Izlet v Pordenone, mesto v italijanski deželi ali regiji Furlanija- Julijska krajina.
Po dopoldanskem ogledu čudoviteg sejma cvetja-Ortogiardino, smo se odpravili še na potep po starem mestnem jedru Pordenona.
V regiji Furlanija-Julijska krajina je mesto Pordenone na četrtem mestu po pomembnosti. Trst, Gorica, Udine in Pordenone. Na jugu meji na pokrajino Veneto z glavnim mestom Benetke. Pordenone ima okoli 50.000 prebivalcev in zelo razvito keramično industrijo, predvsem izdelujejo čudovite keramične ploščice, ki jih poznamo tudi v Sloveniji. Mesto leži ob reki Noncello, ob kateri je tudi naravni park, Parco fluviale del Noncello. V staro mestno jedro Pordenona vodi most čez reko Noncello, ki se imenuje Adam in Eva.
Vhod v staro mestno jedroOb reki Noncello živijo različne vrste pticSprehod po srednjeveškem mestuTudi Pordenone ima trg sv.MarkaVodnjak na Trgu sv.MarkaKatedrala sv.Marka, Pordenone
Najbolj znana bazilika sv.Marka je prav gotovo tista v Benetkah. Sv.Marko je bil prvi, ki je širil krščansko vero v severnem Egiptu. Pokopan je v Aleksandriji. Katedrala sv.Marka v Pordenonu je nastala v 10. stoletju, srednjeveško zasnovana, romanska cerkev s samostojno stoječim zvonikom.
Zvonik katedrale sv.MarkaObčinska palača z lopo ali arkadnim delom, kjer so stali stražarji, ob vročih poletnih dnevih pa so tudi občinski možje sestankovali kar pod arkadami.Pa še “profil” občinske palače
Mestno jedro sestavljajo palače, ki imajo obokane arkade pod katerimi se je včasih trgovalo. Tudi danes je tako s to razliko, da so trgovine umaknjene v pritličja. Ker se palače držijo tesno skupaj ni nobene bojazni, da bi se ob deževnem vremenu pretirano zmočili. Zelo podobno arkadno mesto je tudi Padova. Nekaj utrinkov z ulice, ki je prava promenada, saj se italijani lepo uredijo, čeprav gre samo za sprehod in klepet s prijatelji.
Pordenone, staro mestno jedro, ulica Vitorio EmanuelleKer so bile hiše skoraj vse enako visoke, nekako pa se je moralo poznati kdo v mestu je bolj premožen, so to pokazali z okni. Več oken je bilo skupaj, bolj bogat je bil lastnik. Tale s štirimi je bil zelo premožen.Tudi tale s tremi okni skupaj je bil med bogatejšimi.Palača Varmo-PomoKar precej palač je lepo renoviranih.Pordenone
Obiskali smo Pordenone, italijansko mesto v regiji Furlanija in Julijska krajina. Peljali smo se iz Ljubljane, mimo Postojne, proti Benetkam in veliko pred Padovo zavili z avtoceste proti mestecu Pordenone. Glavni cilj tega enodnevnega izleta je seveda sejem cvetja – Ortogiardino. V devetih razstavnih dvoranah je bilo kaj videti: cvetje v vseh možnih barvah in oblikah, bonsaj, sadike, gomolji in semena, domiselni lončki in vaze za rože, fontane, vrtne garniture in ležalniki in celo robot kosilnica, ki opravi delo brez našega pretiranega truda. Rož je bilo toliko, da niti slučajno ne vem za vse kako se imenujejo, pa še Italijani ne uporabljajo še kakšnega drugega jezika razen italijanščine. Fotografij pa sem tudi posnela toliko, da jih bom lahko ves teden nalagala na splet.
VrtniceOrhidejeBele orhidejesejem cvetjaLepota v modremSončniceGerbere s prijateljicamiOrhideje so bile zastopane v vseh barvahRoza lepotica – azalejaPisana orhidejaTudi vhodi na razstavo so bili primerno urejeni s cvetjemDama v rdečemBelo z vijolično kombinacijoZa druženje na vrtuUdoben vrtni ležalnikSimpatičen robot nam pokosi travo, medtem ko mi pijemo kavo.
Roman irske pisateljice, ki obravnava temo incesta
Pisateljica Jennifer Johnston je bila rojena 1930. leta v Dublinu na Irskem. Prvo knjigo je objavila šele pri 42-ih letih, nato pa je napisala niz dobro sprejetih in nagrajenih kratkih romanov, ki so bili prevedeni v številne svetovne jezike. Junaki njenih knjig so pogosto otroci odtujenih staršev ali pa tisti brez njih. Tako je tudi v romanu:
Milost in resnica,
kjer se ukvarja s problemom incesta. Glavna junakinja je Sally, uspešna igralka srednjih let. Ko se po dolgi turneji vrne domov, ji mož Charlie pove, da jo zapušča. Sally je prizadeta, jezna in sama, saj na svetu nima nikogar več razen ostarelega in nedostopnega starega očeta, škofa irske cerkve, ki piše svoje spomine. Začne ga obiskovati v upanju, da ji bo razkril materino preteklost in ji končno povedal, kdo je njen oče. Sprva zadržan se naposled le odtaja in Sally izroči del svojih spominov. Ob branju le teh Sally izve, kdo je njen oče, toda takega razpleta ni pričakovala niti v najbolj črnih sanjah. Ostareli irski škof ni njen ded, ampak njen oče. (237 strani)
Veliki, pritlikavi ali toy pudelj, igriv, živahen in zvest hišni ljubljenček.
Veliki kraljevski pudelj
Domovina pudljev je Francija. Prvotno so jih uporabljali pri lovu. Iz vode so prinašali ptice in ker je bila njihova dlaka gosta in kodrasta, se je prepojila z vodo in pudelj je večkrat potonil. Da se to ne bi dogajalo, so pudlje pobrili, pustili so jim samo šope dlak na sklepih in ledvicah, da bi jih ščitila pred mrzlo vodo. Od tu je tudi ostalo striženje pudljev za različne pasje razstave. Striženje na levčka rečejo temu, kar meni niti približno ni všeč. Morali bi jih tudi za razstavo urediti tako kot je ostrižen Gustav, veliki kraljevski pudelj na sliki, ki ni razstavni pes ampak ima zelo pomembno delo. Gustav je namreč pes terapevt in svojo vodnico v okviru Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov, ki se imenuje Tačke pomagačke, pomaga ljudem z različnimi zdravstvenimi težavami.
Veliki kraljevi pudelj je po značaju dobrodušen in zelo inteligenten pes. Zaradi svoje gibčnosti in radovednosti se zelo hitro učijo. So zelo družabne živali, zato se zelo dobro razumejo z drugimi živalmi. Uživa v gibanju, raje bi se udeležili agilitija ali tekanja po Tivoliju, kot pa pasje razstave, igro z žogo pa naravnost obožuje. To lahko povem iz lastnih izkušenj, saj sem petnajst let uživala v družbi takega navihanca. To pasmo prištevajo med najinteligentnejše pasme psov na svetu.
Izlet v Pieve di Cadore, rojstni kraj italijanskega slikarja Tiziana.
Na izlet v italijanske Dolomite, ki so del alpskega gorovja, smo se odpravili iz Ljubljane, mimo Kranjske Gore do mejnega prehoda Rateče in naprej mimo Trbiža po ozki Kanalski dolini v Tolmezzo. Sprehodili smo se po lepo urejenih arkadnih mestnih ulicah in obiskali Etnografski muzej, ki prikazuje življenje in navade tamkajšnjih prebivalcev.
Iz italijanske dežele Furlanije smo se odpeljali v sosednjo Benečijo, v pokrajino Cadore in njeno glavno mesto Pieve di Cadore. Tu se je rodil slavni slikar Tizian, mojster beneške renesanse v 16. stoletju. Najprej se je uveljavil kot slikar portretov in krajin, kasneje pa tudi z mitološkimi in sakralnimi motivi. Ogledali smo si župnijsko cerkev, ki hrani Tizianova dela in pa slikarjevo rojstno hišo. Tizian se je rodil okoli leta 1485, umrl pa 27. avgusta 1576 v Benetkah.
Rojstna hiša slikarja Tiziana, Pieve di Cadore.
Pot izleta nas je vodila po dolini reke Piave v staro in slikovito mestece Belluno, kjer smo si na glavnem trgu ogledali katedralo, škofijsko palačo in se sprehodili po mestnih ulicah. Po obveznem italijanskem cappuccinu, smo se v poznih popoldanskih urah odpravili mimo Pordenona in Portogruara do Fernetičev in v našo najlepšo Ljubljano.
Benetke, po italijansko Venezia, so mesto, ki ga je treba videti vsaj enkrat v življenju.
Benetke so glavno mesto italijanske dežele Benečija, po italijansko Veneto, ležijo pa na severnem delu Jadranskega morja v Beneški laguni. Približno trideset kilometrov nižje od Benetk pa leži mestece Chioggia, z redno ladijsko povezavo med mestoma. Benetke imajo nekaj več kot 300.000 prebivalcev, kar je precej več od Ljubljane.
