Nekaj slik in komentarjev s 1. Mednarodnega konjeniškega festivala Saeta equina, ki je bil od 18. do 21.junija 2009. na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.
Saeta Equina je latinska beseda in pomeni konjska griva, ki je bila tudi simbol tega konjeniškega festivala. Po besedah gospe Cvetke Bogovčič, vodje prireditve, je bila rdeča nit festivala prepletanje konjeništva, kulture, humanitarnosti, izobraževanja in zabave. In res je bilo kaj videti:
Saeta equina
1. Mednarodni konjeniški festival
Ljubljana,
18. do 21. junij 2009
Preživela sem enkratno nedeljsko popoldne na konjeniškem festivalu, ki se je odvijal na Gospodarskem razstavišču. Prva taka prireditev v Ljubljani in močno upam, da bo tradicionalna. Vse pohvale in čestitke organizatorjem, bilo je nepozabno.
Sprva sem bila zelo skeptična, kako bodo na tako majhen prostor, spravili toliko konj. Januarja, ko je bila tu mednarodna razstava psov, se mi je zdelo, da je v dvorani z ovčarji in velikimi pasmami, velik dren, kako bo šele s konji. A bojazen je bila odveč. Uredili so prostor za preskakovanje ovir, show areno, Parelli areno in lonžirni krog, kjer so najmlajši na ponijih in islandcih poskušali svoje prve jahalne veščine.
Zvezda festivala, po moje, prav gotovo pa med najbolj obleganimi pa je bil 11 dni star žrebiček, shetlandski poni Viktor ali ljubkovalno Viki:
Zelo zanimivo je bilo tudi tekmovanje v preskakovanju ovir, toda ne za moje živce. Konji z veliko arabske krvi, so kot za šalo preskakovali visoke enojne in dvojne ovire in vsakokrat ko je kateri podrl palico, me je bilo strah, da bo konj padel. Vse čestitke tekmovalcem, toda jaz bom še naprej bolj oboževalka dresurnega jahanja, bolj umirjeno je.
Pomlad je zame najlepši del leta, ko vse cveti, v vseh mogočih barvah in vonjih. Okna in balkoni na hišah so polni rož pa tudi po vrtovih in parkih jih je vse polno. Skratka čas cvetočih užitkov.
Toda za tako cvetoče razkošje je treba imeti roko, kot pravim jaz. S svojimi rožami se zaenkrat še nebi preveč hvalila, toda moja mama, ta pa ima roko za rože in to je treba samo videti. Zame je to najlepši vrt:
Kobilarna Lipica slavi 429 rojstni dan
Kobilarna Lipica je bila ustanovljena daljnjega 19. maja 1580. leta in je med najstarejšimi kobilarnami na svetu. Leži tik ob slovensko-italijanski meji, na slikovitem slovenskem Krasu. Razglašena je za kulturno-zgodovinski spomenik Slovenije. Tu ima dom okoli 400 čudovitih konj, lipicancev.
Lipicanec je avtohtona slovenska pasma. Je toplokrvni konj, srednje velik, lepotec z gracioznim gibanjem, inteligenten, ponosen, skromen in zdržljiv. Kot ustvarjen za visoko šolo jahanja. Na tekmovanjih v dresurnem jahanju se uvršča v sam vrh.
V okviru praznovanja rojstnega dne, je kobilarna Lipica danes pripravila v ljubljanskem parku Tivoli, Dan Lipicanca v Ljubljani.
Iz Lipice so pripeljali čudovite lipicance, ki so s štirimi odprtimi kočijami brezplačno prevažali mimoidoče po parku.
Veselje in navdušenje nad lipicanci je bilo veliko in ne samo otroci, tudi odrasli smo bili nad njimi očarani.
Tudi sama sem se udeležila take vožnje v kočiji z lipicancema, ki sta bila brata, z imenoma Samo in Vero. Seveda so bila imena veliko daljša, kot se za čistokrvnega lipicanca spodobi in prijazni kočijaš mi jih je povedal, a si jih na žalost nisem zapisala.
Kako lepo smo se danes imeli v Tivoliju, povedo slike:
Dvokrpi ginko
Ginko biloba je drevo s pahljačastimi, globoko razcepljenimi, dvokrpi, listi in od tu tudi ime. Drevo zraste od 10 do 30 metrov visoko.
Domovina Ginka je Kitajska, že dolgo pa ga gojijo tudi na Japonskem, od koder so ga leta 1730 prinesli tudi v Evropo.
