Enodnevni izlet v Strunjan, na praznik kakija, potem pa v Motovun in nazaj grede še na turistično kmetijo Bordon
Na Martinovo soboto smo se ob 7.30 zjutraj, odpravili iz Ljubljane proti Primorski. Mimo Kopra in Izole do Strunjana. Tu so domačini, že deveto leto zapored, priredili Praznik kakija. Božanski sadež – kaki, smo lahko tudi kupili, poleg tega pa še različne dobrote iz tega sadeža. Od kakijeve pite do različnih marmelad, pijač in ostalega peciva.
Pita velikanka iz kakija.
Pita velikanka s kakijevim nadevom, ni bila samo paša za oči, ampak je bila tudi odličnega okusa.
Po ogledu bogato založenih stojnic, smo se odpravili na ogled strunjanske župnijske cerkve Marija od prikazovanja, ki stoji na griču nad strunjanskim zatrepom. Simpatični in duhoviti župnik, pater Niko, nam je povedal marsikaj zanimivega iz zgodovine cerkve in Strunjana.
Sladki izdelki iz kakija.
Marijina romarska cerkev se omenja že leta 1200. Leta 1463 jo obnovijo. Kamnosek in slikar Gregorin cerkev poveča in jotudi poslika. Slike predstavljajo Marijino življenje. V oltarju je slika iz leta 1520, prizor prikazanja. Okoli slike so nanizani prizori iz rožnega venca.
Cerkev je zavetnica slovenskih mornarjev. Na klifu ob morju stoji tudi strunjanski križ, znamenje pomorščakom, da je na tem mestu njihova zaščitnica. Prvič je bil postavljen leta 1600. Takratni je bil kamnit, današnji pa je iz betona.
Strunjan je žarel v oranžni barvi, tudi hišni ljubljenčki so bili v tem odtenku.
Iz Strunjana smo jo mahnili mimo Seče in Sečoveljskih solin, na hrvaško stran, v Motovun. Nastanek akropolskega mesteca na istrskem griču, sega v 13. stoletje. Najstarejši del mesta je obdan z obzidjem, s katerega se odpre čudovit razgled po dolini in okoliških gričih. Hrib je visok 277 metrov. Na vrh se lahko povzpnemo po stopnicah, ki jih je okoli 1000, ali pa se za 2 € zapeljemo z lokalnim avtobusom.
Iz Motovuna smo se peljali ob reki Mirni do Buzeta, kjer smo si ogledali razstavo tartufov in celo poskusili kakšen je okus teh vrtoglavo dragih gob. Poskusila sem namaz iz tartufov in moram priznat, da res ne vem zakaj so te gobe tako drage. Mislim, da bom z lahkoto živela naprej brez te specialitete.
Razstava tartufov v Buzetu.
Po kratkem obisku Motovuna in Buzeta, smo se vrnili v našo drago Slovenijo in se zapeljali do turistične kmetije Bordon. Družinsko podjetje, ki je leta 1985, prvo med zasebnimi vinarji v Slovenski Istri, vpeljalo lastno blagovno znamko vin.
Družina obdeluje 12 hektarjev vinogradov. Na njih prevladuje avtohtona trta refošk, ki mu pravijo kralj Slovenske Istre.
Veliki vinski sodi na turistični kmetiji Bordon, so slovenski proizvod.
Kmetija leži ob reki Rižani, ki je edina slovenska reka, ki izvira in se izliva na slovenskih tleh.
Ogledali smo si klet, kjer vino zori in se hrani v velikih hrastovih sodih.
Poleg vina pridelujejo tudi olive, na treh hektarjih oljčnega nasada. Izdelujejo ekstra deviško, hladno stiskano oljčno olje.
Skrbijo tudi za ohranitev naše kulturne dediščine, saj so ohranili star mlin na Rižani, ki ga z veseljem in prijazno razkažejo obiskovalcem. Po ogledu je sledila degustacija, vina in oljčnega olja. Vsi, ki so vino probali, pravijo da je odlično, jaz lahko enako rečem za olivno olje.
Čeprav nas je iz Ljubljane spremljalo rahlo, nadležni rosenje dežja, pa smo v nadaljevanju imeli spodobno vreme brez dežja in z nekaj sonca, ravno prav za pohajkovanje.
Povezano:
Leave a Comment