Botanični vrt Ljubljana
Saj enkrat na mesec, se v prostem času, sprehodim po Trnovskem pristanu, do ljubljanskega Botaničnega vrta. Vsakokrat me pričakajo nove barve, novi cvetovi. Tudi v vročem avgustu je tako. Sediš na klopci, v prijetni senci stare, a čudovite Napoleonove lipe in opazuješ naravo. Tudi sprehod po vrtu, je kljub vročini, prijeten, saj je tu poleg različnih rož, tudi veliko dreves, ki pri teh visokih temperaturah, nudijo prijetno senco.
Vsak, ki ima ali pa je kdaj imel psa, ve da odraščajoči mladički lahko naredijo kar nekaj škode, če nismo dovolj pozorni.
Pasji mladiči imajo najraje copate, pa kakšne usnjene čevlje. Prav pa jim pridejo tudi otroške igrače, časopisi in revije, kar pač najdejo na tleh ali na dosegu pasjega gobčka.
Poleg tega, da psi te predmete grizejo in cefrajo, pa z njimi tudi na vso moč opletajo, kot da se s tem kar so “prebrali” v časopisu, absolutno ne strinjajo.
Mladi pes je naravno igriv, radoveden in velik raziskovalec. Vse ga zanima, vse mora “prevohati” in tako tudi spoznava svoje okolje. Prav tako kot divji psi, so tudi naši hišni ljubljenčki od skupnih prednikov podedovali določeno vedenje.
Glavni vzrok uničevanja predmetov pa so vsekakor zobje. Med četrtim in šestim mesecem starosti, se pri mladiču že izoblikuje zobovje odraslega psa. Da bi se zobje hitreje prebili skozi dlesni, si pomagajo z žvečenjem naših copat in usnjenih čevljev. Zato je zelo dobro, da psu kupimo kakšno kost za žvečenje, ki jih prodajajo v trgovini za male živali. Ni pa odveč, če copat in drugih obuval ne puščamo na tleh, temveč jih pospravimo v omaro.
Naša Kala je v prvem letu, pospravila športne copate, salonarje, lotila pa se je tudi hrbta malo debelejše in starejše knjige, ki ji je očitno zadišala. H sreči pa je pudelj zelo hitro učljiv pes in hitro dojame kaj sme in kaj ne, tako da copate uporablja samo za ležanje na njih in jih ne grize več.
Povezano:
Pogosto vprašanje, na katerega niti ni tako težko odgovoriti.
Na začetku je kuža majhna, luškana kepica, ki je največkrat v naročju, pa na postelji seveda, ker se radi igramo z njim, če je pa tako luškan. Ko pes zraste, še posebno, če je velika pasma, kakšna nemška doga ali kavkaški ovčar, pa ga že težje gledamo na naši postelji, saj zmanjka prostora za nas. A je že skoraj prepozno, kajti kužka smo navadili, da lahko skače na posteljo in odrasel pes tega zlepa ne bo pozabil.
S svojim milim pogledom nas mimogrede prepričajo in potem si pač vsak pribori svoj življenjski prostor. Sreča je pa v tem, da psu postane hitro vroče in se raje umakne na svoj udoben prostor.
Ljudje, ki se bolj strokovno ukvarjajo z vedenjem psa pravijo, da je stvar v tem, ker pes nikoli ne odraste, ostane na razvojni stopnji mladiča in v svojih lastnikih še zmeraj vidijo “starše”. Tudi, če s strogo vzgojo dosežemo, da pes ne skače na posteljo, bo še vedno njegova največja želja, spati čim bližje gospodarja.
Hišni ljubljenčki, ki jih cel dan crkljamo, se igramo z njimi in so ob nas, težko razumejo, da morajo zvečer ostati sami, daleč od svojega “krdela”. Toda dobri in skrbni lastniki, vedno najdejo nek kompromis s svojim hišnim ljubljenčkom. Če že ne sme spati na postelji, pa saj ob njej. Pri nas ni bilo teh težav.
Povezano:
Po sledi Plečnika in vodnika Jože Plečnik v Ljubljani, tokrat iz centra mesta, skozi park Tivoli v Šiško.
Pot začnemo pri gimnaziji Jožeta Plečnika, nekoč Uršulinska gimnazija, ki jo je arhitekt preuredil med leti 1939 do 47. Učilnice je obrnil proti trgu, širok hodnik, ki je služil tudi za prireditve pa na ulično stran.
