Rekviziti pred areno v Veroni za različne operne spektakle.
Naš enodnevni izlet v Verono, se je zaključil z operno predstavo, kaj predstavo, boljši izraz je operni spektakel Aida, skladatelja Giuseppe Verdija. Vsako leto priredijo v Veroni Poletni operni festival, ki privabi ogromno obiskovalcev iz vsega sveta. Nekateri so operni navdušenci, nekateri z mano vred smo zgolj radovedni kako tak spektakel v areni, ki lahko sprejme do 20.000 ljudi, poteka.
Zgodba o etiopski princesi Aidi, ki jo Egipčani odpeljejo v suženjstvo. Dogaja se v Egiptu za časa faraona. Tam je bila leta 1871. tudi prvič uprizorjena.
Operna predstava Aida se prične ob 21. uri in ljudje se počasi zbirajo pred areno. Užitek je sedeti pred kavarno na trgu Bra ob italijanskem kapučinu in jih opazovati.Vhodov v areno je veliko in pred vsakimi se vije dolga vrsta, ki čaka, da se vrata odprejo.Tudi mi smo se odpravili proti vhodu številka 51, najprej po stopnicah dol......pa nato v strnjeni skupini po stopnicah gor...Strnjena skupina je samo do deklet, ki pregledujejo karte, nato se sprosti in po več 100 let starem hodniku se odpravimo v arenosamo še korak......in odpre se pogled na zelo dobro ohranjeno notranjost arene......na oder, na katerem bo čez nekaj minut operni spektakel Aida.Preden se predstava začne, ugasnejo vse luči in obiskovalci prižgemo svečke, ki smo jih dobili ob vhodu. Pogled je čaroben, toda moj fotoaparat tej čarobnosti ni mogel slediti, na žalost.zaključni pozdrav Aide
Z društvom Modrin smo se v soboto, 4. julija 09, odpravili na enodnevni izlet v Verono. Na ogled mesta in na operno predstavo Aida, Giuseppea Verdia v okviru Poletnega opernega festivala v Veroni. Ta vsako leto privabi obiskovalce iz vsega sveta.
Pred areno stojijo rekviziti za operne predstave.
Ker je bila predstava šele ob 21. uri, smo dan porabili za pohajkovanje po mestu. V Veroni sem že bila, toda vsak obisk nekega mesta ti odkrije nove in nove znamenitosti in zanimivosti. V Ljubljani sem že celo življenje, pa še vedno najdem kakšno zgodovinsko znamenitost.
Trdnjava družine Scaligeri, ki je vladala v Veroni s trdo roko in ustrahovanjem.Trdnjava in most čez reko Adižo.Pogled na Adižo s Scaligerijevega mosta.Muzej Castelvecchio.Rimska vrataModerne inštalacije na ulicah Verone.Ulica v VeroniKatedrala S. Maria MatricolareGrad ob Adiži. Ob reki je bilo nekoč gledališče, predstave ob različnih priložnostih, uprizarjajo še danes.Hiša Scaligeriev v mestu s čudovitim atrijem, ki ga sedaj uporabljajo za različne predstave.Zanimive hiše, trg ErbeTrg Bra se nahaja tik ob Areni
V soboto smo se v okviru društva Modrin odpravili na enodnevni izlet po naši južni pokrajini Dolenjski, bolj natančno, obiskali smo delček Bele krajine in spoznali prijazne domačine, ki skrbijo za ohranitev kulturne dediščine pokrajine.
Peljali smo se mimo Novega mesta, čez Gorjance, ki jih je v 19. stoletju opisoval pisatelj Janez Trdina v knjigi Bajke in povesti o Gorjancih. Na Trdinovem vrhu (1178 m) poteka tudi meja med Slovenijo in Hrvaško.
Preden smo obiskali mesto Metlika, smo se ob vznožju Gorjancev ustavili na jutranji kavici v znani belokranjski gostilni.
Metlika
Metlika je prijetno mesto pod Gorjanci, ob reki Kolpi, ki je svoje mestne pravice dobila že leta 1365. Konec 19. stoletja je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem, kar štejemo za začetek gasilstva pri nas.
Naš glavni cilj v Metliki pa je bil obisk Belokranjskega muzeja, ki domuje v čudovitem metliškem gradu od leta 1951.
Metliški grad
Ogledali smo si 15 minutni film, Podobe Bele krajine. Po kratkem filmu pa še stalno razstavo, ki s številnimi predmeti, slikami in postavitvami, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.
Grad je zelo lepo obnovljen in vzdrževan, njegov atrijski del z oboki in hodniki pa me močno spominja na ljubljanski grad Fužine.
Tri fare
Tri fare v Rosalnicah pri Metliki, so znamenita romarska pot. Kompleks sestavljajo tri gotske cerkve, stisnjene znotraj pokopališkega obzidja.
Cerkve so postavljene vzporedno in samo srednja ima zvonik. Zakaj so tri na enem mestu, zgodovinarjem ni uspelo odkriti. V njih pa najdemo polno zanimivih fresk, najstarejše orgle narejene leta 1753. na Kranjskem.
Soseska zidanica Drašiči
Soseska zidanica Drašiči se nahaja v kletnih prostorih stare, obnovljene hiše sredi Drašičev in ob cerkvi sv. Petra. Deluje že 250 let.
Tu so nam postregli z belokranjskim vinom, narezkom in zelo dobro belokranjsko pogačo.
Pot smo nadaljevali skozi slikovito pokrajino, vasi, občudovali vinograde, ki se vzpenjajo po gričih in čudovite nasade brez, ki so značilne za Belo krajino.
Reka Kolpa
Za kratek počitek in kavico smo se ustavili ob reki Kolpi in sicer v kampu Podzemelj. Voda je imela kar 22 stopinj in ljudje so se na veliko kopali, mi pa smo si lahko samo zmočili noge in uživali v čudovitem pogledu na mirno reko Kolpo ali Koupa kot ji pravijo belokranjci.
Obiskali smo tudi pravoslavno cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih, ki so jo postavili v drugi polovici 19. stoletja.
Pravoslavna cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih
V Adlešičih smo si ogledali hišo platnenih izdelkov, kjer nam je gospa Cvitkovič predstavila cel proces od sejanja lanu, do izdelave preje in na ročnih statvah demonstrirala tudi izdelavo lanenega platna.
V hiši je tudi stalna razstava vezenih izdelkov, od brisač, prtov, posteljnine pa do oblačil, narodne noše, za čigar izdelavo je potrebno kar precej ur.
Izdelava platna in vezenih izdelkov je v tej hiši tradicija, ki se prenaša iz roda v rod.
Poleg izdelave platna, pa so nam pokazali tudi kako izdelujejo znamenite belokranjske pisanice.
Bil je res enkraten izlet na katerem smo spoznali zgodovinsko in ljudsko dediščino Bele krajine, za katero skrbijo še danes.
Ko smo se naužili svežega morskega zraka na otoku Barbana, smo se z ladjico vrnili v Gradež, ki smo si ga tokrat malo bolje ogledali. Ko smo se iz Ogleja pripeljali v Gradež ali Grado po italijansko, smo se peljali po cesti, ki je obdana z laguno. Mi pa smo se odpravili pogledat kakšno plažo ima mesto, saj ima sloves mondenega turističnega mesta v Tržaškem zalivu. Ne morem reči, da sem bila ravno navdušena, peščena plaža in pesek tudi v morju, s tem pa tudi plitvina in preden je primerno za plavanje, moraš kar nekaj poti po morju prehoditi.
Drugače pa je mesto lepo, čisto in urejeno. Povsod nasadi rož in drugih obmorskih rastlin. Lepe barke na privezih in vonj po sveže pripravljeni morski hrani, saj tovrstnih gostiln tu ne manjka. A na žalost je bil to enodnevni izlet in po programu smo morali naprej, na kalamare pa se sigurno še vrnem.
Grad Devin stoji na sto metrov visoki pečini ob Jadranskem morju, v Tržaškem zalivu. Njegovi začetki segajo v leto 1363. V začetku so bili njegovi lastniki oglejski patriarhi, ki so imeli sedež v Ogleju in tamkajšnji mogočni baziliki. Zadnji lastnik gradu je družina Turn und Taxis (Torre e Tasso), katerih potomci še danes živijo v gradu.
V lepem sončnem vremenu, kot je bil ob našem obisku, je na gradu pravi raj. Grad ima kar nekaj velikih teras od koder je enkraten razgled na Tržaški zaliv, vse do sosednjega pravljičnega gradu Miramare in do Trsta. Zelo lepo vzdrževan grad je v svojih treh nadstropjih poln dragocenosti in zgodovinskih eksponatov, ki so jih skozi stoletja uporabljali prebivalci gradu.
Družina je tudi velik podpornik kulture in na gradu Devin so bivali številni pesniki, pisatelji in glasbeniki. Med njimi naj bi bil tudi Dante Alighieri iz Firenc, prav gotovo pa je večkrat bil gost gradu Rainer Maria Rilke, ki je napisal tudi Devinske elegije. Po njem se imenuje tudi bližnja peš pot, ki poteka po pečini nad morjem vse do Sesljana, Rilkejeva pot.
Velja omeniti tudi čudovit vrt, ki obdaja Devinski grad in se stopničasto spusti skoraj do morske obale. Vsekakor pa bodo slike povedale veliko več.
Otok Barbana se nahaja v Tržaškem zalivu, ob letoviškem mestu Gradež. Obiskali smo ga po ogledu Oglejske bazilike. V pristanišču smo se vkrcali na ladjo in se odpeljali na otok, kjer stoji Marijina romarska cerkev in frančiškanski samostan. Vsako prvo nedeljo v juliju se tu odvija procesija, ko pisano okrašeni čolni plujejo proti otoku Barbana in Mariji Barbanski.
Po ogledu cerkve in sprehodu po lepem otoku, ki ga trenutno še na nekaterih delih urejajo, smo si v parku ob morju privoščili dobro italijansko kavo in opazovali galebe in čaplje v laguni.
otok Barbanaromarska Marijina cerkev na otokukupola romarske Marijine cerkveromarska Marijina cerkevnarava na otoku Barbana s pogledom na Gradežotok Barbanaza otok in cerkev skrbijo frančiškani
Prvi postanek na izletu po Tržaškem zalivu je bil Oglej ali Aquileia, ki so ga ustanovili Rimljani leta 181 pr.n.št., kot vojaško naselbino. Danes je celo mesto velik arheološki muzej. Kamorkoli se obrneš lahko vidiš več stoletij stare izkopanine. Tu je lepo ohranjen rimski forum, pa temelji družinskih hiš in povsod ogromno mozaikov.
Največja znamenitost pa je Oglejska bazilika. Današnja podoba je nastala po večkratnih obnovitvah. Posebnost bazilike so talni mozaiki, ki se ob vstopu zdijo kot ogromna preproga, saj meri skoraj 750 kvadratnih metrov.
Oglejska bazilikaZvonik Oglejske baziliketalni mozaikGlavni oltar in apsida s freskami iz 11. stoletja.Orgle vdelane v baldahin, izdelali so jih na Dunaju leta 1896.Božji grob postavljen v začetku 12. stoletja.Vhod v krstilnicoTemelji družinskih hiš v Ogleju, iz rimskih časov.Rimski forum
Enodnevni izlet v Oglej, Gradež, grad Devin, jamo grotta Gigante in cerkev Monte Grisa.
Tržaški zaliv skriva veliko čudovitih znemenitosti o katerih se mi, v časih ko smo na veliko hodili tja po kavbojke in čevlje, še sanjalo ni. Pa saj jih ne skriva, velikodušno jih razkazuje obiskovalcem, le do njih se moramo zapeljati. In tako smo se na sončno in toplo aprilsko soboto odpravili na ogled le teh.
Prvi postanek je bil Oglej, mesto, ki so ga ustanovili Rimljani leta 181 pr. n.št., v 4. stoletju je postalo središče krščanske vere in sedež škofije, kamor je spadalo tudi veliko slovenskih krajev. Tu še vedno stoji lepo ohranjen rimski forum, mi pa smo si podrobno ogledali oglejsko baziliko, s čudovitim talnim mozaikom, ki se je ohranil že od 4. stoletja dalje.
Pot nas je vodila naprej do turističnega mesta Gradež ali po italijansko Grado, kjer smo se vkrcali na ladjico in se odpeljali po morski cesti na otok Barbana, kjer stoji romarsko Marijino svetišče.
Marijino svetišče na otoku Barbana.Otok Barbana, morje, mir, lepota in spokojnost narave.Otok Barbana z romarskim Marijinim svetiščem.Gradež, letoviško mesto v Tržaškem zalivu.
Po krajšem postanku, smo se odpravili do gradu Devin, ki stoji na približno 100 metrov visoki pečini ob obali Jadranskega morja. Začetki tega mogočnega grada segajo v leto 1363. V začetku so bili njegovi lastniki oglejski patriarhi, nato avstrijski grofje, zadnji lastnik pa je družina Turn und Taxis in njeni potomci še danes živijo v gradu. Med drugim vodijo tudi mednarodno gimnazijo, ki se nahaja v gradu in, ki jo obiskujejo tudi nadarjeni mladi iz Slovenije. Ta družina je bila že od nekdaj velik podpornik in mecen kulture, zato so v grad zahajali ljudje, ki so zapisani tudi v svetovno zgodovino. Med njimi so bili: Liszt, D’Annunzio in pesnik Rilke, ki je napisal pesnitev Devinske elegije. V njegovo čast so od grada Devin pa skoraj do Sesljana, uredili približno 2 km dolgo sprehajalno pot na pečinah, nad Jadranskim morjem in se imenuje Rilkejeva pot.
grad DevinČudovit razgled z gradu na morje in Rilkejevo pot.Grad Devin je obdan s prelepim vrtom, ki se v serpentinah spušča skoraj do morja.Ena od številnih teras na gradu Devin s pogledom na morje.
Naslednja postaja je bila kraška jama Grotta gigante, ki je uradno največja kraška jama na svetu odprta za obiskovalce, toda 900 stopnic, ki vodijo v jamo in iz nje me ni ravno prepričal, da bi si jo ogledala pobliže.
Zadnja postaja pa je bila mogočna cerkevMonte Grisa, ki je zelo nenavadne oblike in od daleč ni videti kot cerkev. Stoji na vzpetini nad Trstom in z razgledne ploščadi ponuja čudovit razgled na Tržaški zaliv. Temeljni kamen so položili leta 1959, zgrajena pa je iz betona in stekla, v dveh nadstropjih. V spodnjem je Nižja cerkev, v zgornjem pa Višja cerkev z oltarjem in korom.
cerkev Monte Grisanotranjost cerkve z oltarjemnotranjost, beton in steklorazgledna ploščad pred c.Monte Grisa, pogled na Tržaški zaliv
Čudovit dan, enkraten izlet po Tržaškem zalivu in njegovih znamenitostih in zanimivostih. In ko se je sonce začelo poslavljati, smo se poslovili tudi mi in se veselo odpravili proti Ljubljani.
To je bila pot našega enodnevnega izleta na katerem smo bili pred prvomajskimi prazniki, 29. aprila 2007. Iz Ljubljane smo se mimo Celja in Maribora ter čez mejni prehod Šentilj zapeljali do čudovitega dvorca Herberstein. Zelo lepo urejen in ohranjen dvorec za katerega še danes skrbijo potomci družine Herberstein, ki v gradu tudi stanuje.
grad Herberstein, dvorišče
V sklopu grajskega kompleksa je tudi lepo urejen vrt, poln rož, dreves in različnih okrasnih grmičkov. Lahko bi rekli, da je pomanjšana kopija ljubljanskega Tivolija. V tem sklopu je tudi Živalski vrt, kjer na 40 hektarih površine živi okoli 600 živali in 100 različnih vrst ptic s petih celin. Začetki dvorca in parka segajo v 13. stoletje.
park dvorca Herberstainrožni vrtlevji pargepard v dremežupav se šopirimala opica
Po prijetnem pohajkovanju po parku in živalskem vrtu, smo se odpravili še v bližnji Gradec, ki ga v Sloveniji bolj omenjamo kot nakupovalno središče in ne kot turistično destinacijo. Toda vsako mesto ima svoje zanimivosti in znamenitosti, ki jih je vredno videti in tudi Graz je zelo lepo in zanimivo mesto.
Pogled na Graz in reko Muro z grajskeg hriba.Graz z očmi vzpenjače.
Na grajski hrib lahko pridemo z vzpenjačo, ki pa je za razliko od vzpenjače, ki pelje na Ljubljanski grad, precej večja in bolj razkošna, čeprav se mi zdi, da njihov grajski hrib ni prav dosti višji od ljubljanskega. Drugi dostop pa je po cik cak stopnicah, ki so vklesane v pobočje hriba.
Po stopnicah pridemo do znamenite ure, ki je na grajskem hribu.Staro mestno jedro Graza z značilno pisano poslikavo zgradb.
Zelo prijeten in nenaporen enodnevni izlet, v našo bližnjo okolico na katerem lahko vidimo veliko lepih in zanimivih stvari. Nam je bilo zelo všeč, čeprav nismo obiskali nobenega nakupovalnega centra.
Na enodnevni izlet po delčku Štajerske smo se odpravili s turistično agencijo 31. maja 2008. Zjutraj smo se iz Ljubljane zapeljali mimo Celja in Slovenske Bistrice v Rače. Tu smo si ogledali enega najbolje ohranjenih gradov v Slovenijigrad Rače, ki se prvič omenja v 13. stoletju. V gradu je razstava etnološke zbirke s predmeti najdenimi v bližnji in daljnji okolici. Ogledali smo si še “Belo dvorano” namenjeno porokam in različnim slavnostnim prireditvam ter kapelo.
Grad RačePoslikani strop “Bele dvorane” na gradu Rače
Naša naslednja postaja je krajinski park Rački ribniki – Požeg, ki meri 484 ha in ga sestavljajo mešani gozdovi, ribniki, zadrževalnik, potočki, loke in travniki. Tu imajo svoje prebivališče mnoge živali, najdemo pa tudi redke vodne rastline, kot je marsilka, nekakšna vodna štiriperesna deteljica.
Rački ribniki PožegRački ribniki so pomembno rastišče za mnoge vodne rastline
Po sprehodu med čudovitimi ribniki, nas je pot vodila v Fram. Nekoč je ta kraj slovel po žagah, mlinih in oljarnah bučnega olja, ki so se edine ohranile še danes. V Framu je tudi velika neoromanska cerkev sv. Ane z zanimivimi reliefi na pročelju.
FramNeoromanska cerkev sv. Ane v Framu
Mimo cerkve sv. Ane nas je pot vodila na Pohorje, kjer smo v kraju Planica obiskali ekološko turistično kmetijo Štern ali “pri Kovačniku” kot sami rečejo. Tu smo se ustavili na dobrem pohorskem kosilu, se nadihali svežega zraka “prečohali” domačega psa Murija, ki obožuje obiskovalce in si ogledali tudi druge živali na kmetiji. Cel izlet je bil enkraten, ampak meni je bil ta postanek najbolj všeč prav zaradi živali, poleg Murija so tu še mački, pa krave, ki se prosto pasejo na travniku in jih ob kavi lahko opazujete.
Ekološka turistična kmetija Štern, Planica na PohorjuMaskota turistične kmetije Štern, zlati prinašalec MuriCvetlični vrt turistične kmetije Štern na Pohorju
Ker pa je to enodnevni izlet smo se morali žal prehitro odpraviti naprej in sicer v Botanični vrt fakultete za kmetijstvo Univerze v Mariboru, ki je največji v Sloveniji. S strokovnjakom smo se odpravili po čudovito urejenem in vzdrževanem pisanem vrtu v katerem je veliko domačega in tujega cvetja, različne drevesne vrste, med katerimi je ogromna sekvoja in orjaški klek.
Botanični vrt Univerze v MariboruCvetlični del Botaničnega vrta UMSekvoja, s katero se je začel na tem prostoru porajati Botanični vrt UM
Pozno popoldne smo se odpravili še v obnovljeni baročni dvorec Betnava, ki se prvič omenja leta 1319 kot sedež viteške družine Betnavskih. Današnja podoba dvorca je iz prve polovice 18. stoletja. Dvorec je v lasti mariborske nadškofije. V sklopu dvorca je tudi lepo urejen park, ki ga mariborčani zelo radi obiskujejo.
