Razstava psov, CACIB Ljubljana 09

Hasky
Aljaški malamut

Včeraj je bila v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču 50. jubilejna razstava psov vseh pasem CACIB Ljubljana 09. Na razstavi je sodelovalo  207 različnih pasem iz 28 evropskih držav in ZDA. Poleg pasjih lepotcev, ki so bili skoraj iz vseh koncev sveta, smo si lahko ogledali tudi spremljevalne prireditve. Učna ura “Brez strahu pred psom” kjer so kinologi predstavili način srečevanja s psom in pa razumevanje pasjega besednjaka, kako razumeti pasje gibe. Taka delavnica poteka tudi po osnovnih šolah.  Predstavile so se Tačke pomagačke, slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov.  Videli smo tudi ples zlatega prinašalca s svojo vodnico.  Skratka veliko lepega in zanimivega. Ker pa so glavne zvezde pasji lepotci, ki so se v Ljubljano prišli pokazat je tu kar nekaj slik.

Psi so prihajali s svojimi gospodarji na razstavo. Med njimi so bili tudi trojčki.
Psi so prihajali s svojimi gospodarji na razstavo. Med njimi so bili tudi trojčki.
Črno belega novofunlandca pripravljajo za nastop.
Črno beli novofunlandec

Kraški ovčar
Kavkaški ovčar

Kavaški ovčar, kavaš.

Nemška doga
Nemška doga
Leonberžan
Leonberžan
Leonberžan, skupinska slika
Leonberžan, skupinska slika
Črno bela nemška doga
Črno bela nemška doga

Tisha, Specht Robert

Roman Tisha je resnična zgodba, ki jo pripoveduje  Ann Hobbs. Kot devetnajstletno dekle  je leta 1927 odpotovala s karavano na Aljasko, kjer je dobila delo učiteljice na vaški šoli.  Od tu naslov knjige, kajti indijanski otroci niso mogli izgovoriti tovarišica, pa so jo klicali tisha. Že sama pot do mesta na jugu Aljaske z imenom Chicken je pustolovščina. Potovala je več dni  na konjih, po divji in mrzli pokrajini, kjer na popotnike prežijo nevarni volkovi in druge živali. Chicken je rudarsko naselje, kjer so ljudje iskali zlato, ki ga je tu čedalje manj, toda nekateri so še vztrajali.

Ann skupaj z vaščani usposobi prostor učilnice v leseni hiši, kjer bo potekal pouk in , ki je bila že precej zanemarjena. Otroci so jo imeli zelo radi in so z veseljem prihajali h pouku. Poleg poučevanja pa je skrbela še za vaško trgovino, ki jo je imel lastnik karavane s katero je prišla.  Kljub divjini, mrazu, ki seže do – 75 stopinj v zimskem času pa so tudi tu med belci in Indijanci nesoglasja, med njimi vlada zakoreninjeno sovraštvo. Ann se vaščanom zameri, ker zagovarja enakost med prebivalci, še najbolj pa ji zamerijo, ko se zaljubi v fanta mešane krvi.

Opisi življenja in pokrajine so zelo živo opisani. Mraz, sneg, oblačila, ki jih potrebujejo, kurjava v teh ekstremnih pogojih, znameniti aljaški vlečni psi z vpregami. Skratka izredno zanimivo branje.

Šola na Aljaski, kjer je živela in poučevala Ann Hobbs, Tisha. Slika je na spletu chickenalaska.com.
Šola na Aljaski, kjer je živela in poučevala Ann Hobbs, Tisha. Slika je na spletu chickenalaska.com.

Kapela sv. Jurija

Kapela sv. Jurija je ena starejših ohranjenih delov Ljubljanskega gradu. Nahaja se pred vhodom v  razgledni stolp.  Sv. Jurij je zavetnik mesta Ljubljane.

Sv. Jurij v istoimenski kapeli na Ljubljanskem gradu.
Sv. Jurij v istoimenski kapeli na Ljubljanskem gradu.

Kapela se prvič omenja leta 1489. Sprva gotska kapela, je kasneje prezidana v baročnem stilu, poslikali pa so jo tudi z grbi deželnih glavarjev. To je posebnost kapele, kajti v sakralnih objektih le redko srečamo posvetne vsebine.

