Roman Smrt pod knjigami je detektivski roman, ki se dogaja v Cambridgeu. Glavna oseba romana je medicinska sestra na uglednem koledžu, Imogen Quy. Ta lik so bralci v Angliji poimenovali kar “gospa Morse”, kot primerjava z Dexterjevim inšpektorjem Morsem, ki smo ga na slovenski televiziji lahko gledali v zelo dobri TV nadaljevanki.
V delu knjižnice na koledžu v Cambridgeu, kjer hranijo zelo dragocene knjige, najdejo truplo mladega študenta, Philipa Skellowa. Odgovorni sprva trdijo, da je šlo za nesrečo in , da se je študent pri padcu udaril v glavo in umrl. Toda pronicljivi sestri Imogen Quy je zadeva zelo sumljiva.
Ko detektivski narednik Mike Parson le začne preiskovati zadevo kot umor in ko najdejo še truplo dekleta in ko izgine profesor, ki ima zelo staro zbirko knjig, med katerimi so mu najdragocenejšo že ukradli, Mike in Imogen s skupnimi močmi prideta zadevi do dna.
Pisateljica Jill Paton Walsh se je rodila leta 1937 v Londonu, zdaj živi v Cambridgeu. Med ostalimi romani je napisala štiri detektivske romane v katerih nastopa pronicljiva bolniška sestra Imogen Quy.
Ker je bilo v tem tednu velikogovorao hišnem ljubljenčku, ki ga je dobila družina ameriškega predsednika Obame in ker o pasmi portugalski vodni pes, ne vem prav ničesar, sem malo pobrskala po naši knjižnici in našla nekaj slik in podatkov.
Na prvi pogled je pasma podobna pudlju. Tudi strižejo ga na podoben način, kot se temu reče pri pudljih, na levčka. To je zame najslabši način, ko ima pes na sprednjem delu telesa “tono” dlake, zadnji del pa pobrijejo. Upam, da bo kuža Bo še naprej tako enakomerno postrižen, kot smo videli na posnetkih.
In še nekaj podatkov iz enciklopedije psov: Domovina pasme, kot nam že njegovo ime pove je Portugalska. Samci zrastejo do 57 cm, samice pa tudi do 52 cm. Dlaka je gosta in kodrasta, zato je obisk pasjega frizerja skoraj obvezna, pa še na vsakodnevno krtačenje dlake ne smemo pozabiti. Portugalski vodni pes je lahko črne, rjave, bele, črno bele ali rjavo bele barve.
Po značaju so prijazni, bistri poslušni, družabni pa tudi zviti, zato se je potrebno z njim kar dosti ukvarjati, kar pa ni pretirano težko, ker zelo hitro dojemajo in se hitro učijo. Iz njegovega imena pa je razvidno, da zelo rad plava. Ribiči so ga uporabljali pri ribolovu, danes pa je to največkrat pa le hišni ljubljenček in družabnik ter človekov najboljši prijatelj.
Tudi za portugalskega vodnega psa velja enako kot za višavskega terierja, ali pa azijskega ovčarja in vse ostale male in velike pasme. Če smo s psom prijazni, ga hranimo, peljemo na sprehod in se z njim poigramo, nam bo stokrat povrnil s svojo zvestobo.
hipodromu Stožice v Ljubljani, Romeo in Julija. Že ko sta se prvič zagledala, sta se zaljubila. Bila je ljubezen na prvi konjski pogled.
Oba sta bila lepa, zlato rjava, s košato grivo in dolgim črnim repom. Bila sta tako lepa, da so ju kar naprej hodili gledat iz bližnje in daljne okolice. Še celo, ko na hipodromu Stožice priredijo turnir v dresurnem jahanju, se najdejo ljudje, ki hodijo gledat Romea in Julijo.
Nič ni pomagalo, da sta Romeo in Julija zrla v obiskovalce s fotoaparati in s pogledom milo prosila naj ju pustijo pri miru. Ali ni že dovolj hudo, da starši nasprotujejo njuni zvezi, zdaj še pred fotoaparati nimata miru. In ker nismo in nismo odnehali, se je Romeo razjezil in v diru se je napotil proti nam.
Vsi nadobudni fotografi smo v strahu pričakovali kaj bo zdaj. A izkazalo se je, da je Romeo eden najprijaznejših mladih fantov na hipodromu. Dovolil nam je celo, da smo ga pobožali in počohali po lepi in ponosni glavi. Dovolil nam je tudi slikanje čisto od blizu. Lahko smo slikali njegov levi profil:
no in, ker je tudi njegov desni profil prav tako lep, smo slikali še desnega:
Julija, ki je bila malo bolj plašne narave in obiskovalcem ni tako zelo zaupala, je začela od dolgega časa rezgetati tako, da se je Romeo odpovedal poziranju, v katerem je zelo užival, in se odpravil h svoji dragi.
No pa smo se končno le odločili, da ju ne bomo več motili in smo se poslovili od čudovitega konjskega para. Nasvidenje Romeo in Julija, rada se imejta ne glede na to kaj si drugi mislijo in kaj bodo rekli. Mi pa se spet kmalu vidimo, saj sem tako kar naprej tukaj.
Dresurno jahanje zahteva popolno povezanost med jezdecem in konjem, saj se sporazumevata brez besed. Ta športna panoga izvira iz bojnih veščin. Če je konj obvladal piruete, menjave galopa, stranhode in ostale elemente je bilo to za jezdeca na bojnem polju včasih življenskega pomena. (Vir: KZS)
Tako smo si danes lahko ogledali prijateljski turnir v dresurnem jahanju, ki ga je organiziral KK Ljubljana in je potekal na zunanjem peščenem jahališču hipodroma Stožice v Ljubljani. Turnir je potekal v lepem sončnem vremenu in skozi ves dan smo lahko uživali v čudoviti eleganci in usklajenosti jezdecev in njihovih konj. Verjetno so bile tudi kakšne napake pri nastopih, toda meni kot laiku se je zdelo, da vsi nastopajoči obvladajo vse elemente, ki sem jih naštela zgoraj.
Velika škoda je, da je na taki prireditvi, ki je prava paša za oči in dušo tako malo gledalcev. Pa še to: nekoč je bila ob zunanjem jahališču tribuna za gledalce, ki je zdaj že nekaj let zasebna last in kadar grem tam mimo ta kos posesti sameva za žičnato ograjo. Če bi se tribuna obnovila, bi mogoče prišlo več gledalcev in trud nastopajočih bi bil saj malo poplačan.
Od filozofije pa k slikam, za vse ljubitelje konj in za tiste, ki bodo to še postali:
To je bila pot našega enodnevnega izleta na katerem smo bili pred prvomajskimi prazniki, 29. aprila 2007. Iz Ljubljane smo se mimo Celja in Maribora ter čez mejni prehod Šentilj zapeljali do čudovitega dvorca Herberstein. Zelo lepo urejen in ohranjen dvorec za katerega še danes skrbijo potomci družine Herberstein, ki v gradu tudi stanuje.
grad Herberstein, dvorišče
V sklopu grajskega kompleksa je tudi lepo urejen vrt, poln rož, dreves in različnih okrasnih grmičkov. Lahko bi rekli, da je pomanjšana kopija ljubljanskega Tivolija. V tem sklopu je tudi Živalski vrt, kjer na 40 hektarih površine živi okoli 600 živali in 100 različnih vrst ptic s petih celin. Začetki dvorca in parka segajo v 13. stoletje.
park dvorca Herberstainrožni vrtlevji pargepard v dremežupav se šopirimala opica
Po prijetnem pohajkovanju po parku in živalskem vrtu, smo se odpravili še v bližnji Gradec, ki ga v Sloveniji bolj omenjamo kot nakupovalno središče in ne kot turistično destinacijo. Toda vsako mesto ima svoje zanimivosti in znamenitosti, ki jih je vredno videti in tudi Graz je zelo lepo in zanimivo mesto.
Pogled na Graz in reko Muro z grajskeg hriba.Graz z očmi vzpenjače.
Na grajski hrib lahko pridemo z vzpenjačo, ki pa je za razliko od vzpenjače, ki pelje na Ljubljanski grad, precej večja in bolj razkošna, čeprav se mi zdi, da njihov grajski hrib ni prav dosti višji od ljubljanskega. Drugi dostop pa je po cik cak stopnicah, ki so vklesane v pobočje hriba.