Markov trg v času ko hranjenje golobov še ni bilo prepovedano.
Ko smo šli v Benetke prvič, smo se tja odpravili s katamaranom Prince of Venice iz našega Pirana. Plovba do Beneške lagune je bila v lepem in mirnem vremenu prijetna in zanimiva, saj se s takim plovilom ne voziš vsak dan. V Benetkah se je popoldan pošteno vlil dež tako, da smo lahko na lastne oči videli kaj pomeni aqua alta oziroma visoka voda, ker trgi ne požirajo vode tako hitro kot dežuje. In ko smo se zvečer vračali v Piran in smo iz Beneške lagune prišli na odprto morje, je bilo to nemirno in razburkano, da smo se do Pirana pošteno pretresli.
Katamaran Prince of Venice
Nekatere znamenitosti Benetk:
Canal Grande ali Veliki kanal se vije čez cele Benetke in po njem se odvija vodni mestni promet s plovili, ki jih imenujejo vaporeto in imajo svoje številke, kot pri nas mestni avtobus. Ob celem kanalu pa lahko občudujemo veličastne beneške palače, ene bolj, druge malo manj ohranjene. Največja atrakcija pa so prav gotovo gondole in gondoljerji, ki prevažajo turiste po kanalu. Velja pa omeniti še most Rialto s svojimi trgovinicami in most Accademia.
Veliki kanal ali Canal GrandeMost Rialto je poln malih trgovinic z beneškimi spominki, kot so beneške maske in makete gondol.
Trg sv. Marka ali Piazza San Marco, nekoč poln golobov, danes pa je hranjenje le teh prepovedano.
Baziliko sv. Marka, Basilica di San Marco, ki kraljuje na trgu so začeli graditi leta 832. Za ogled vseh zakladov, ki jih hrani, bi potrebovali cel dan, če ne štejemo še čakanja v vrsti pred vhodom, ki je kar dolga.
Campanile je najvišja stavba v Benetkah, meri 98,5 m. Z dvigalom se lahko povzpnemo nanj in občudujemo razgled daleč naokoli, na otoke Murano in Burano, pa seveda razgled na trg sv. Marka je tudi enkraten.
Pogled iz stolpa Campanile na trg sv. MarkaOkoli Benetk je polno malih otočkovUra z zodiakom na Markovem trgu
Podobno uro z zodiakom imajo tudi v Padovi, vendar je ta v Benetkah bolje ohranjena.
Od znamenitosti v središču Benetk velja omeniti tudi Doževo palačo (Palazzo Ducale) in pa Most vzdihljajev (Ponte dei Sospiri). Doževa palača je sedež uprave Benetk že 1000 let. Med to čudovito gotsko palačo in mestnimi zapori pa je Most vzdihljajev, ki ime ni dobil iz kakšnih romantičnih nagibov, ampak so tu zaporniki še zadnjič skozi okno pogledali ven in se poslovili od domačih ter pri tem vzdihnili, saj se je malo kdo vrnil živ od tod.
Doževa palača, Palazzo DucaleMost vzdihljajev, Ponte dei Sospiri
In za bolj veder konec izleta po Benetkah še obisk delavnice v mestu, kjer turistom prikažejo postopek izdelave steklenih izdelkov iz slavnega Muranskega stekla. Tu je tudi trgovinica z Muranskimi spominki.
Na prostoru, kjer je zdaj osrednji del ljubljanske tržnice, je nekoč stal škofijski licej, to je gimnazija in višja šola, z licejsko knjižnico. Po potresu v Ljubljani leta 1895 so ga podrli in nastal je velik prazen prostor, ki so ga namenili za tržnico. Trg so poimenovali po prvem slovenskem pesniku Valentinu Vodniku, ki je bil na liceju profesor in ravnatelj, čigar spomenik je stal na tem mestu in stoji še danes, Vodnikov trg.
Ljubljanska tržnica, njen osrednji del se razprostira za spomenikom Valentina Vodnika.
Ljubljanska tržnica je kar velika in po velikosti in ponudbi se lahko kosa tudi z tržnico v Padovi, ki sem jo obiskala nedavno. Poleg osrednjega dela na Vodnikovem trgu, obsega še: Plečnikovo tržnico ob Ljubljanici, ki jo je arhitekt zasnoval kot spomin na nekdanjo rimsko Emono in sega od Zmajskega mosta do Tromostovja;
Plečnikova tržnica, nabrežje Ljubljanice v bližini Tromostovja.
stojnice na Pogačarjevem trgu, ki se nahaja pred Semeniščem in za ljubljansko stolnico sv. Nikolaja, so namenjene pridelovalcem ekološke hrane.