Sv. Jurij je na freskah pogosto upodobljen s kopjem v rokah, prav tako je tudi na freski v grajski kapeli.  Sv. Jurij je bil rimski vojak, ki je živel med leti 275 do 303.

Grajska kapela sv. Jurija poslikana z deželnimi grbi, kar je v sakralnih objektih redkost.
Grajska kapela sv. Jurija poslikana z deželnimi grbi, kar je v sakralnih objektih redkost.

Toskana

Konec marca leta 2007 sem se odpravila s turistično agencijo na izlet v italijansko Toskano.  Obiskali smo Piso, Voltero, San Gimignano in srednjeveško Sieno. V zgodnjih jutranjih urah smo se odpravili iz Ljubljane in se odpeljali  mimo Padove in Bologne do prvega cilja našega izleta, Pise. Pisa Pisa je bila nekdaj pomorska velesila. Danes jo bolj poznamo po poševnem stolpu, ki stoji na Trgu čudes. Ta s svojimi slavnimi spomeniki predstavlja enega izmed najpomembnejših arhitekturnih kompleksov na svetu.

Trg čudes v Pisi s katedralo, krstilnico in poševnim stolpom.
Trg čudes v Pisi s katedralo, krstilnico in poševnim stolpom.
Krstilnica ali Battistero v Pisi
Krstilnica ali Battistero v Pisi
Katedrala, Duomo v Pisi so začeli graditi leta 1063 in je prva, ki so jo okrasili s črnimi in belimi pasovi, značilnimi za pisanski slog.
Katedrala, Duomo v Pisi so začeli graditi leta 1063 in je prva, ki so jo okrasili s črnimi in belimi pasovi, značilnimi za pisanski slog.
Bronasta vrata portala skozi katerega pridemo v cerkev so delo arhitekta Bonanna, prvega arhitekta poševnega stolpa.
Bronasta vrata portala skozi katerega pridemo v cerkev so delo arhitekta Bonanna, prvega arhitekta poševnega stolpa.
Delček poševnega stolpa v Pisi.
Delček poševnega stolpa v Pisi.

Pisa je bila naseljena že okoli leta 1000 pr.n.š., pravi razcvet pa je doživela pod Rimljani. Leži ob reki Arno, ki jo povezuje s Firenzami.  Iz Pise smo se odpeljali proti srednjeveškemu mestecu Voltera, ki slovi po alabastru in svoji enkratni legi nad toskanskimi griči.

Glavni trg v mestu je še povsem srednjeveški.
Glavni trg v mestu je še povsem srednjeveški.

Iz malce turobne Voltere, verjetno tudi zaradi rahlega dežja, smo se odpravili v S.Giuliano, to so terme, toda tu smo samo prespali. Po zajtrku smo obiskali

San Gimignano.

Vso pot smo lahko občudovali razgibano toskansko pokrajino, gričke, nasade oliv in vinograde. San Gimignano – mesto stolpov, pravijo mu tudi srednjeveški Manhattan.  Stolpi so iz časa okoli leta 1150. Bilo jih je približno 72, danes jih stoji še okoli 15. Postavili so jih kot statusne simbole, čim višji so bili toliko bolje, uporabljali pa so jih tudi kot obrambne opazovalnice.

San Gimignano je majhno mestece, iz enega konca na drugi se pride v slabih 15 minutah. Danes je po ozkih ulicah vse polno trgovinic in gostilnic, kjer lahko poskusite poleg običajnih italijanskih dobrot tudi znano toskansko vino chianti.
San Gimignano je majhno mestece, iz enega konca na drugi se pride v slabih 15 minutah. Danes je po ozkih ulicah vse polno trgovinic in gostilnic, kjer lahko poskusite poleg običajnih italijanskih dobrot tudi znano toskansko vino chianti.
Srednjeveški trg v San Gimignanu.
Srednjeveški trg v San Gimignanu.
Majhno srednjeveško mestece San Gimignano leži nad slikovitimi toskanskimi griči.
Majhno srednjeveško mestece San Gimignano leži nad slikovitimi toskanskimi griči.

Naša zadnja postaja pred odhodom proti domu pa je bila

Siena.

Pravijo, da je Siena najlepše mesto v Toskani in res je vredna ogleda. Z impozantno stolnico in čudovitim trgom Il Campo, na katerem lahko posedimo v kavarnicah ob obveznem italijanskem cappucinu in občudujemo srednjeveško mesto in vrvež na trgu.

Trg il Campo s kavarnicami v Sieni.
Trg il Campo s kavarnicami v Sieni.
Siena
Siena

Katedrala ali Duomo v Sieni je bila ob našem obisku skoraj vsa obdana z gradbenimi odri, zato samo nekaj detaljev čudovitega pročelja:

Katedrala v Sieni, stranski vhodni portal.
Katedrala v Sieni, stranski vhodni portal.
Delček nad glavnimi vhodnimi vrati, Duomo v Sieni.
Delček nad glavnimi vhodnimi vrati, Duomo v Sieni.
Volkulja pred katedralo v Sieni.
Volkulja pred katedralo v Sieni.
Katedrala, Duomo v Sieni.
Katedrala, Duomo v Sieni.

Bled

Ko dobim obisk iz tujine, jih ponavadi popeljem na kakšen izlet po Sloveniji. Ko vprašam ali je kakšen kraj, ki ga še posebno želijo videti, je Bled na zelo visokem mestu. Kdor tam še ni bil pa je videl obvezno sliko romantičnega otočka, si želi tja. Pa smo šli iz meglene Ljubljane z željo po gorenjskem soncu, a smo se malo ušteli, kajti vreme je bilo oblačno skoraj ves dan. Kljub temu smo se imeli lepo. Sprehodili smo se ob jezeru, se nasmejali pernatim prebivalcem jezera, ki so se zapodili proti obali vsakokrat ko se je kdo, z morebitno hrano v roki, ustavil ob jezeru. Obiskali smo Blejski grad in si ogledali bogato zbirko in čudovit razgled na Bled. Seveda smo se posladkali z daleč poznanimi blejskimi kremšnitami in po kavici zapustili mestece z željo, da ga obiščemo v poletnem, bolj toplem vremenu.

Nekaj blejskih utrinkov

Pogled na blejsko jezero z grada.
Pogled na blejsko jezero z grada.
Pernati prebivalci blejskega jezera.
Pernati prebivalci blejskega jezera.
Pogled na blejski grad. V ospredju čoln, ki se imenuje pletna. Ime je po pleteni strehi, ki je bila na prvotnih pletnah, danes je streha platnena.
Pogled na blejski grad. V ospredju čoln, ki se imenuje pletna. Ime je po pleteni strehi, ki je bila na prvotnih pletnah, danes je streha platnena.
Blejski grad.Po pisnih virih je najstarejši v Sloveniji, saj je omenjen že 1011 leta. 1004 pa se na tem mestu omenja stolp. Na sliki je gotska kapela iz 16. stoletja, kasneje okoli leta 1700 poslikana s freskami.
Blejski grad.Po pisnih virih je najstarejši v Sloveniji, saj je omenjen že 1011 leta. 1004 pa se na tem mestu omenja stolp. Na sliki je gotska kapela iz 16. stoletja, kasneje okoli leta 1700 poslikana s freskami.

Peterokotni stolp

Peterokotni stolpPeterokotni stolp je del Ljubljanskega gradu, ki je bil v 15. stoletju glavni vhod na grajsko dvorišče. Nad obrambnim jarkom sta potekala dvižna mostova in še danes sta lepo vidna dva vhoda, večji za vozove in manjši za ljudi. V nadstripju je bilo stanovanje grajskega upravitelja. Danes nadstropja ni več. Cel stolp je lepo obnovljen in namenjen različnim razstavam, fotografskim in likovnim, manjšim koncertom in gledališkim predstavam.

Ob mojem nedavnem obisku Ljubljanskega grada, je bila tu razstava čudovitih in zelo razkošnih oblek, prav take so nosili na gradovih, si predstavljam, z naslovom “Obleka sanje skozi čas”. Avtorica je modna ustvarjalka Vesna Knific Levič. V spremljajočem letaku je navedeno, da ustvarjalka oblikuje oblačila za tiste, ki se ne bojijo razkošja, obleke za tiste, ki bi bile rade grajske gospodične.

Razkošne obleke v razstavnem prostoru peterokotnega stolpa. V ozadju je viden veliki in mali vhod, ki je bil nekoč glavni vhod na Ljubljanski grad
Razkošne obleke v razstavnem prostoru peterokotnega stolpa. V ozadju je viden veliki in mali vhod, ki je bil nekoč glavni vhod na Ljubljanski grad
Razstava Obleka sanje skozi čas.
Razstava Obleka sanje skozi čas.
Razkošna obleka za tiste, ki želijo biti grajske gospodične.
Razkošna obleka za tiste, ki želijo biti grajske gospodične.

Mrtvi ne plačujejo računov

Tudi slovenski avtorji so zanimivi in berljivi, tudi ko gre za kriminalko. Taka je pravkar prebrana knjiga “Mrtvi ne plačujejo računov”  kriminalka, ki jo je napisal  slovenski pisatelj Vladimir P. Štefanec, ki je tudi literarni in umetnostni kritik. Dvakrat je bil nominiran za literarno nagrado Kresnik.

Pričujoča knjiga je drugi primer policijskega inšpektorja Viktorja Kobala.  V neki družinski grobnici najdejo truplo mlajše ženske. Inšpektor s svojima pomočnikoma odkrije, da gre za zgodovinarko, ki je bila zaposlena v muzeju, kjer pa se dogajajo čudne stvari. Višji kustos prepisuje iz magistrske naloge umorjene in objavlja članke pod svojim imenom. Originalni eksponati se prodajajo in nadomeščajo s ponaredki. Stric umorjene upravlja z njenim premoženjem, kot je navedeno v oporoki v nesreči preminulih staršev, dokler ne dobi dojenčka. Tudi fant se obnaša zelo čudno. Skratka sumljivih kar nekaj.

Berljiva in do konca napeta kriminalka. Izkaže se, da je bila smrt mlade zgodovinarke nesrečni slučaj, toda nekdo od preiskovancev je bil ob nesreči poleg.

Željko Joksimović v Ljubljani

Zadnja prireditev v okviru praznovanj na veselem decembru v Ljubljani je bila nastop glasbene zvezde iz Beograda, Željka Joksimovića. Koncert je bil 2. januarja 2009 na Prešernovem trgu, odprl pa ga je ljubljanski župan Zoran Jankovič. Dobro napolnjeno prizorišče, je Željko s svojim spremljajočim bendom, zabaval kar dve uri in zapel veliko starih in novih hitov, med drugimi Lane moje, s katero je zasedel drugo mesto za Srbijo na Evroviziji v Turčiji. Poleg omenjene pesmi smo slišali še Crnokosa, Vreteno, Mišel in še mnoge druge. Kljub mrazu smo na koncertu uživali in se ob poskakovanju tudi kar dobro ogreli.

Zadnja prireditev na Veselem decembru
Zadnja prireditev na Veselem decembru

Thrity Umrigar, Sladka sedanjost

Pisateljica se je rodila v Bombaju in tam živela do 21. leta, ko se je preselila v Ameriko, Ohaio kjer je študirala novinarstvo. Prav zato tako dobro opiše preplet življenja v Indiji in ZDA, kot je to v knjigi Sladka sedanjost. Skozi zgodbo Tehmine Setna, ki ji je umrl ljubljeni mož in zdaj med bivanjem pri sinovi družini v Ohaiu, razmišlja ali naj se vrne domov ali ostane v ZDA. Razlika je ogromna, a Tehmi povsod najde tisto dobro stran življenja. Tehmina spada med parse, ki so živeli v Iranu in v knjigi je lepa zgodba o tem kako so parsi prišli v Indijo.

Citat: Skupina parsov je prispela v Sandžan, majhno indijsko mesto. Hindujski vladar, ki ni mogel dopovedati tej skupini tujcev, ki so govorili le farsi, da ne more naseliti novih prišlekov, jih je na obali pozdravil s kozarcem, do roba napolnjenim z mlekom.Ni prostora naj bi simboliziral poln kozarec. A glavni duhovnik parsov je vzel majhno količino sladkorja, ga razstopil v kozarcu in pazil, da pri tem ni razlil niti kaplje mleka. To je bil njegov odgovor. Kot sladkor v mleku bo naša navzočnost osladila vaše življenje, ne da bi vas pri tem vznemirjala ali vam povzročala kakšne težave. In tako so jim dovolili ostati. Konec citata.

V smislu te zgodbe je Tehmi živela in delala tudi v ZDA, kjer so jo mnogi vzljubili in tako se odloči, da ostane s svojo družino v Ohaiu.