pasma | Svetlana – SLOVENIJA

Srednje azijski ovčar

Spoštovani!

Videl sem vaš članek na temo srednje azijski ovčar, kjer pa sem uvidel določene dezinformacije, ki k tej pasmi ne spadajo. Srednje azijski ovčar nikakor ne izvira iz Rusije, saj so jih v Rusijo začeli uvažati šele sedemdesetih let, z namenom gladiatorja oziroma borbenega psa. Seveda ta pasma ni samo to, ampak mnogo, mnogo več kot le to. Pravi srednje azijski ovčar, je karakterno popolnoma drug pes kot kavkakški ovčar, saj ni takšen bevskač in se tudi obnaša popolnoma drugače. Skrajšal bom naziv pasme in ga v nadaljevanju imenoval SAO. SAO je izredno dober spremljevalec in se na sprehodih obnaša zelo džentlimentsko, ter nikoli ne napada sam od sebe drugih psov, za njegovo reakcijo mora biti vedno najprej izvršen pritisk ali napad. To je pasma, ki se svoje moči izredno zaveda in ni nikoli pravokativna. Sao izvira Turkmenije, Uzbekistana in Kirgije, s tem da so bili vedno najboljši in najbolj vzdržljivi primerki iz Turkmenije. Še enkrat poudarjam, da to nikakor ni ruska pasma in tudi ni v ožjem sorodstvu z kavkaškim ovčarjem, temveč je mogoče le vzporedna pasma, ki je pred toliko leti nastajala. Prve slike, oziroma freske SAO so najdene v podzemnih jamah v Iranu in Iraku, kjer so poleg te pasme naslikani še avganistanski hrti. Strokovnjaki so mnenja, da so freske stare čez 3000 let, tako da ta podatek sam zase pove koliko je stara pasma. V Slovenijo je bila pripeljana prva psica leta 2002, ki ji je ime Dona. Pred njo pa naj bi bil pripeljan en pes, čigar ime se ne ve, ravno tako pa se ne ve kdo je bil njegov lastnik. V letu 2010 bo najverjetneje narejeno prvo slovensko leglo te pasme pri nas in sicer z psico Bakšo v Postojni, njen lastnik pa je Djordjo Glamočanin, ki pa že ima izbranega krasnega plemenjaka za njegovo psico. O sami pasmi bi lahko pisal še izredno veliko, saj imam veliko iskušenj z psi te pasme in imam poleg Done doma še samca Nadarja, ki pa se bo začel na rzstavah pojavljati v bližnji prihodnosti, saj ima trenutno komaj štiri mesece. Vsi ki jih zanima ta prekrasna pasma, ki pa po mojem vsekakor spada bolj na podeželje kot v mesto, lahko vzpostavijo kontakt na naslovu granitar@siol.net ! Uredništvo naprošam, da objavijo ta komentar, saj bodo novi bodoči lastniki veliko lažje tako prišli do izčrpnih informacij, ki jim bodo pomagale pri nakupu in življenju z SAO.
D.G.

Zlati prinašalec

Lep, umirjen, poslušen, potrpežljiv in zvest.

Zlati prinašalec, pes številka 1.

Zlati prinašalec je vsestranski pes. Družinski pes je zvest svoji družini in zelo rad ima otroke. Je igriv in kot pravi prinašalec, kar naprej nekaj prinaša. Vzredili so ga v Veliki Britaniji in njegovo delo je bilo prinašanje perjadi.

Danes je predvsem družinski pes, ki se zelo dobro odreže pri agility tekmi, pri lovljenju frisbija.

Zlati prinašalec je odličen kot pes reševalec, kar nekaj jih je v enotah reševalnih psov.

Nenazadnje pa je pasma zelo primerna za terapevtskega psa, kot je skupina Tačke pomagačke.

Vse to nam je kar nekaj zlatih prinašalcev prikazalo na letošnjem Svetovnem dnevu živali, v ljubljanskem parku Tivoli.