Stojnice na Pogačarjevem trgu so namenjene ekološko pridelani hrani.
V pritličju Semenišča je prostor namenjen mlečnim izdelkom in pecivu, v prehodu med stolnico in Semeniščem pa je cvetlična tržnica.
Cvetlična tržnica v prehodu med stolnico in Semeniščem.
V soboto dopoldne, je na ljubljanski tržnici zelo živahno, ljudje se tu srečujejo, družijo, poklepetajo in seveda nakupijo sveže sadje in zelenjavo, ki jih na lesenih stojnicah prodajajo trnovske branjevke in tudi ostali domači pridelovalci. Na kovinskih stojnicah pa podjetniki ponujajo domače in predvsem uvoženo sadje in zelenjavo.
Poleg domačinov pa tržnico obišče tudi veliko tujih turistov, saj je tržnica v vsakem mestu velika zanimivost in tudi ekonomska slika tega mesta.
Poleg ljudi so redni obiskovalci ljubljanske tržnice tudi naši hišni ljubljenčki. Sem velika oboževalka psov, toda kaj naj ubogi kuža počne na tržnici polni ljudi in hrupa. Ko vsi upirajo poglede v stojnice, kako naj vidijo pri tleh višavskega terierja ali kakšnega drugega štirinožnega malčka. Dobro, kakšnega novofundlandca ali bernardinca malo težje pohodiš, ampak vsak od teh tačkarjev bi bil sigurno bolj vesel sprehoda na Ljubljanski grad ali v Tivoli, v to sem prepričana.
Tudi hišni ljubljenčki obiskujejo tržnico.
Poleg hrane pa lahko na tržnici kupimo tudi oblačila, obutev, sveče, sadike rož in zelenjave, suho robo in druge izdelke domače obrti.
V teh dneh lahko na ljubljanski tržnici kupimo sadike primul in drugih zgodnjih spomladanskih rož.Paša za oči, sprostitev za dušoBogastvo za zelenjavnem delu ljubljanske tržniceZelenjavni trgOsrednji del ljubljanske tržnice je namenjen domačim pridelovalcem hrane.Domača jabolkaUvoženo sadjeSuha roba
Novofundlandec, hišni ljubljenček in dobrodušni velikan
Novofundlandec, hišni ljubljenček posnet v Padovi.
Na izletu v Padovi sem srečala tega dobrodušnega velikana, črnega novofundlandca. Obstajajo še rjavi in beli s črnimi lisami, ki jim pravijo tudi landseer in enega takega sem videla tudi na mednarodni razstavi psov vseh pasem v Ljubljani, ki je bila januarja letos. Novofundlandec obožuje vodo, zelo rad plava in rešuje ljudi iz vode, tudi če ni potrebno, se njemu zdi, da je. Zaradi tega veselja do vode ima ta pasma neprepustno, dvojno, srednjedolgo in zelo gosto dlako, zato ga je potrebno redno krtačiti in česati. Zaradi goste dlake tudi težko prenaša vročino in idealni življenjski prostor za novofundlandca je ob vodi.
Novofundlandec, bel s črnimi lisami, imenujejo ga tudi landseer.
Pasma se je razvila na Novi Fundlandiji v Kanadi, kjer so jo uporabljali za reševanje iz morja ter za vleko ribiških mrež in čolnov na kopno. Plečna višina samcev znaša okrog 71 cm, samic pa okoli 66 cm. Njihova teža je od 50 do 70 kg. Po velikosti in teži se lahko kosa z velikani kot sta kavkaški ovčar in srednjeazijski ovčar.
Po značaju je družaben, krotek, vdan in poslušen. Prijazen je do ljudi in do živali. Zelo malo laja, je pa zelo občutljiv na intonacijo gospodarjevega glasu, zato ga je treba vzgajati mirno in dosledno.
Lord Byron je o novofundlandcu zapisal: “Ima vse vrline človeka brez njegovih napak.”
Novofundlandec se zelo dobro obnese tudi kot filmski igralec. V Sloveniji je nastopal v zelo gledanem slovenskem filmu, Sreča na vrvici. Kolikokrat sem sama videla ta film niti ne štejem več. Manj kot petkrat zagotovo ne.
Novofundlandec na mednarodni razstavi psov vseh pasem v Ljubljani 09.
Roman Tisoč veličastnih sonc, pisatelja Khaleda Hosseinija
Khaled Hosseini, Tisoč veličastnih sonc.
Zgodba romana se dogaja v nemirnem Afganistanu, ki ga napadejo Rusi, ko ti odidejo pa se začne notranji boj za oblast. In kdo najbolj trpi? Nedolžno ljudstvo.