Po stopnicah pridemo do znamenite ure, ki je na grajskem hribu.Staro mestno jedro Graza z značilno pisano poslikavo zgradb.
Zelo prijeten in nenaporen enodnevni izlet, v našo bližnjo okolico na katerem lahko vidimo veliko lepih in zanimivih stvari. Nam je bilo zelo všeč, čeprav nismo obiskali nobenega nakupovalnega centra.
Ljubljanski grad leži na 376 m visokem Grajskem griču, je simbol mesta Ljubljane in priljubljeno sprehajališče ljubljančanov, prav tako kot park Tivoli, obišče pa ga tudi zelo veliko domačih in tujih turistov. Poti na grad je več. Moja priljubljena je mimo cerkve sv. Jakoba in naprej mimo cerkve sv. Florjana in po Ulici na Grad. V 15-ih minutah se lahko iz mestnega vrveža umakneš v mirno naravo, z gozdovi, travniki in travniškimi rožami, ki obdajajo Ljubljanski grad. Oaza miru v središču mesta.
Ljubljanski gradArteški vodnjak
Arteški vodnjak druga polovica 14. stoletja z lesenim pohodnim kolesom in vretenom (začetek 17. stoletja) za dvigovanje vode. Sodi v sam vrh edinstvene zgodovinsko-tehniške dediščine. (napis na tabli)
Z Ljubljanskega grada je čudovit razgled na Ljubljano in ob lepem vremenu tudi na Šmarno goro in Kamniške alpe.Peterokotni stolp
Nekoč je bil peterokotni stolp glavni vhod na grajsko dvorišče. Veči vhod je bil za vozove, manjši pa za ljudi. Tu je bil dvižni most. Danes se v peterokotni stolp vstopa z dvoriščne strani in je namenjen različnim razstavam.
Vhodna vrata na grajsko dvorišče.Sončna uraŠance – stopnišče
Šance, skrajna utrdbena točka na grajskem griču. To je bil velik kompleks s trdnjavo, vendar kaj se je tu dogajalo in kdo je tu živel še ni povsem raziskano. Danes ohranjen del je uredil arhitekt Jože Plečnik.
Zgodba romanaŽenski kupe se dogaja se na jugu Indije, je zgodba petinštiridesetletne Akhile, ki je samska, je davčna uradnica in po očetovi smrti prevzame skrb za svojo zahtevno družino. Odloči se zaživeti samostojno življenje, vendar je to v Indiji za žensko skoraj nemogoče, kajti držijo se Manujevega zakonika, ki je nastal približno na začetku našega štetja in pravi: “V otroštvu mora biti dekle podrejeno očetu, v zakonu možu, v vdovstvu pa sinovom; ženska ne sme biti nikoli neodvisna.”
“Kako naj ženska živi sama?”, se sprašuje Akhila.
Odloči se odpotovati sama v obmorsko mesto, kjer bo premislila o svoji nadaljnji poti in si kupi vozovnico za spalnik, v ženskem kupeju. O posebnih kupejih za ženske na indijskih vlakih pravi avtorica: “Vse od začetka leta 1998 so na bangalorski železniški postaji imeli posebne blagajne za ženske. In večina nočnih vlakov, za katere je bilo mogoče rezervirati kupe drugega razreda, je imela tudi ženske kupeje.”
V ženskem kupeju se srečajo različne ženske, po starosti in stanu, toda vsaka ima svojo življensko zgodbo in tako si pripovedujejo o odnosih z možmi, prijatelji, materami in otroki.
Janaki je najstarejša med njimi. Poročila se je z 18-imi leti, poroka je bila dogovorjena. Že 40 let je srečno poročena in kaj jo najbolj moti, vsak večer isti ritual v kopalnici, ki ga izvaja njen mož. A kljub temu pravi, da je njen zakon prijazna ljubezen in odloči se preslišati stvari, ki jo motijo.