Na poti proti Tivoliju, se ustavimo na Beethovnovi ulici 10. V zgradbi je danes Ustavno sodišče RS, nekoč pa je bila Zbornica za trgovino, obrt in industrijo. H obstoječi hiši, je Plečnik dozidal stopnišče, preuredil prostore v prvem nadstropju in v podstrešju.
Park Tivoli. Od številnih zamisli, ki jih je Plečnik imel za ljubljanski park, se je ohranilo le današnje Jakopičevo sprehajališče, z vrsto svetilk na kamnitih stebrih in pa manjši trikotni park namenjen otrokom.
Ogled nadaljujemo proti Šiški in se ustavimo pri cerkvi sv. Jerneja, ki jo ljubljančani najbolj poznamo kot Stara cerkev. To čudovito cerkvico, katere rojstvo sega v leto 1370, je Plečnik obnovil med med leti 1933 do 38. Ob cerkvi je uredil še stopnišče.
Cerkev sv. Frančiška Asiškega, na Černetovi 20 v Šiški, predstavlja Plečnikovo največjo cerkev. Zgradili so jo med leti 1924 do 31.
Plečnikova pot v Šiško se konča pri osnovni šoli Valentina Vodnika. Šolo so zgradili leta 1928/29. Ima pet metrov široke hodnike, ki so jih uporabljali tudi za prireditve. Načrt je v Plečnikovi šoli risal Emil Navinšek.
Povezava:
Pes vabi h igri na različne načine. Najbolj pogost je, da sprednji del telesa pritiska k tlom, rito in rep pa drži visoko v zrak in živahno maha z repom, kot bi prosil “igraj se z menoj”. To poznamo vsi ljubitelji psov. Če se odzovemo, se začne dirka in lovljenje v širokih krogih, ki se ga naš najboljši prijatelj, zlepa ne naveliča.
Druga oblika prošnje h igri je drezanje s smrčkom ali tačko. Drezanje s smrčkom je navada iz otroštva, ko je pes kot mladič z glavo drezal v materine seske, da je prišel do hrane.
Največja strast našega malega kodra pa je bila žoga. Te se zlepa ni naveličala. Lahko bi jo metali cel dan. Najraje je žogo prinesla in jo spustila predme, če sem se samo malo premaknila h žogi, jo je že zagrabila in stekla stran, kot češ, a sem te. Tudi ta igra se je lahko ponavljala v nedogled. Ko pa je Kala videla, da je z moje strani igra končana in noben njen “trikec” ne pomaga več, se je tudi ona zleknila poleg mene in počivala.
Po sledi Plečnika, nas vodnik Jože Plečnik v Ljubljani in Sloveniji, v tretjem poglavju, vodi od Tromostovja do zapornic na Ljubljanici, pri razpadajoči Cukrarni.
Tromostovje, ki ga je Plečnik postavil med leti 1929. in 1932., namesto prejšnjega, ozkega Frančiškanskega mostu. Na začetku ljubljanskih tržnic stoji paviljon cvetličarne. Vse od Tromostovja pa do Zmajskega mosta, se ob Ljubljanici razteza dolg niz, sestavljen iz paviljona, stebrne lope in templja, kar vse skupaj predstavlja Plečnikove tržnice.
Odpravimo se čez Vodnikov trg, na ljubljanski tržnici kupimo sveže sadje in se sprehodimo do ozke dolge stavbe, ki ima obliko likalnika, zato se že od nekdaj imenuje Peglezen.
Povezani zapisi:
Po sledi Plečnika
Desmond Morris
Zakaj pes maha z repom
Resnice in zmote o vedenju psov
Že od kar vem zase, sem oboževalka psov. Ni važno a je majhen ali velik, rodovniški ali mešanček. Ne spomnim se, da bi kdaj srečala kakšnega, da mi ne bi bil všeč. V glavnem so to veseli primerki pasje vrste, ki so me prvo prevohali, da smo se bolje spoznali, potem pa veselo mahali z repom in se pustili pobožati.
In vse do zdaj, sem bila prepričana, da mahanje z repom, pomeni veselje in srečo za psa. A mogoče se vsi tisti, ki tako mislimo, motimo. Desmond Morris, nas v svoji knjigi prepričuje, da temu ni tako. Naš hišni ljubljenček ne maha z repom, ker je vesel, temveč maha z repom ker je razdvojen.