Pri nas ga lahko občudujemo v Botaničnem vrtu v Ljubljani, pa tudi v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru.
Ginko je živi fosil, saj je edini preživeli predstavnik rastlin, ki so bile razširjene pred približno 200 milijoni let, po vsem svetu.
Izvlečki iz ginka se uporabljajo v številnih medicinskih in kozmetičnih pripravkih. Uporabna dela sta list in seme. Listi ginka naj bi bili koristni za srce in pljuča, pri spodbujanju prekrvavitve možganov in pa pri krepitvi spomina.
V Aziji je imel ginkovec že od nekdaj zelo visok ugled, saj so njegove liste uporabljali tudi kot plačilno sredstvo, danes pa mnogim uglednim japonskim podjetjem služi kot logotip.
V Botaničnem vrtu Ljubljana, si lahko ogledamo tudi zelo zanimivo zbirko eksotičnih kaktusov, različnih dimenzij in oblik, nekateri celo cvetijo. Nekateri med njimi so tako veliki, da so že bolj podobni pritlikavemu drevesu in človek dobi asociacijo na puščavo.
Čeprav nisem navdušena nad kaktusi pa so kljub temu zelo zanimive rastline. Na pogled robustna rastlina, s krajšimi ali daljšimi bodicami, ki rastlino dobro ščitijo pred vsakovrstnimi napadalci, pa ob času cvetenja zasije v vsej svoji lepoti. Nežni cvetovi v živopisnih barvah. Vse to sem občudovala, ko sem nedavno obiskala sejem rož v italijanskem mestu Pordenone, kjer so prav tako razstavili tudi kaktuse.
Zbirko kaktusov, ki jih lahko vidimo v Botaničnem vrtu Ljubljana, je vrtu podaril gospod Savo Brelih. Kaktuse je začel zbirati pred 33-imi leti.
In še nekaj slik kaktusov z imeni, ki so v Botaničnem vrtu ob vsaki rastlini lepo zapisani:
Botanični vrt v Ljubljani
Botanični vrt v Ljubljani je bil ustanovljen v času ilirskih provinc leta 1810 kot Vrt domovinske flore. Zasnovo zanj je naredil slovenski botanik in duhovnik Franc de Paula Hladnik. Napoleonov maršal Marmont ga je določil za ravnatelja Vrta domovinske flore in spomladi 1810 leta so začeli na zemljišču ob današnji Ižanski cesti zasajati prve rastline. Še danes lepo raste lipa, ki jo je 1810 leta zasadil omenjeni maršal.
Do vrta lahko pridemo po Karlovški cesti, mimo Ljubljanskega grada in pri Karlovškem mostu zavijemo na desno. Lahko pa ob Ljubljanici, po obnovljenem Trnovskem pristanu, čez Prule in čez most, ko bo odprt seveda, danes še ni bil in ga lahko samo od daleč občudujemo.
Botanični vrt v Ljubljani je razdeljen na devet tematskih enot:
1 – Arboretum v katerem so predstavljena različna drevesa in grmovnice.
2 – Rastlinski sistem, rastline razvrščene po sorodstvenih kriterijih.
3, 4 – Bazeni z vodnimi, močvirskimi rastlinami in bajer.
5 – Skalnjak, tu so rastline iz gorskega sveta in Krasa.
6 – Rastlinjak v katerem rastejo predvsem tropske rastline in je ogled možen le s strokovnim vodstvom.
7 – Sredozemske rastline iz različnih koncev sveta.
8 – Tematski vrt kjer so rastline predstavljene glede na njihovo uporabo: zdravilne, strupene, industrujske in ostale.
9 – Gojitveni del obsega grede za gojitev rastlin, ki jih zasadijo v različne dele Botaničnega vrta.
Botanični vrt v Ljubljani je zelo lepo urejen in vzdrževan. Številne poti med gredicami in mimo različnih vrst dreves ter skalnjaka in ribnika, so prava oaza miru in sprostitve. Številne klopi v vrtu nam še dodatno popestrijo obisk, saj je naravo potrebno občudovati in ne le brzeti mimo. Ko bo most, ki povezuje Trnovski pristan, Prule in Botanični vrt končno odprt pa bo vrt za ljubljančane še veliko bližje. Glede na to, da je bilo zelo veliko rastlin tik pred tem, da se razcveti, bo čez kakšen teden ali dva obisk in pohajkovanje po vrtu še lepše in bolj pestro.
V gradu Devin je v pritličju razstavljen ogromen ametist, ki naj bi bil star svojih 300 let in njegova bližina daje človeku moč, zato smo vsi po vrsti stegovali roke proti ametistu, da bi ja bili čim močnejši za nadaljnje življenjske preizkušnje.
Nekateri so takoj začutili spremembe, meni se ni zdelo, da ametist name kaj posebno vpliva. Če sem čisto resna, sem pa malo pobrskala za podatki o tem poldragem kamnu, z vijoličnimi kristali, ki je na pogled zelo lep. Vijolične barve je zaradi primesi železa in titana.
Kakšno moč ima ametist:
krepi imunski sistem, pomaga pri slabokrvnosti, uravnava krvni sladkor, ugodno deluje na srce in živčni sistem, ščiti pred škodljivimi sevanji in zunanjimi psihičnimi pritiski, spodbuja intuicijo, krepi spomin in voljo, vrača samozavest, osvobaja strah…
hipodromu Stožice v Ljubljani, Romeo in Julija. Že ko sta se prvič zagledala, sta se zaljubila. Bila je ljubezen na prvi konjski pogled.
Oba sta bila lepa, zlato rjava, s košato grivo in dolgim črnim repom. Bila sta tako lepa, da so ju kar naprej hodili gledat iz bližnje in daljne okolice. Še celo, ko na hipodromu Stožice priredijo turnir v dresurnem jahanju, se najdejo ljudje, ki hodijo gledat Romea in Julijo.
Nič ni pomagalo, da sta Romeo in Julija zrla v obiskovalce s fotoaparati in s pogledom milo prosila naj ju pustijo pri miru. Ali ni že dovolj hudo, da starši nasprotujejo njuni zvezi, zdaj še pred fotoaparati nimata miru. In ker nismo in nismo odnehali, se je Romeo razjezil in v diru se je napotil proti nam.
Vsi nadobudni fotografi smo v strahu pričakovali kaj bo zdaj. A izkazalo se je, da je Romeo eden najprijaznejših mladih fantov na hipodromu. Dovolil nam je celo, da smo ga pobožali in počohali po lepi in ponosni glavi. Dovolil nam je tudi slikanje čisto od blizu. Lahko smo slikali njegov levi profil:
no in, ker je tudi njegov desni profil prav tako lep, smo slikali še desnega:
Julija, ki je bila malo bolj plašne narave in obiskovalcem ni tako zelo zaupala, je začela od dolgega časa rezgetati tako, da se je Romeo odpovedal poziranju, v katerem je zelo užival, in se odpravil h svoji dragi.
No pa smo se končno le odločili, da ju ne bomo več motili in smo se poslovili od čudovitega konjskega para. Nasvidenje Romeo in Julija, rada se imejta ne glede na to kaj si drugi mislijo in kaj bodo rekli. Mi pa se spet kmalu vidimo, saj sem tako kar naprej tukaj.
Dresurno jahanje zahteva popolno povezanost med jezdecem in konjem, saj se sporazumevata brez besed. Ta športna panoga izvira iz bojnih veščin. Če je konj obvladal piruete, menjave galopa, stranhode in ostale elemente je bilo to za jezdeca na bojnem polju včasih življenskega pomena. (Vir: KZS)
Tako smo si danes lahko ogledali prijateljski turnir v dresurnem jahanju, ki ga je organiziral KK Ljubljana in je potekal na zunanjem peščenem jahališču hipodroma Stožice v Ljubljani. Turnir je potekal v lepem sončnem vremenu in skozi ves dan smo lahko uživali v čudoviti eleganci in usklajenosti jezdecev in njihovih konj. Verjetno so bile tudi kakšne napake pri nastopih, toda meni kot laiku se je zdelo, da vsi nastopajoči obvladajo vse elemente, ki sem jih naštela zgoraj.
Velika škoda je, da je na taki prireditvi, ki je prava paša za oči in dušo tako malo gledalcev. Pa še to: nekoč je bila ob zunanjem jahališču tribuna za gledalce, ki je zdaj že nekaj let zasebna last in kadar grem tam mimo ta kos posesti sameva za žičnato ograjo. Če bi se tribuna obnovila, bi mogoče prišlo več gledalcev in trud nastopajočih bi bil saj malo poplačan.
Od filozofije pa k slikam, za vse ljubitelje konj in za tiste, ki bodo to še postali:
