno priznana že leta 1939. pod imenom ilirski ovčar. Domnevajo, da so ga k nam pripeljali Iliri tako, da so nam Iliri poleg botaničnega vrta v Ljubljani zapustili tudi to čudovito pasmo. Kot kraški ovčar pa je bila pasma priznana leta 1968.

Kraševec je zelo dober pastirski pes in zanesljiv čuvaj. Danes je v te namene bolj malo izkoriščen. Večinoma je kot hišni ljubljenček in prijazen spremljevalec, če ga seveda tako vzgojiš. Po svoji zunanjosti je precej podoben šarplanincu pa tudi kavkaškemu ovčarju.

Kraški ovčar je srednje velik pes, sive barve. Siva barva pa je lahko svetla ali pa zelo temno siva. V višino zraste do 63 cm in doseže težo 42 kg. Samice so nekoliko manjše.

Največ ljubiteljev in lastnikov kraškega ovčarja v Sloveniji je v Mariboru in Ljubljani z okolico. Tako je tudi na letošnji 57. mednarodni razstavi psov na Gospodarskem razstavišču, CACIB Ljubljana 2012. bilo največ razstavljalcev te pasme prav iz teh delov Slovenije.

Kraški ovčar zraste v višino do 63 cm, težki so do 42 kg, samičke so nekoliko manjše.
Kraški ovčar, slovenski lepotec
Kraški ovčar ima temno rjave oči
Kraški ovčar je dober pastirki pes in odličen čuvaj.

Povezano: CACIB Ljubljana 2012