Citiram: “Kadar je žival razdvojena, se počuti, kot da bi jo hkrati vleklo v dve nasprotni strani. Rada bi šla naprej in bi se prav tako rada tudi umaknila, rada bi šla v levo in obenem tudi v desno. Ker ena želja izključuje drugo, žival ostane na mestu in pri tem čuti naraščajočo napetost. Zato se začne njeno telo ali del telesa premikati sem in tja. To pomeni, da za trenutek prisluhne eni želji, se ustavi in se takoj nato obrne v nasprotno smer. Takšno notranje nihanje pokaže različne znake telesne govorice pri različnih živalih. Nekatere zvijajo vratove, se majejo ali stresajo z glavo, druge poplesujejo, ostro tolčejo z repom ali, tako kot je dobro znano pri psih in mačkah, z njim živahno mahajo.
Saj je v redu, človek je zadevo verjetno raziskal in napisal knjigo. A jaz bom še naprej verjela, da je moja pritlikava kodrica Kala, vseh 15 let kar je bila z nami, na vso moč mahala z repom, ker je bila vesela, da je z nami, da ima našo pozornost in ker jo je prav cela družina imela zelo, zelo rada.
Drugi del pohajkovanja po sledi Plečnika in Vodnika: Jože Plečnik v Ljubljani in Sloveniji se prične na Čevljarskem mostu, ki je bolj znan kot Šuštarski most. Ko prečkamo most, se odpravimo po Starem trgu do nekoč Šentjakobskega trga, danes pa Levstikov trg. Trg je Plečnik uredil pred cerkvijo Sv. Jakoba, kjer je nekoč stal jezuitski samostan. Obnovil in preuredil je tudi Marijino znamenje, ki stoji na trgu.
Ko zavijemo levo od Sv. Jakoba, se lahko ustavimo ob cerkvi Sv.Florjana Tu je Plečnik zamenjal poškodovano stopnišče in uredil vhod v cerkev. Ob tem je tudi tlakoval pot mimo cerkve na Ljubljanski grad.
Na grajskem griču je bila poleg grada še ena trdnjava, imenovana Šance. Ostanke te nekdaj mestne obrambne utrdbe, je Plečnik preuredil v čudovito sprehajališče in razgledno ploščad na mesto Ljubljana.
Od Kongresnega trga proti Plečnikovi hiši.
Vodnik Cankarjeve založbe: Jože Plečnik v Ljubljani in Sloveniji
Zelo zanimiv vodnik po vseh najpomembnejših arhitekturnih in spomeniških delih v Ljubljani in Sloveniji, velikega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. V več poglavjih nas avtorji popeljejo skozi določen del mesta, kjer so na zemljevidu, ki je dodan vsakemu poglavju, lepo označene Plečnikove mojstrovine. In tako sem se odpravila od Kongresnega trga do spomenika žrtvam II. svetovne vojne v Trnovem. Pot Plečnikovih znamenitosti poteka kar vzporedno z današnjo Slovensko cesto:
Stef Penney
Nežnost volkov
Zgodba romana se dogaja leta 1867. v Kanadi. Glavnim junakom sledimo globoko v kanadsko divjino. Z lahkoto si predstavljamo zasnežene gozdove, jezera in reke, ki jih prekriva ledena ploskev in oddaljeno oglašanje volkov.
Volkovi v zgodbi nastopajo bolj kot kulisa, junaki jih slišijo, ko stopajo po divjini, so pa tudi stalni krivci za izginule ljudi. Če kdo izgine, so ga sigurno raztrgali volkovi.
Notranjost knjige je posuta s tačkami volkov, vsako poglavje pa se prične s portretom volka, kar se mi zdi zelo posrečeno.
Roman je v bistvu kriminalka, ki je izšla v zbirki Krimi, v izdaji Mladinske knjige.
Laurent Jammet je kruto umorjen v svoji hiši, blizu majhnega mesta Dove River. Istočasno izgine tudi Francis, posvojenec gospe Ross, ki je tudi našla truplo. V strahu, da je Francis morilec in, da je kot mati odpovedala, se odloči, da ga sama poišče. Za pomoč zaprosi izkušenega lovca in slednika indijanskega rodu, Williama Parkerja. Skupaj se odpravita v divjino po sledeh, ki jih pušča Francis in še nekdo, za katerega sklepata, da je pravi morilec.
Spremljamo njuno slikovito in divjo pot na kateri pa srečujeta tudi druge ljudi in naselbine, kjer ti živijo, odmaknjeni pa kljub temu zadovoljni.
Stef Penney se je rodila v Edinburgu. Končala je študij filozofije in teologije.
Sorodno: