Hišni ljubljenčki | Svetlana – SLOVENIJA

Sibirski husky

Tudi husky ima v knjigi Sanje v megli veliko vlogo. Tale na sliki pa mirno čaka pred knjižnico na gospodarja. — Skrivno življenje psov

Prebrala sem zelo zanimivo knjigo, saj zame, ki sem velika oboževalka psov, skoraj vseh vrst in pasem:

Skrivno življenje psov

avtorice

Elizabeth Marshall Thomas.

Avtorica je znanstvenica, antropologinja in tudi pisateljica zanimivih pripovedi, kot je ta. Pripoved o sibirskem huskyju Miši. Ker so se njegovi gospodarji za več mesecev odpravili v Evropo, je Miša ostal pri Elizabeth, ki je z zanimanjem opazovala njegovo obnašanje.

Sibirski husky Miša, je bil dve leti star in kot vsi primerki njegove pasme, samostojen in samovoljen, toda do ljudi zelo prijazen pes. To je pasma, ki zelo rada dela, je temperamentna in se odlično obnese kot vlečni pes. Zraste do 60 cm v višino in doseže težo do 25 kg.

Ker Miša ni imel prav veliko dela, je velikokrat preskočil dvoriščno ograjo in se svobodno potikal po okolici. Seveda so se ljudje nad njegovim potepanjem pritoževali in po teh pritožbah je ugotovila, da je imel Miša kar 200 kvadratnih kilometrov veliko ozemlje.

Na svojih poteh se je odlično znašel in vedno je našel pot domov. Znal se je ogniti nevarnemu prometu, nikoli se ni udrl led na reki pod njegovimi tačkami in nikoli ga ni napadel noben pes. S svojih popotovanj se je vračal zadovoljen, pripravljen na počitek in hrano, preden se je zopet odpravil po svojih poteh.

Miša je imel razvit čut za orientacijo. Drugače je bilo z njegovo ženo Marijo, ki se je z lahkoto izgubila. Ko je ugotovila, da ne ve kje je, se je usedla pred vrata prve hiše in čakala. Ko so prišli ljudje ven iz hiše, so na ovratnici našli telefonsko številko in poklicali Elizabeth, ki je prišla ponjo. Marija je vedela, da bo tako in se ni pretirano razburjala, ko se je znašla v neznanem okolju.

Elizabeth je na teh poteh večkrat spremljala sibirskega huskyja Miša in tako je nastala zanimiva pripoved o skrivnem življenju psov.

Srečanja

Nekaj slikc hišnih ljubljenčkov, ki sem jih srečala na svojih poteh in za katere njihovi ljudje zelo lepo skrbijo.

V Botaničnem vrtu sem srečala mlado nemko z dvema labradorcema. Eden črn, ki je imel kar precej težav zaradi vročine in drugi svetlo rjav kot Marley, pa tudi energijo je imel prav tako kot slavni ameriški pes.

Šarplaninec Bubu, se že zgodaj zjutraj sprehaja s svojo lastnico.

Toy pudelj

Ko sem se nedavno sprehajala po hipodromu v Stožicah, sem pred konjskimi hlevi naletela na malo črno kepico, ki je mirno ležala v senci in na nekoga čakala.

Ko me je zagledala, je vstala in prišla h meni, kot da sva že stari znanki. To je lastnost vseh pudljev, zelo zaupljivi in družabni hišni ljubljenčki so. So tudi zelo prilagodljivi in zelo hitro se učijo. Kakšne vragolije in “trikce” kot jim pravijo, se naučijo z lahkoto in z veseljem.

In koga je Emi čakala? Svojo gospodarico in lepega rjavega konja, ki sta kljub vročini naredila krog po hipodromu, Emi pa se je zleknila v senco drevesa in ju počakala.

Toy pudelj zraste do 25 cm v višino, njegova teža pa doseže od 2,5 do 5 kg, tako da ga lahko po potrebi prenašamo tudi v torbi za pse, ker ni pretežak.

Kljub temu, da je toy pudelj majhne rasti, pa ni primeren za majhne otroke. Otroška razposajenost lahko nehote povzroči, pri malem pudlju, težke poškodbe.

Nevarne pasme?

Ali lahko naše hišne ljubljenčke delimo na nevarne pasme in tiste, ki to niso? Po moje, ne. Vsak pes je lahko nevaren in napadalen. V primeru, da ga je njegov lastnik tako vzgojil, da so z njim slabo in grdo ravnali, da se mu je kaj hudega zgodilo in ljudem ne zaupa več, ker je prestrašen.

Res pa je, da imajo nekatere pasme zelo nizek prag tolerance. Ni potrebno, da je to velik pes, lahko je tudi manjše pasme. Kakšno stvar si po svoje razložijo, lastniki jih nimajo na povodcu pa je zadeva taka kot nebi smela biti.

Spomnim se primera, ko je nemški ovčar, z vsemi končanimi pasjimi šolami, zagrabil starejšo gospo za roko in jo pri tem tudi ugriznil seveda. Kaj se je zgodilo? Gospa se je z nekom pogovarjala in si pri tem vneto pomagala tudi z govorico rok. Pes, ki ni bil na povodcu, saj je vendar šolan in še nikoli ni nobenemu nič naredil, je prišel iza ovinka, zagledal mahajočo roko in skočil. Lastnik se je opravičil, toda vse prevečkrat slišim lastnike, ki imajo v naselju pse brez povodca, reči: “saj ne bo nič naredil”. Moj nekdanji sodelavec, ki ima tudi sam psa je nekoč vprašal takega lastnika: “a ti je povedal, da ne bo nič naredil”.

Skratka, mali ali velik pes, v naselju mora biti na povodcu, saj tako piše tudi v zakonu, a ne.

Imate radi muce?

Muce nujno iščejo posvojitelje. Pokličite v Zavetišče Horjul – 051/30-44-35.

V Zavetišču Horjul se je, zaradi različnih razlogov, zbralo skoraj 90 mačk. To je ogromen zalogaj tudi za kakšno večje zavetišče, za manjše pa še toliko bolj.

Zakaj se je toliko mačka nabralo, pravijo na spletni strani Zavetišča Horjul takole, ker:
– jih imamo zelo radi,
– ker imamo počasi dovolj znanja, da smo takšno število lahko sprejeli, pa se še vedno počutijo dobro in so ostale zdrave,
– smo jim želeli dati priložnost, da najdejo svoj dom.

Pogoji za posvojitev mačk so takšni kot vedno: bivanje v stanovanju oz. hiši brez možnosti izhoda ven, kvalitetna hrana in veterinarska oskrba po potrebi. To je vse. Večina naših mačk je bilo ob sprejemu poškodovanih, ali pa so bili sesni mladiči, ali kot jim pravi Polona Samec, vodja zavetišča, dudarji. Za bivanje zunaj nimamo nobenega, za kar obstaja razlog… ali več njih.
V Zavetišču Horjul pravijo:
Ne glede na to, da jih imamo neznansko radi, jih zavetišče 90 in več ne bo moglo dolgo preživljati ne finančno ne prostorsko. Za nobenega od njih nimam možnosti vrnitve v okolje zaradi že naštetih razlogov. Do 15.9.2009 bo še šlo v takšnem obsegu, po 15.9. bo 30-40 njih evtanaziranih, v kolikor ne bo posvojitev.

Vsi so sterilizirani/kastrirani, dvakrat ali trikrat cepljeni, večina je negativna na FeLV in FIV.

Muce nujno iščejo posvojitelje. Pokličite v Zavetišče Horjul – 051/30-44-35.

Vsi, ki imate možnost in pogoje za posvojitev, pokličite in hišni ljubljenček vam bo hvaležen.

Povzeto po spletni strani Zavetišča Horjul.

Ali imajo psi šesti čut

Toy pudelj, Emi z ljubljanskega hipodroma.

Avtor zanimive knjige, Zakaj pes maha z repom, Desmond Morris pravi, imajo ga, vendar ne v smislu nekih nadnaravnih sposobnosti.

Kot v filmu o slavni škotski ovčarki Lassie, lahko nekateri psi tudi v resničnem življenju najdejo pot domov od zelo daleč in preko ozemlja, ki jim je povsem neznano.

