muzej | Svetlana – SLOVENIJA

Škofjeloški grad

Škofjeloški grad, v katerem je danes Loški muzej Škofja Loka, stoji na majhni vzpetini nad čudovitim starim mestnim jedrom.

Skofja Loka — Vhod na kompleks Škofjeloškega gradu.

Škofjeloški grad je prav gotovo ena najlepših kulturno zgodovinskih spomenikov Škofje Loke. Pot do njega je lahko dostopna, saj stoji na nizki vzpetini ob starem mestnem jedru.

Prva omemba gradu sega v leto 1215. Kot skoraj vse mestne palače, je bil tudi grad močno poškodovan v potresu 1511. leta. Med 1513 do 1526 so grad obnovili.

Tudi danes je grad lepo obnovljen, v njem pa si je moč ogledati zgodovinsko, etnološko in umetniško zbirko z Loškega področja. Tudi okolica gradu je prostrana z prostorom za poletno gledališče, z malim grajskim vrtom in lepim razgledom na Škofjo Loko in okolico. Vredno ogleda.

Povezano:

Škofja Loka

Po sledi Plečnika

Od Kongresnega trga proti Plečnikovi hiši.

Vodnik Cankarjeve založbe: Jože Plečnik v Ljubljani in Sloveniji

Zelo zanimiv vodnik po vseh najpomembnejših arhitekturnih in spomeniških delih v Ljubljani in Sloveniji, velikega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. V več poglavjih nas avtorji popeljejo skozi določen del mesta, kjer so na zemljevidu, ki je dodan vsakemu poglavju, lepo označene Plečnikove mojstrovine. In tako sem se odpravila od Kongresnega trga do spomenika žrtvam II. svetovne vojne v Trnovem. Pot Plečnikovih znamenitosti poteka kar vzporedno z današnjo Slovensko cesto:

Ureditev Kongresnega trga in parka Zvezda. Znamenje sv. Trojice je dal prenesti iz križišča Ajdovščine.

Gerberjevo stopnišče in Stolba, ki povezujeta mesto z reko. Kongresni trg, brv čez Ljubljanico in že smo na Ribjem trgu.

Slovenska filharmonija. Valovita fasada filharmonije, ki gleda proti Ljubljanici, je Plečnikovo delo v letu 1937.

Vegova ulica z alejo slovenskih skladateljev in jezikoslovcev. Zaključuje jo spomenik Simona Gregorčiča in spomenik Ilirskim provincam.

Narodna in univerzitetna knjižnica NUK sodi med Plečnikova najpomembnejša dela.

Letno gledališče Križanke, obnova in preureditev samostanskega kompleksa srednjeveškega reda nemških križnikov.

Zoisova ulica. V okviru prenove Križank je Plečnik uredil tudi prostor za obzidjem. Postavil je spomenik Antonu Aškercu, spominsko piramido ter ob obzidju uredil park z lapidarijem.

Rimski zid. Skozi južno obzidje rimske Emone je Plečnik prebil dva prehoda, ker je bil zid ovira za širitev mesta proti jugu.

Trnovski most. Širok most, zasajen z brezovim drevoredom povezuje Trnovo in Krakovo.

Spomenik žrtvam druge svetovne vojne v Trnovem, na Riharjevi ulici. Posebnost spomenika je, da je sestavljen iz treh geometrijskih likov. Valja, kocke in krogle.

Metliški grad

Zelo rada obiskujem gradove. Stojijo skozi stoletja na svojem mestu in gledajo ljudi kako se spreminjajo njihove navade, oblačila, hiše, prevozna sredstva. Kaj vse bi nam lahko povedali. Povedo nam pa marsikaj s pomočjo zgodovinarjev, ki nam razkrijejo njihove zgodbe.

S slovenskimi gradovi in dvorci se zelo veliko ukvarja kastelolog gospod Ivan Stopar in zelo rada pogledam kakšno njegovo knjigo, ki jih je kar nekaj, preden obiščem kakšen grad.

Obiskali smo grad v Metliki v Beli krajini. Prva omemba gradu je iz leta 1456, čeprav domnevajo, da je grad še starejši.

V 15. in 16. stoletju je bil grad pomembna trdnjava za obrambo pred Turki.

Prvi lastniki metliškega gradu niso znani. V 16. stoletju so bili lastniki grofje Alapi, nato Frankopani in zagrebški stolni kapitelj. Leta 1792 ljubljanski krčmar.

Po letu 1951. pa se je v grad začel seliti Belokranjski muzej, ki je v njem še danes. (spletna stran Belokranjskega muzeja)

Stalna razstava v metliškem gradu, ki smo si jo ogledali, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.

