Italija | Svetlana – SLOVENIJA

Oblačila za Aljasko

Na našem zimskem izletu v Italijo, kjer smo med ostalim obiskali tudi največjo šolo pasjih vpreg v tem delu Evrope, nam je simpatični lastnik Ararad Khatchikian pokazal in razložil kaj vse potrebuješ, ko se odpraviš na tekmovanje vlečnih psov na čisto pravo Aljasko, kjer temperature dosežejo do – 60 stopinj pa še kakšno povrh.

Mala Aljaska — Parka, pod katero je več plasti oblačil, je podložena s kožami in zelo pomembno je, da ima čim manj zadrg.

Preden smo na Mali Aljaski občudovali glavno atrakcijo šole, aljaške huskije, smo pogledali kakšno vse opremo potrebuješ v takih ekstremnih vremenskih razmerah.

Zanimive so bile rokavice. Tudi pri te je treba imeti v več plasteh. Prva plast ščiti zapestja, druga plast so tanjše rokavice s polovičnimi prsti, tretja plast rokavice s snemljivim delom na koncu prstov. In ko temperatura doseže – 50 stopinj in več so na hrbtu, vedno pri roki, še rokavice iz kože losa in bobra.

zimski izlet — Rokavice, ki na Aljaski rešujejo življenja.

Skoraj vsa oblačila, ki jih nosijo so podložena z živalskimi kožami, v nasprotnem bi v tako nizkih temperaturah ljudje zmrznili.

Lahko razumem, da na Aljaski, v Sibiriji in podobnih pokrajinah pač nujno potrebujejo oblačila iz živalskih kož. Da pa taka oblačila potrebujejo sredi Ljubljane, mi pa ni čisto pogodu ampak to je druga zgodba.

Poleg rokavic je pomembna tudi obutev, ki ne premoči in drži toploto.

Ararad se je s pasjo vprego udeležil 1600 km dolge dirke čez Aljasko.

Na tej poti je bilo 22 baznih postaj kjer so si tekmovalci zamenjali oblačila in nahranili sebe in pse.

Sani, ki jih vlečejo psi sem videla samo v kakšnem filmu, tokrat pa tudi v živo. Vodnik stoji zadaj na lahko bi rekla dveh smučkah, ima dve zavori, eno s katero pse upočasni in drugo s katero jih ustavi. Pasja vprega ima lahko 16 psov, ki ni nujno da si vsi med seboj dobro razumejo. Prav zato mora vodnik obvladati tudi psihologijo psov in vedeti kako bo vprego sestavil, da ne bo neljubih dogodkov.

Aljaški husky teče 20 do 30 km na uro in vodnik se mora dobro držati za sani, tudi zapestja si navežejo na sani, da ne pade. Obstaja tudi ukaz za stop, vendar ga psi v svoji tekaški vnemi ne slišijo in se ustavijo, ko začutijo da je nekaj narobe. To je lahko 10 ali 20 km naprej.

V Beli peči imajo tudi kratke tečaje, kjer se lahko preizkusimo kot

vodniki vlečnih psov, vendar se je treba prej najaviti in rezervirati. Podatki tudi v slovenskem jeziku so na spletni strani ararad.net.

Pri zelo nizkih temperaturah je potrebno zaščititi tudi pse s posebnimi plašči za pse, ki ščitijo tudi trebuh. Na zelo dolgih dirkah pa imajo psi tudi pasje škornje, ki varujejo tačke pred odrgninami in zmrzaljo.

Zelo veliko novega in zanimivega smo izvedeli od gospoda Ararada, ki je sin armenca in italijanke in je živel na različnih koncih sveta in tekoče govori štiri svetovne jezike pa tudi kar veliko slovenskih besed mu je bilo znanih.

Povezano:

Mala Aljaska

Zimski izlet

Aljaški husky in šola pasjih vlečnih vpreg, ki jo vodi Ararad Khatchikian. Svete Višarje oziroma Monte Lussari. Dolina reke Zilje in Belo jezero – Weissen see.

Ko smo se v soboto 30. januarja odpravljali na izlet iz ljubljanskega Tivolija, je snežilo kot za stavo in bela Ljubljana je upravičila svoje ime.

Pobrali smo še izletnike v Škofji Loki, Kranju in Radovljici ter se zapeljali mimo Kranjske Gore, kjer so si veleslalomisti ogledovali progo za FIS pokal Vitranc. Mi smo se peljali naprej na italijansko stran in prišli na prvi cilj našega izleta. To je šola pasjih vlečnih vpreg v Beli Peči, ki jo vodi simpatični in adrenalinski Ararad Khatchikian in se nahaja približno 2 km pred Trbižem (Tarvisio). Adrenalinski, ker se je Ararad odpravil na znamenito dirko čez Aljasko, ki je bila dolga 1600 km.