Škotska ovčarka Jona iz ljubljanskega Tivolija.

Ta sposobnost, najti pravo pot, najverjetneje temelji na posebni občutljivosti nekaterih živali, za komaj zaznavne razlike v jakosti zemeljskega magnetnega polja, pravi avtor knjige.

Psi naj bi s svojim vedenjem napovedovali tudi potrese ter hude nevihte z grmenjem. Ko se ta približuje, postane pes nemiren in začne brezglavo tekati po stanovanju. Vendar pa današnji hišni ljubljenčki, te reči bolj slabo zaznavajo, saj smo jih nehote ali pa hote scrkljali. Naša mala kodrica je nevihto in grmenje zaznala, ko je že na veliko grmelo, ob potresu v posočju, ki smo ga čutili tudi v Ljubljani pa je mirno ležala ob mojih nogah, vse dokler nisem jaz vstala in tekla z njo ven.

Odkritje, da imajo psi v nosu poseben detektor za infrardeče žarke, govori v prid temu, da imajo psi res “šesti čut”. Tako naj bi naprimer bernardinec zmožen ugotoviti ali je človek, ki ga je zavohal pod snežnim plazom še živ.

Ne glede nato ali psi imajo “šesti čut” ali ne, so te živali med najbolj priljubljenimi hišnimi ljubljenčki in najbolj zvestimi spremljevalci človeka.

Povezano:

Zakaj pes maha z repom

Kako se psi igrajo

Kako samica odstavi mladiče

Prve tri tedne svojega življenja, imajo pasji mladički v materinem mleku, vse kar potrebujejo. Pasja mama jim je ves čas na razpolago, med dojenjem leži na boku, mladiči sesajo mleko in s tačkami pritiskajo na njen trebuh, da bi dobili čim več mleka. Prve tri tedne je mama ves čas s svojimi mladiči.

Med tretjim in četrtim tednom samica, mladiče zapusti večkrat in za čedalje več časa. Ni več pripravljena ves čas posvetiti mladičkom. Velikokrat se med dojenjem ne uleže več, temveč stoje počaka, da se “otroci” napijejo.

Ko so mladiči stari pet tednov, pa nanje tudi zarenči, če so preveč neučakani. Počasi jih pripravlja na samostojnost. Sprva so mladiči v šoku, zakaj jim mama ne daje več hrane, končno pa se sprijaznijo, saj večina pasjih samičk po sedmih tednih izgubi mleko.

Legla, ki so pri ljudeh, začnejo dobivati posebno pasjo hrano in tako pomagajo samičkam, ki so za to hvaležne. Drugače je s potepuškimi psi pa tudi z volkovi v divjini. Ti svojim mladičem dajejo prežvečeno in na pol prebavljeno hrano.

Pri volkovih je zanimivo, da pojedo tudi mrhovino, toda mladičem nikoli ne prinašajo pokvarjene hrane. Dokler ti še nimajo zob, jim odrasli volkovi meso očistijo kosti, tako da lahko mladiči brezkrbno uživajo v hrani.

Povezano:

Zakaj mladi psi grizejo copate

Zakaj pes maha z repom

Kako se psi igrajo

Zakaj mladi psi grizejo copate

Kala, pritlikavi koder, stara 6 mesecev.

Vsak, ki ima ali pa je kdaj imel psa, ve da odraščajoči mladički lahko naredijo kar nekaj škode, če nismo dovolj pozorni.

Pasji mladiči imajo najraje copate, pa kakšne usnjene čevlje. Prav pa jim pridejo tudi otroške igrače, časopisi in revije, kar pač najdejo na tleh ali na dosegu pasjega gobčka.

Poleg tega, da psi te predmete grizejo in cefrajo, pa z njimi tudi na vso moč opletajo, kot da se s tem kar so “prebrali” v časopisu, absolutno ne strinjajo.

Mladi pes je naravno igriv, radoveden in velik raziskovalec. Vse ga zanima, vse mora “prevohati” in tako tudi spoznava svoje okolje. Prav tako kot divji psi, so tudi naši hišni ljubljenčki od skupnih prednikov podedovali določeno vedenje.

Glavni vzrok uničevanja predmetov pa so vsekakor zobje. Med četrtim in šestim mesecem starosti, se pri mladiču že izoblikuje zobovje odraslega psa. Da bi se zobje hitreje prebili skozi dlesni, si pomagajo z žvečenjem naših copat in usnjenih čevljev. Zato je zelo dobro, da psu kupimo kakšno kost za žvečenje, ki jih prodajajo v trgovini za male živali. Ni pa odveč, če copat in drugih obuval ne puščamo na tleh, temveč jih pospravimo v omaro.

Naša Kala je v prvem letu, pospravila športne copate, salonarje, lotila pa se je tudi hrbta malo debelejše in starejše knjige, ki ji je očitno zadišala. H sreči pa je pudelj zelo hitro učljiv pes in hitro dojame kaj sme in kaj ne, tako da copate uporablja samo za ležanje na njih in jih ne grize več.

Povezano:

Zakaj psi obožujejo…

Kako se psi igrajo

Zakaj pes maha z repom

Zakaj psi obožujejo postelje svojih gospodarjev

Pogosto vprašanje, na katerega niti ni tako težko odgovoriti.

Na začetku je kuža majhna, luškana kepica, ki je največkrat v naročju, pa na postelji seveda, ker se radi igramo z njim, če je pa tako luškan. Ko pes zraste, še posebno, če je velika pasma, kakšna nemška doga ali kavkaški ovčar, pa ga že težje gledamo na naši postelji, saj zmanjka prostora za nas. A je že skoraj prepozno, kajti kužka smo navadili, da lahko skače na posteljo in odrasel pes tega zlepa ne bo pozabil.

S svojim milim pogledom nas mimogrede prepričajo in potem si pač vsak pribori svoj življenjski prostor. Sreča je pa v tem, da psu postane hitro vroče in se raje umakne na svoj udoben prostor.

Ljudje, ki se bolj strokovno ukvarjajo z vedenjem psa pravijo, da je stvar v tem, ker pes nikoli ne odraste, ostane na razvojni stopnji mladiča in v svojih lastnikih še zmeraj vidijo “starše”. Tudi, če s strogo vzgojo dosežemo, da pes ne skače na posteljo, bo še vedno njegova največja želja, spati čim bližje gospodarja.

Hišni ljubljenčki, ki jih cel dan crkljamo, se igramo z njimi in so ob nas, težko razumejo, da morajo zvečer ostati sami, daleč od svojega “krdela”. Toda dobri in skrbni lastniki, vedno najdejo nek kompromis s svojim hišnim ljubljenčkom. Če že ne sme spati na postelji, pa saj ob njej. Pri nas ni bilo teh težav.

Povezano:

Kako se psi igrajo

Zakaj pes maha z repom

Kako se psi igrajo

Pes vabi h igri na različne načine. Najbolj pogost je, da sprednji del telesa pritiska k tlom, rito in rep pa drži visoko v zrak in živahno maha z repom, kot bi prosil “igraj se z menoj”. To poznamo vsi ljubitelji psov. Če se odzovemo, se začne dirka in lovljenje v širokih krogih, ki se ga naš najboljši prijatelj, zlepa ne naveliča.

Druga oblika prošnje h igri je drezanje s smrčkom ali tačko. Drezanje s smrčkom je navada iz otroštva, ko je pes kot mladič z glavo drezal v materine seske, da je prišel do hrane.

Največja strast našega malega kodra pa je bila žoga. Te se zlepa ni naveličala. Lahko bi jo metali cel dan. Najraje je žogo prinesla in jo spustila predme, če sem se samo malo premaknila h žogi, jo je že zagrabila in stekla stran, kot češ, a sem te. Tudi ta igra se je lahko ponavljala v nedogled. Ko pa je Kala videla, da je z moje strani igra končana in noben njen “trikec” ne pomaga več, se je tudi ona zleknila poleg mene in počivala.

Naša Kala je bila navdušena nad snegom, igra v snegu, metanje in lovljenje kep, užitek za našega psa.