Še nekaj slik zanimivih razstavljenih muzejskih eksponatov:

Po ogledu bogate zbirke Belokranjskega muzeja, smo se odpravili naprej po Beli krajini.

Povezani članki:

Bela krajina

Soseska zidanica

Po Ilirski prestolnici, Ljubljani

Ko smo si v Mestnem muzeju Ljubljana ogledali razstavo Iliria vstan, smo se z ljubljansko klepetuljo, mlado simpatično gospodično iz časov Ilirskih provinc, ki se je spominjala kako je bilo, ko so francozi vladali v naši Ljubljani, odpravili na sprehod po tistih točkah, kjer so francozi pustili svoj pečat.

1. Trg francoske revolucije se razteza od stebra Iliriji, ob Križankah do Mestnega muzeja. Spomenik so postavili po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Trg se je nekoč imenoval Napoleonov.

Na stebru je Napoleonov obraz in pa verzi Valentina Vodnika in Otona Župančiča.

2. Bregovi Ljubljanice in Zoisova palača. Na Ljubljanici so prirejali slovesna praznovanja. Ko se je Napoleon leta 1810. poročil z Marijo Luizo, so praznovali s slovesno vožnjo po Ljubljanici, na kateri je bil tudi maršal Marmont, prvi guverner Ilirskih provinc.

V palači na Bregu je baron Žiga Zois na znamenitem vozičku sprejemal učenjake in kulturnike.

3. Reduta – la redoute. Ob cerkvi sv. Jakoba je stala stara jezuitska gimnazija, ki so jo preuredili v redutno ali plesno dvorano. Tu so prirejali tudi pustne plese, maska je bila obvezna in plesalo je do 150 parov. To hišo je pesnik Prešeren imenoval “hudičeva hiša”, toda vanjo je zahajal h svojemu prijatelju slikarju Langusu, ki je slikal njegovo muzo Primicovo Julijo.

4. Škofijski dvorec na Ciril Metodovem trgu so francozi spremenili v sedež guvernerjev Ilirskih provinc in kot prvi se je vanj naselil maršal Marmont in viri pravijo, da je ustanovil pravi dvor.

Ker je vse to veliko stalo, so uvedli nove davke. V mesto so se priseljevali tuji obrtniki, krojači, čevljarji, tkalci, kajti vojsko je bilo treba obleči in obuti.

5. Vodnikov trg – spomenik Valentinu Vodniku. Na tem mestu je stal licej, katerega ravnatelj je bil Vodnik. Francozi so obljubljali, da bo v vsaki občini ljudska šola s poukom v slovenščini. V poklicnih šolah in gimnazijah je bil dovoljen pouk v domačem jeziku.

V takratni Ljubljani smo imeli licej, višjo gimnazijo in celo akademijo.

6. Špital, porodnišnica. V tej zgradbi ob Ljubljanici je bilo srednjeveško zavetišče za onemogle in obubožane meščane. Od leta 1789 pa so jo preuredili v porodnišnico.

Mesto se je hitro spreminjalo. Nastajal je novi mestni park, današnji Tivoli. Gradile so se ceste in nove prometne povezave. Po mestu so hodili trgovci iz vseh Ilirskih dežel.

Od januarja 1811. je izhajal časopis Telegraphe officiel, uradni časopis Ilirskih provinc, ki ga je urejal tudi francoski književnik Charles Nodier in je bil njegov zadnji urednik. Nodier je napisal roman o rokovnjačih Jean Sbogar (Janez Žbogar) in ga postavil v okolje Devinskega gradu.

To pa je naša simpatična klepetulja, ki nam je pripovedovala svoje spomine.

Vir: Mestni muzej Ljubljana

Ilirija vstan

Ob 200 letnici ustanovitve Ilirskih provinc, je Mestni muzej Ljubljana pripravil razstavo Ilirija vstan. Na razstavi si lahko ogledamo ustanovitveni akt nastanka Ilirskih provinc – mirovno pogodbo iz Schonbrunna in Bartolinijev portret Napoleona v bronu, ki ga je za čas trajanja razstave posodil pariški muzej Louvre.

Napoleon Bonaparte, (15.avgust 1769 Ajaccio – 5. maj 1821 Sveta Helena), je na vrhuncu svoje moči ustanovil Ilirske province, ki so segale vse do Dubrovnika in Boke Kotorske ter Ljubljano postavil za glavno mesto. Francozi so na naših tleh vladali med leti 1809 do 1813.

V tem času sam ni bil pri nas. V Ljubljani je bil 28. aprila 1797, ko je francoska armada prvič prišla v naše kraje, prespal je v škofijskem dvorcu.