Lepotica Margaret Shanti je učiteljica kemije, njen mož je naduti ravnatelj šole, ki je sicer lep, gibčen in vitek, a kot Margareth prepozno spozna, dvoličen in nadut. Učence na šoli kaznuje tako, da imajo vse življenje traume. Margaret se odloči, da bo svet rešila te spake, zato ga postopoma spremeni v debeluha, odvisnega od hrane in od nje. Preden izstopi iz vlaka reče Akhili: “Samo zapomnite si, da morate sami skrbeti zase. Nihče drug ne bo. Življenje bo precej lažje, če vas neha skrbeti mnenje drugih.”
Tako svojo zgodbo povedo še Marikolanthu, 31-letna pomočnica v misijonski bolnišnici, Prabha Devi, mirna in plašna ženska, ki jo je bilo strah vsega novega, dokler ni nekega dne odkrila, da ne mara osebe kakršna je postala in se je spremenila.
Vse te zgodbe Akhili pomagajo h dokončni odločitvi. Seveda lahko kot ženska v Indiji živi sama. Če je lahko dolga leta skrbela za zahtevno družino, bo še veliko lažje poskrbela samo zase.
Na enodnevni izlet po delčku Štajerske smo se odpravili s turistično agencijo 31. maja 2008. Zjutraj smo se iz Ljubljane zapeljali mimo Celja in Slovenske Bistrice v Rače. Tu smo si ogledali enega najbolje ohranjenih gradov v Slovenijigrad Rače, ki se prvič omenja v 13. stoletju. V gradu je razstava etnološke zbirke s predmeti najdenimi v bližnji in daljnji okolici. Ogledali smo si še “Belo dvorano” namenjeno porokam in različnim slavnostnim prireditvam ter kapelo.
Grad RačePoslikani strop “Bele dvorane” na gradu Rače
Naša naslednja postaja je krajinski park Rački ribniki – Požeg, ki meri 484 ha in ga sestavljajo mešani gozdovi, ribniki, zadrževalnik, potočki, loke in travniki. Tu imajo svoje prebivališče mnoge živali, najdemo pa tudi redke vodne rastline, kot je marsilka, nekakšna vodna štiriperesna deteljica.
Rački ribniki PožegRački ribniki so pomembno rastišče za mnoge vodne rastline
Po sprehodu med čudovitimi ribniki, nas je pot vodila v Fram. Nekoč je ta kraj slovel po žagah, mlinih in oljarnah bučnega olja, ki so se edine ohranile še danes. V Framu je tudi velika neoromanska cerkev sv. Ane z zanimivimi reliefi na pročelju.
FramNeoromanska cerkev sv. Ane v Framu
Mimo cerkve sv. Ane nas je pot vodila na Pohorje, kjer smo v kraju Planica obiskali ekološko turistično kmetijo Štern ali “pri Kovačniku” kot sami rečejo. Tu smo se ustavili na dobrem pohorskem kosilu, se nadihali svežega zraka “prečohali” domačega psa Murija, ki obožuje obiskovalce in si ogledali tudi druge živali na kmetiji. Cel izlet je bil enkraten, ampak meni je bil ta postanek najbolj všeč prav zaradi živali, poleg Murija so tu še mački, pa krave, ki se prosto pasejo na travniku in jih ob kavi lahko opazujete.
Ekološka turistična kmetija Štern, Planica na PohorjuMaskota turistične kmetije Štern, zlati prinašalec MuriCvetlični vrt turistične kmetije Štern na Pohorju
Ker pa je to enodnevni izlet smo se morali žal prehitro odpraviti naprej in sicer v Botanični vrt fakultete za kmetijstvo Univerze v Mariboru, ki je največji v Sloveniji. S strokovnjakom smo se odpravili po čudovito urejenem in vzdrževanem pisanem vrtu v katerem je veliko domačega in tujega cvetja, različne drevesne vrste, med katerimi je ogromna sekvoja in orjaški klek.
Botanični vrt Univerze v MariboruCvetlični del Botaničnega vrta UMSekvoja, s katero se je začel na tem prostoru porajati Botanični vrt UM
Pozno popoldne smo se odpravili še v obnovljeni baročni dvorec Betnava, ki se prvič omenja leta 1319 kot sedež viteške družine Betnavskih. Današnja podoba dvorca je iz prve polovice 18. stoletja. Dvorec je v lasti mariborske nadškofije. V sklopu dvorca je tudi lepo urejen park, ki ga mariborčani zelo radi obiskujejo.