Slišali smo veliko zanimivega o tem kako se obleči za dirko po Aljaski, kjer temeratura pade tudi do – 60 stopinj, kar je nazorno opisano v romanu Tisha. Spoznali smo številne aljaške huskije in pa dva češka volkova. Polni zanimivih vtisov in navdušeni smo se odpravili proti našemu drugemu cilju Svete Višarje – Monte Lussari.

Z gondolo smo se zapljali na vrh, kjer stoji romarska cerkev in med potjo občudovali zasneženo naravo in pogumne smučarje, ki so se spuščali po strmem smučišču. Vreme je bilo megleno z rahlim sneženjem, zato ni bilo veličastnega razgleda, ki se tu ponuja ob lepem in jasnem vremenu. Kljub temu smo tu prebili prijetno uro časa in si ogledali tudi romarsko cerkev.

Po dolini reke Zilje je speljana karnijska panoramska cesta, po kateri smo se zapeljali tudi mi in občudovali naravo. Na eni strani doline so Karnijske Alpe na drugi pa Ziljske Alpe.

Ziljska dolina je dolga 90 km vse do Beljaka v Avstriji. Mi smo se zapeljali do bazilike Maria Lugau v Avstriji. Leta 1986 jo je blagoslovil papež Janez Pavel II in je pomembno romarsko središče cele Avstrije. Po isti panoramski cesti smo se zapeljali nazaj do Belega jezera – Weissen see. V tem času ga pokriva debela plast ledu in ljubitelji drsanja ga prav veselo obiskujejo.

V večernih urah, po prijetno preživetem dnevu in polni lepih vtisov, smo se odpravili proti domu. Ko smo prišli ven iz Karavanškega predora pa nas je v Sloveniji zopet pričakal sneg, ki je naletaval skoraj celi dan.

se nadaljuje …

Mala Aljaska v Furlaniji Julijski krajini

Akvarij

Akvarij v živalskem vrtu Animalzoo pri Veroni

Povezano:

Živalski vrt Animalzoo

Safari park

Park dinozavrov

Park dinozavrov je v sklopu klasičnega živalskega vrta Animalzoo, ki leži na poti od Verone proti Sirmioneju ob Gardskem jezeru v Italiji.

Dinozavri, ogromne živali, ki so nekoč dominirale na naši zemljici, so kot makete v parku postavljene v naravni velikosti.

Njihova postavitev je znanstvena rekonstrukcija življenja teh velikanov, s poskusom prikaza njihovega življenja in medsebojnega obnašanja.

Ostanke nekaterih dinozavrov, ki so predstavljeni v parku, so našli tudi na italijanskih tleh.

Zanimivo je, predvsem ko vidiš kako visoko nad nami (po velikosti) so te živali. Drugače pa bi največ časa porabila za ogled klasičnega živalskega vrta, ki je res lepo urejen in vreden ogleda.

Safari park je pa zanimivost posebne vrste, saj do takrat, dokler se ne odpravimo na pravi safari v Kenijo na primer.

Zdaj pa še v akvarij

Živalski vrt pri Veroni

Enodnevni izlet v Parco natura viva, v bližini Verone

Po ogledu Safari parka, kjer smo z živalmi zamenjali vloge, saj smo bili tokrat mi v zaprtem prostoru, živali pa so se prosto sprehajale in si tudi one ogledovale nas, smo se odpravili še v klasični živalski vrt, Animalzoo.

Medved očalar, Orso Andino, izvira iz Južne Amerike, živi v gozdovih ob vznožju Andov.

Živalski vrt v bližini Verone in Sirmione, ob Gardskem jezeru ima okoli 200 različnih živalskih vrst iz vseh celin. Lepo urejen vrt ima kar nekaj restavracij pa tudi veliko lesenih miz in klopi, kjer si obiskovalci z od doma prinešeno hrano naredijo cel piknik. Za tiste, ki malice nimajo s seboj pa so v restavracijah cene kar zmerne, hrana pa kot smo v Italiji vajeni, dobra.

Vsaka žival v vrtu ima kar precej prostora. Nobene nisem videla v kakšni kletki, kot so v ljubljanskem živalskem vrtu leopardi in levi. Tudi tu sem bila bolj pozorna na živali, ki jih še nisem videla v živo. Najbolj simpatičen mi je bil medved očalar, pa počasna želva velikanka, elegantni flamingi, lemurji, puščavski pes, rdeči panda, ki se je skrival pod kupom bambusa in še veliko drugih.

Zdaj pa še v Park dinozavrov

Devinski vrtovi

Na enodnevnem izletu v Tržaški zaliv, smo obiskali tudi grad Devin. Grad stoji na približno sto metrov visoki skali, okoli njega pa se vse do morja stopničasto raztezajo, čudoviti vrtovi. Ob lepem sončnem vremenu, ki nas je spremljalo, so bili cvetoči grmički, še lepši in v polnem razcvetu.