Ob ustanovitvi Ilirskih provinc so si Francozi prav škofijski dvorec izbrali kot sedež svojega uradovanja.

Na razstavi lahko vidimo tudi doprsni kip maršala Marmonta, ki je bil prvi od štirih generalnih guvernerjev Ilirskih provinc in sicer od aprila 1809. do marca 1811.

V tem času, leta 1810. je Ljubljana dobila Vrt domovinske flore, današnji Botanični vrt. Eno prvih dreves v vrtu pa je posadil prav maršal Marmont in sicer lipo.

Francozi so uvedli kazenski zakonik, ki je izenačil državljane pred zakonom. Uvedli so rabo slovenskega jezika v prvostopenjskih šolah in v licejih, zato so bili med izobraženci zelo priljubljeni. Med širšo množico pa ne preveč, saj so uvedli visoke davke, niso popolnoma odpravili fevdalizma in za potrebe vojske so novačili slovenske fante za Ilirski polk.

Po Napoleonovih vojaških porazih leta 1813, so Avstrijci postopoma zasedli ozemlje Ilirskih provinc, ki se jim je leta 1814. Francija odrekla.

Pisalna miza maršala Marmonta. V ozadju stol Žige Zoisa.

Vir: Mestni muzej Ljubljana

Tiziano Vecellio

Izlet v Pieve di Cadore, rojstni kraj italijanskega slikarja Tiziana.

Na izlet v italijanske Dolomite, ki so del alpskega gorovja, smo se odpravili iz Ljubljane, mimo Kranjske Gore do mejnega prehoda Rateče in naprej mimo Trbiža po ozki Kanalski dolini v Tolmezzo. Sprehodili smo se po lepo urejenih arkadnih mestnih ulicah in obiskali Etnografski muzej, ki prikazuje življenje in navade tamkajšnjih prebivalcev.

Iz italijanske dežele Furlanije smo se odpeljali v sosednjo Benečijo, v pokrajino Cadore in njeno glavno mesto Pieve di Cadore. Tu se je rodil slavni slikar Tizian, mojster beneške renesanse v 16. stoletju. Najprej se je uveljavil kot slikar portretov in krajin, kasneje pa tudi z mitološkimi in sakralnimi motivi. Ogledali smo si župnijsko cerkev, ki hrani Tizianova dela in pa slikarjevo rojstno hišo. Tizian se je rodil okoli leta 1485, umrl pa 27. avgusta 1576 v Benetkah.

Rojstna hiša slikarja Tiziana, Pieve di Cadore.

Pot izleta nas je vodila po dolini reke Piave v staro in slikovito mestece Belluno, kjer smo si na glavnem trgu ogledali katedralo, škofijsko palačo in se sprehodili po mestnih ulicah. Po obveznem italijanskem cappuccinu, smo se v poznih popoldanskih urah odpravili mimo Pordenona in Portogruara do Fernetičev in v našo najlepšo Ljubljano.

Niš – kaj početi v mestu

Izlet po Srbiji smo popestrili tudi z ogledom Niša, njegovih znamenitosti in trgovin, pa tudi kavarnic se nismo izogibali.

V centru Niša oziroma carskega mesta je trdnjava še iz rimskih časov, ki so jo kasneje dograjevali tudi Turki, v kateri je urejen tudi velik park z nekaj prijetnimi kavarnicami. Od niške trdnjave vodi preko reke Nišave glavna mestna ulica. Pod njo je podzemni nakupovalni center. Na njej pa seveda spet polno kavarnic, saj se prebivalci Niša zelo radi družijo. V stranskih uličicah lahko obiščete kar nekaj muzejev in galerij, lahko pa zavijete do glavne tržnice in kupite zelo lepo sadje, zelenjavo in cvetje.

Ob nakupovalnem centru Mercator, kajti tudi Niš ima najboljšega soseda, leži priljubljen park Sv. Save, kjer si lahko ogledate najnovejšo pravoslavno cerkev v mestu, ob lepem vremenu pa vrsto glasbenih ali gledaliških prireditev.

Novejša pravoslavna cerkev v Nišu. — Najnovejša pravoslavna cerkev v mestu, park Sv. Save, končati morajo le še fasado.

Na vzhodnem delu mesta leži še drugi znan park imenovan Čair, kjer se lahko posvetite vrsti športnih aktivnosti, od drsanja na ledu do nogometa. Ob njem je tudi športna dvorana Čair in priporočam, da jo obiščete ob nastopih srbske reprezentance, saj so “Nišlije” znani kot najbolj srčni navijači, ki naredijo najboljšo atmosfero.

Niš ima tudi svoje toplice, tako imenovano Niško banjo, z bogatim spa programom po ugodnih cenah.