Ni potrebno povedati od kod prihaja ta pasma izrednih dimenzij, saj zraste do višine 80 cm in teže približno 60 kg in je že skoraj kot pravi teliček. Nemška doga je pravi pasji velikan in zbuja s svojim videzom strahospoštovanje, a je po naravi izredno krotka žival. Tako kot velika večina psov, saj je pes takšen kot ga lastnik vzgoji. Tudi kakšen majhen, na videz nenevaren pes je lahko napadalen in agresiven. Zato si je za psa potrebno vzeti čas za vzgojo in za druženje z njim. Če tega ni, se pač ne odločiš, da boš imel doma pasjega hišnega ljubljenčka.
Harlekinska, črno - bela doga
Literatura pravi, da je doga potomka tibetskih mastifov, ki naj bi s feničanskimi trgovci prišli v sredozemlje, od tam pa z Rimljani do Nemčije. Kar dolgo pot so opravile, da lahko danes ljubitelje psov razveseljujejo tudi na pasjih razstavah, kakršna je bila letos januarja v Ljubljani in kjer so se pokazale tudi različice nemške doge: rdečkasto rumena, črna pa tudi modra nemška doga.
Le kaj se tam dogaja, a sva že na vrsti?
Značaj nemške doge je: zelo umirjena, inteligentna, ljubezniva in prijazna. A ker sem zelo velik ljubitelj psov in se z lastniki rada pogovarjam o njihovih hišnih ljubljenčkih, še nisem srečala koga, ki bi za značaj svojega psa povedal kaj drugega. In prav je tako, če imaš psa ga imaš zato, ker ga imaš rad in pes ti to tisočkrat povrne.
Brida je zgodba o mladem irskem dekletu, ki išče svojo drugo polovico in si prizadeva najti ravnovesje med zvezo s partnerjem in svojo lastno preobrazbo za katero si prizadeva. Na svoji poti sreča modreca, ki jo uvede v skrivnosti magije. Magija je nekakšen most, ki ti dovoljuje prestop iz vidnega v nevidni svet.
In kako prečkati ta most?
Vsak človek ima svoj način in vsak človek mora učiti samega sebe.
Pisatelj Paulo Coelho v Bridi opisuje rituale, ki so jih izvajali stoletja, vendar pa odsvetuje njihovo izvajanje, saj so za to potrebne izkušnje in izurjenost.
Paulo Coelho pravi: Neki anonimen tekst izročila pravi, da lahko ima vsak človek v svojem bivanju dve možnosti: graditi ali saditi. Graditelji se lahko zadržujejo leta in leta ob svojih nalogah, ampak nekega dne, končajo kar so delali. Takrat se ustavijo in ostanejo zaprti med svoje stene. Življenje izgubi smisel, ko se gradnja zaključi. Obstajajo pa tudi tisti, ki sadijo. Ti včasih trpijo zaradi neviht, letnih časov in le redko počivajo. Vendar v nasprotju z zgradbo vrt nikoli ne neha rasti. In četudi zahteva vrtnarjevo nenehno pozornost, hkrati dopušča, da je življenje zanj velika pustolovščina.
Paulo Coelho
Paulo Coelho se je rodil v Braziliji in je eden izmed najbolj branih pisateljev na svetu. Njegova dela se prevajajo v 67 jezikov. Med najbolj znanimi je roman Alkimist, ki mu je prinesel tudi svetovno slavo. Pisatelj je obiskal tudi Ljubljano. Njegov roman Veronika se odloči umreti se dogaja prav v naši lepi Ljubljani.
Roman Smrt pod knjigami je detektivski roman, ki se dogaja v Cambridgeu. Glavna oseba romana je medicinska sestra na uglednem koledžu, Imogen Quy. Ta lik so bralci v Angliji poimenovali kar “gospa Morse”, kot primerjava z Dexterjevim inšpektorjem Morsem, ki smo ga na slovenski televiziji lahko gledali v zelo dobri TV nadaljevanki.