Akita

Japonec v ljubljanskem Tivoliju

Ob praznovanju Svetovnega dneva živali v ljubljanskem Tivoliju, sta me zelo navdušila dva pasja velikana. Nista se predstavila na agility tekmi, tudi v lovljenju frisbija nista nastopila. Verjetno ne bi prav blestela v teh hitrih, novodobnih pasjih športih. Preprosto, bila sta tam. Mirna, ponosna, v vsej svoji lepoti sta stala ob svojih ljudeh in se radovedno razgledovala naokoli. Eden izmed njiju je japonski akita, o drugem pa jutri.

Po besedah lastnice, njen kuža ni čistokrvni akita, a kljub temu je bil meni zelo všeč.

Ti mogočni psi, so kar težko vodljivi. Pasma je po naravi nezaupljiva in samosvoja, zato je šolanje poslušnosti nujno.

Akita se zelo rad bojuje, pogosteje kot druge pasme, saj je bil prvotno vzrejan prav za boje. Zato potrebuje dobro šolanje in izkušenega vodnika.

Pasma akita, se pojavi v 17. stoletju, na Japonskem.

Plečna višina akite je 58 do 70 cm, njegova teža doseže tudi do 50 kg.

Srečanje z akito in njegovo vodnico na Miklošičevi cesti.

Povezano:

Svetovni dan živali

Hrvaški ovčar

Pes, ki obožuje akcijo

Kateri pes pa ne obožuje akcije, še posebno v svojih mladih letih. Hrvaški ovčar je po dejavnosti zelo podoben Border colliju. S tem mislim, da sta bila oba prvotno pastirska psa, za kar se lahko uporabljata tudi danes in da sta oba kot ustvarjena za pasji šport kot je agility. Taka pasma potrebuje aktivnega lastnika, samo sprehod je zanju odločno premalo.

Kot že samo ime pove, domovina pasme je Hrvaška in sicer severni del, ob meji z Madžarsko. Tam ima tudi svojega dvojnika, ki se imenuje Mudi.

Hrvaški ovčar je črne barve, včasih ima lahko tudi bele tačke. Zraste od 40 do 50 cm plečne višine, tehta pa do 16 kg. Ima dolgo mehko in valovito dlako, ki me na prvi pogled spomni na pudlja, vendar pa ni tako skodrana in ga je lažje skrtačiti.

Fotografije hrvaškega ovčarja v akciji in mirovanju, so posnete v ljubljanskem Tivoliju, kjer je bila na Pasji ravni prireditev ob Svetovnem dnevu živali.

Povezano:

Svetovni dan živali

Border Collie

Ovčarski pes, ki odlično obvlada agility in frisbi.

Border collie je delovni, ovčarski pes, ki obožuje življenje na prostem, zato ta pasma, v današnjem času, potrebuje aktivnega lastnika. V današnjem času, ko nastopa kot hišni ljubljenček in družabnik človeka, tudi v mestu. In prav za take je kot naročena pasja “športna” panoga, lovljenje frisbija in agility.

V Sloveniji imamo kar precej borderčkov. Svojo uspešnost pri že omenjenih aktivnostih so nam pokazali tudi na prireditvi ob Svetovnem dnevu živali, v Tivoliju na Pasji ravni, to je del Tivolija, travnik ob bazenu, kjer se tudi v ostalih dnevih kužki lahko zletajo. Zelo hitri, okretni, gibčni in spretni psi, občutek imam, da točno vedo kam bo letel frisbi, še preden ga lastnica vrže in že letijo v pravo smer. V igri, kajti v prvi vrsti je to igra, potem šele tekmovanje, uživata oba, pa še gledalci zraven.

Pasma izhaja iz Velike Britanije. Stoletja so ga vzgajali pastirji na mejnem področju med Škotsko in Anglijo. Kinološka zveza Velike Britanije pa je tega lepotca opazila šele leta 1976, še kasneje pa so jo tudi uradno priznali kot pasmo. (Rino Falappi, Psi) Kakšna krivica, bi rekel Kalimero.

V Tivoliju sem posnela kar nekaj fotografij teh lepotcev v akciji:

Jupiii, nobenega ne izpustim, vse ujamem.

Pa še v to stran malo, tudi na tej strani so gledalci.

Važič, sam počakaj, da pridem jaz na vrsto, ti že pokažem kdo je najboljši.

Povezano:

Praznik živali

Svetovni dan živali

Svetovni dan živali, 4. oktober 2009, Ljubljana, park Tivoli, Pasja raven

Vsem ljubiteljem psov, vseh pasem, tudi čistokrvnih mešančkov, malih in velikih, mladičev in starejših kužkov, je lahko kar lepo žal, da danes niso prišli v Tivoli. Ob Svetovnem dnevu živali, se je tu odvijalo praznovanje za hišne ljubljenčke in njihove lastnike ter za vse tiste, ki imamo radi pse. Bilo je tudi nekaj mačkov, ki so se prav dobro počutili med množico psov.

Bilo je zelo veliko psov na prireditvi. Kljub temu pa je bilo zelo malo lajanja in še manj kreganja med psi. V bolj uradnem delu pa so organizatorji pripravili predstavitev agility tekme, ogledali smo si veščino lovljenja frizbija in borderski ovčar je tu skoraj nepremagljiv, saj je rojen za to športno panogo.

Prisotna so bila številna društva, med njimi: Društvo za zaščito živali, terapevtski psi Tačke pomagačke, enota reševalnih psov ter KD Barje, Krim, Ljubljana in Šmarna Gora.

Prireditev je bila tudi dobrodelna, kajti s srečelovom smo zbirali denar za psa, ki ga bodo izšolali in podarili invalidu ter mu s tem olajšali življenje. Na prireditvi je par besed povedal tudi prvi človek ljubljanske mestne hiše, župan Zoran Jankovič, ki ima tudi sam zelo rad pse.

Ljubljanski župan Zoran Jankovič je bil navdušen nad bernijem.

Zabava je trajala od 10. do 14.ure. Jaz sem bila tam približno dve uri in naredila ogromno slik hišnih ljubljenčkov, ki jih bom lahko cel teden nalagala na spletno stran. Preživeli smo super dan v Tivoliju.

Mački so se pripeljali v prav fensi vozičku.

Nekateri so si vzeli odmor za popoldanski počitek.

Ekipa psov in njihovih vodnikov, ki so nas prav lepo zabavali.

Voditelji prireditve in KD Krim — Voditelji prireditve in člani Kinološkega društva

Povezano:

Praznik živali

Živali na otroškem bazarju

Otroški bazar, ki se je nedavno odvijal na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, je bil velika atrakcija za otroke, mladino pa tudi za nas malo manj mlade se je marsikaj našlo.

Ker je na otroškem bazarju nastopalo kar precej živali, je bilo zame že pravi mali raj.

Policisti so pripeljali dva čudovita lipicanca, ki sta se pustila božati obiskovalcem, pa celo kopita so lahko nekateri pregledali, če so v redu.

Krona prireditve pa so bili psi vseh pasem in velikosti, kar je zame, ki sem na skoraj vsaki pasji procesiji še najbolj zanimivo. Pokazat so se prišli psi reševalci s svojimi vodniki.

Tačka je mešanka, ki jo je njen vodnik našel, ko je sama tavala okoli. Odpeljal jo je v zavetišče, toda čez čas se je vrnil ponjo in jo posvojil. Očitno je bila ljubezen na prvi pogled. Zdaj pridno trenirata v ekipi reševalcev.

Reševalec Ben, buldog, ki je z veseljem vsakega, ki je imel pet minut časa, pošteno poslinil. — Reševalec Tay - boksar, ki je z veseljem vsakega, ki je imel pet minut časa, pošteno poslinil.

Prišle so tudi Tačke pomagačke. Kužki iz skupine terapevtskih psov, ki so se predstavili tudi na januarski mednarodni razstavi psov. Prišla je maltežanka Lili, na kateri sem preizkusila njene terapevtske sposobnosti. Lahko povem, da delujejo sto procentov, če ne še več. Nežna psička se stisne h tebi in “čohanje”, ki sledi je v obojestransko zadovoljstvo.

Še ena Tačka pomagačka, škotska ovčarka.

Na bazarju je bil najmanjši kuža Jack Russell, trimesečna samička Nike, največji pes pa je bila nemška doga, samec Gucci, ki je že s svojo pojavo požel veliko zanimanja.

Sibirski husky

Tudi husky ima v knjigi Sanje v megli veliko vlogo. Tale na sliki pa mirno čaka pred knjižnico na gospodarja. — Skrivno življenje psov

Prebrala sem zelo zanimivo knjigo, saj zame, ki sem velika oboževalka psov, skoraj vseh vrst in pasem:

Skrivno življenje psov

avtorice

Elizabeth Marshall Thomas.

Avtorica je znanstvenica, antropologinja in tudi pisateljica zanimivih pripovedi, kot je ta. Pripoved o sibirskem huskyju Miši. Ker so se njegovi gospodarji za več mesecev odpravili v Evropo, je Miša ostal pri Elizabeth, ki je z zanimanjem opazovala njegovo obnašanje.

Sibirski husky Miša, je bil dve leti star in kot vsi primerki njegove pasme, samostojen in samovoljen, toda do ljudi zelo prijazen pes. To je pasma, ki zelo rada dela, je temperamentna in se odlično obnese kot vlečni pes. Zraste do 60 cm v višino in doseže težo do 25 kg.

Ker Miša ni imel prav veliko dela, je velikokrat preskočil dvoriščno ograjo in se svobodno potikal po okolici. Seveda so se ljudje nad njegovim potepanjem pritoževali in po teh pritožbah je ugotovila, da je imel Miša kar 200 kvadratnih kilometrov veliko ozemlje.

Na svojih poteh se je odlično znašel in vedno je našel pot domov. Znal se je ogniti nevarnemu prometu, nikoli se ni udrl led na reki pod njegovimi tačkami in nikoli ga ni napadel noben pes. S svojih popotovanj se je vračal zadovoljen, pripravljen na počitek in hrano, preden se je zopet odpravil po svojih poteh.

Miša je imel razvit čut za orientacijo. Drugače je bilo z njegovo ženo Marijo, ki se je z lahkoto izgubila. Ko je ugotovila, da ne ve kje je, se je usedla pred vrata prve hiše in čakala. Ko so prišli ljudje ven iz hiše, so na ovratnici našli telefonsko številko in poklicali Elizabeth, ki je prišla ponjo. Marija je vedela, da bo tako in se ni pretirano razburjala, ko se je znašla v neznanem okolju.

Elizabeth je na teh poteh večkrat spremljala sibirskega huskyja Miša in tako je nastala zanimiva pripoved o skrivnem življenju psov.

Srečanja

Nekaj slikc hišnih ljubljenčkov, ki sem jih srečala na svojih poteh in za katere njihovi ljudje zelo lepo skrbijo.

V Botaničnem vrtu sem srečala mlado nemko z dvema labradorcema. Eden črn, ki je imel kar precej težav zaradi vročine in drugi svetlo rjav kot Marley, pa tudi energijo je imel prav tako kot slavni ameriški pes.

Šarplaninec Bubu, se že zgodaj zjutraj sprehaja s svojo lastnico.

Toy pudelj

Ko sem se nedavno sprehajala po hipodromu v Stožicah, sem pred konjskimi hlevi naletela na malo črno kepico, ki je mirno ležala v senci in na nekoga čakala.

Ko me je zagledala, je vstala in prišla h meni, kot da sva že stari znanki. To je lastnost vseh pudljev, zelo zaupljivi in družabni hišni ljubljenčki so. So tudi zelo prilagodljivi in zelo hitro se učijo. Kakšne vragolije in “trikce” kot jim pravijo, se naučijo z lahkoto in z veseljem.

In koga je Emi čakala? Svojo gospodarico in lepega rjavega konja, ki sta kljub vročini naredila krog po hipodromu, Emi pa se je zleknila v senco drevesa in ju počakala.

Toy pudelj zraste do 25 cm v višino, njegova teža pa doseže od 2,5 do 5 kg, tako da ga lahko po potrebi prenašamo tudi v torbi za pse, ker ni pretežak.

Kljub temu, da je toy pudelj majhne rasti, pa ni primeren za majhne otroke. Otroška razposajenost lahko nehote povzroči, pri malem pudlju, težke poškodbe.