Glavni osebi v romanu sta Marjam in Lajla. Marjam je nezakonska hči bogataša, ki jo kot otroka obiskuje in ji prinaša darila, ker pa se boji za svoj ugled, deklice ne priznava. Ko ji umre mama, jo oče kaj hitro, komaj petnajstletno, poroči s starejšim moškim, s katerim odide v Kabul. Sprva je življenje za Marjam kar znosno, sprijazni se tudi z nošenjem burke, kajti pod njo se čuti varno pred zunanjimi pogledi. Ko pa ne more zanositi in roditi sina, se začne pravi pekel in nasilje, ki ga celo zakon dovoljuje možu, ki lahko svojo ženo kaznuje, kakor se mu zazdi.
Lajla je dekle, ki je izobraženo, njen oče je učitelj, napreden človek in nenasilnež. Svojo hči podpira v izobraževanju in jo spodbuja. Lajla ima tudi prijatelja Tarika, s katerim se druži že od malih nog. Toda vojna je kruta. Vzame ji očeta in mater, ob bombnem napadu pa je tudi sama ranjena. Najde jo Rašid, Marjamin mož in jo odnese v svojo hišo, kjer jo mora Marjam negovati in ko Lajla ozdravi in sliši, da je Tarik umrl, se poroči z Rašidom. Sprva sovraštvo med ženskama, se spremeni v tesno prijateljstvo, saj zdaj obe prenašata brce, klofute in ponižanja. Krutosti moža do njiju se tako stopnjujejo, da Marjam vzame stvari v svoje roke in se žrtvuje za srečo Lajle, da ta končno zaživi v miru in sreči, saj Tarik ni mrtev in tudi vojne je enkrat konec.
Khaled Hosseini se je rodil leta 1965 v Kabulu v Afganistanu v družini izobražencev. Z enajstimi leti se je preselil v Pariz, kjer je bil njegov oče diplomatski uslužbenec. Po sovjetskem napadu na Afganistan se družina ni vrnila v domovino, ampak je zaprosila za politični azil v ZDA. Khaled je v Kaliforniji študiral medicino in postal zdravnik. Leta 2003 je izšel njegov prvi romanTek za zmajem s podobno tematiko kot pričujoča knjiga.
Izlet v Chioggio, drugo največje mesto v Beneški laguni, takoj za Benetkami.
Izlet v Padovo smo končali z obiskom mesteca Chioggia, na skrajnem jugu Beneške lagune. Zaradi svojih kanalov in številnih mostičkov mu pravijo druge Benetke. Če bi pogledali iz ptičje perspektive, bi videli, da ima Chioggia tloris v obliki ribje kosti. Leži namreč na dveh večjih vzporednih otokih, ki ju povezujejo kanali in mostovi.
Vrata v Chioggio s kopnegaNahajamo se v Chioggi, na jugu Beneške lagune.Eden izmed devetih mostov v Chioggi, ki je bil zgrajen 1685 in je najbolj umetniško dodelan. Pravijo, da je to balkon mesta, kajti naprej je samo še morje.Vhod v Chioggio z morske straniPristanišče Chioggia, tu je redna ladijska povezava za velike Benetke.Bazilika Sv. JakobaZvonik Bazilike Sv. Jakoba
Chioggia je bila svoje čase izredno bogato mesto, ki je obogatelo s solinami oziroma pridelavo soli, bilo pa je tudi zelo pomembno pristanišče.
Danes je Chioggia z morskimi kanali, mostovi, ozkimi ulicami, mogočnimi cerkvami in mestnimi palačami, ki so zgrajene v različnih arhitekturnih slogih, samo še naselje s svojo mestno promenado, ki je v soboto popoldan polna lepo urejenih posameznikov, parov in celih družin. Ob našem obisku je bilo mesto precej razkopano, polno gradbenih odrov, kajti staro lepotico je bilo potrebno še malo polepšati.
Na promenadi je polno stojnic z izdelki iz čokolade.Čokoladna stojnica, še bližnji posnetek.Sant Andrea, cerkev sv. AndrejaPalače v Chioggi so zgrajene v različnih arhitekturnih slogih.Palača zgrajena v beneškem slogu.Palača v ChioggiChioggiaPogled na otok Pallestrina, ki se razteza do Lida, ta pa do Benetk.
Pozno popoldan smo se polni lepih vtisov, ki smo jih nabirali v Padovi, na ogledu ene najstarejših univerz, in v slikoviti Chioggi, mimo Benetk veselo odpravili proti domu. Ni samo fraza: Povsod je lepo, doma je najlepše. Res je tako.