Povezano:

Tržaški zaliv

Sprehod po Veroni

Sprehod in raziskovanje Verone je čudovito in nepozabno doživetje. Mesto ljubezni, kot se že 400 let imenuje, nam na ogled ponuja čudovite trge, srednjeveške palače na Piazza delle Erbe, areno s svojimi poletnimi opernimi spektakli, Piazza dei Signori z ogromnimi nagrobniki vladarske rodbine Scaligeri, pa njihovo utrdbo Castelvecchio, ob reki Adiži, pa še in še stvari, ki me vedno znova premamijo, da jih obiščem.

Julija iz Verone

Julija, glavna junakinja Shakespearove drame Romeo in Julija, je ena glavnih znamenitosti italijanskega mesta Verona.

Čeprav Shakespeare nikoli ni bil v Veroni, so se italijani odločili, da sta Romeo in Julija prav iz tega mesta in naredili iz tega zelo dober turistični posel.

Majhno dvorišče, na katerem stoji domnevna Julijina hiša z znamenitim balkonom, ki so ga dodali dvesto let po njenem bivanju v Veroni, je vedno nabito polno obiskovalcev iz celega sveta in to skozi vse leto.

Operni spektakli v areni, kot je bila Verdijeva Aida, privabljajo ljudi samo v poletnih mesecih.

Da lahko slikaš Julijo brez nekoga, ki stoji poleg in jo objema ali otipava, za srečo seveda, je že prava terna. Meni je uspelo pri drugem obisku Verone.

Na istem dvorišču je danes tudi Julijin hotel.

Julijin klub, kjer lahko napišemo sporočilo ali željo, ki se seveda uresniči.

Aida v Veroni

Rekviziti pred areno v Veroni za različne operne spektakle.

Naš enodnevni izlet v Verono, se je zaključil z operno predstavo, kaj predstavo, boljši izraz je operni spektakel Aida, skladatelja Giuseppe Verdija. Vsako leto priredijo v Veroni Poletni operni festival, ki privabi ogromno obiskovalcev iz vsega sveta. Nekateri so operni navdušenci, nekateri z mano vred smo zgolj radovedni kako tak spektakel v areni, ki lahko sprejme do 20.000 ljudi, poteka.

Zgodba o etiopski princesi Aidi, ki jo Egipčani odpeljejo v suženjstvo. Dogaja se v Egiptu za časa faraona. Tam je bila leta 1871. tudi prvič uprizorjena.

Operna predstava Aida se prične ob 21. uri in ljudje se počasi zbirajo pred areno. Užitek je sedeti pred kavarno na trgu Bra ob italijanskem kapučinu in jih opazovati.

Vhodov v areno je veliko in pred vsakimi se vije dolga vrsta, ki čaka, da se vrata odprejo.

Tudi mi smo se odpravili proti vhodu številka 47, najprej pio stopnicah dol... — Tudi mi smo se odpravili proti vhodu številka 51, najprej po stopnicah dol...

...pa nato v strnjeni skupini po stopnicah gor...

Strnjena skupina je samo do deklet, ki pregledujejo karte, nato se sprosti in po več 100 let starem hodniku se odpravimo v areno

...in odpre se pogled na zelo dobro ohranjeno notranjost arene...

...na oder, na katerem bo čez nekaj minut operni spektakel Aida.

Preden se predstava začne, ugasnejo vse luči in obiskovalci prižgemo svečke, ki smo jih dobili ob vhodu. Pogled je čaroben, toda moj fotoaparat tej čarobnosti ni mogel slediti, na žalost.

Izlet v Verono

Z društvom Modrin smo se v soboto, 4. julija 09, odpravili na enodnevni izlet v Verono. Na ogled mesta in na operno predstavo Aida, Giuseppea Verdia v okviru Poletnega opernega festivala v Veroni. Ta vsako leto privabi obiskovalce iz vsega sveta.

Pred areno stojijo rekviziti za operne predstave.

Ker je bila predstava šele ob 21. uri, smo dan porabili za pohajkovanje po mestu. V Veroni sem že bila, toda vsak obisk nekega mesta ti odkrije nove in nove znamenitosti in zanimivosti. V Ljubljani sem že celo življenje, pa še vedno najdem kakšno zgodovinsko znamenitost.

Trdnjava družine Scaligeri, ki je vladal v Veroni s trdo roko in ustrahovanjem. — Trdnjava družine Scaligeri, ki je vladala v Veroni s trdo roko in ustrahovanjem.

Pogled na Adižo s Scaligerijevega mosta.

Grad ob Adiži. Ob reki je bilo nekoč gledališče, predstave ob različnih priložnostih, uprizarjajo še danes.

Hiša Scaligeriev v mestu s čudovitim atrijem, ki ga sedaj uporabljajo z različne predstave. — Hiša Scaligeriev v mestu s čudovitim atrijem, ki ga sedaj uporabljajo za različne predstave.

se nadaljuje…

Aida v Veroni

Julija iz Verone