Svetlana – SLOVENIJA | Izleti v Sloveniji in okolici

Ha Jin, Čakanje

Ha Jin, kitajski pisatelj, ki je leta 1985 odšel iz Kitajske na univerzo Brandeis v ZDA. Njegov roman Čakanje je bil večkrat nagrajen.

Lin Kong je doštudiral na medicinski fakulteti in se zaposlil kot zdravnik v vojaški bolnišnici. Poleg zdravniškega dela vodi tudi tečaj iz anatomije, na katerega se je vpisala Manna Wu, odločna mlada ženska. Z Linom se sčasoma zbližata, toda ta je poročen z ženo, ki so mu jo izbrali starši, je starejša in ima povezana stopala, kar ni več v “modi”. Z njo imata tudi hčer z imenom Hua, ki z materjo živi v Gosji vasi, v katero se Lin vsako poletje, med dopustom vrača, da bi ženo prepričal v ločitev, ker se želi poročiti z Manno. In tako se to čakanje vleče celih osemnajst let, preden se ločitev zgodi.

Zdaj se končno Lin in Manna lahko poročita. Pri 42-ih letih Manna zanosi in par dobi dvojčka, ki spremeni njuno življenje. Lin se sprašuje ali je to tisto, kar sta vsa ta leta čakala, kajti ni vajen skrbeti za majhne otroke, pri svojih letih si želi delati in mirno živeti. Toda stvari se le postavijo na svoje mesto, saj se Lin zdaj dobro razume z novo in staro družino, ki obe živita v mestu.

Kaktusi

Roža ali jež

Kaktusi so zelo zanimive in nenavadne rastline. Težko jim rečem rože, ker nekateri kaktusi cvetijo vsakih sedem let, meni pa so bolj všeč rože, ki cvetijo celo poletje. Osnovna značilnost kaktusov so bodice. Njihova vloga je obramba pred rastlinojedimi živalmi in pa pred sončnimi žarki.

Sodelavka je nekoč zbirala kaktuse in imela jih je kar nekaj posajenih tudi na vrtu. Ko je bil njen sin še majhen, je nekoč padel nanje in od takrat imam slabe asociacije ob omembi kaktusa.

Na letošnjem sejmu cvetja, Ortogiardino v italijanskem mestecu Pordenone je bilo razstavljenih kar precej kaktusov, nekateri v vsej svoji razcveteni lepoti:

Ob sejmu cvetja

Na sejmu cvetja v Pordenonu je bilo poleg cvetja videti še marsikaj.

Na razstavi cvetja Ortogiardino v italijanskem mestu Pordenone, so razstavljalci ponudili na ogled stvari in predmete, ki so tesno povezani z rožami in vrtovi. Poleg dvorane z rastavljeno hrano o kateri sem že pisala, smo si lahko ogledali kako in s čim urediti vrt: od orodja za delo na vrtu, do kosilnic na štirih kolesih ali kot robot, do vrtnih paviljonov, gugalnic in ležalnikov, čudovitih miz in klopi pa do različnih fontan in ribnikov. Še celo žive živali so razstavili, če slučajno kdo še ne ve kako izgleda petelin, raca, ovca ali osel, si jih je lahko ogledal od blizu. Čeprav moram povedat, da je bil osliček tako luškan, da sem ga še sama malo pobožala.

Dekoracija sejma ali neka rdeča nit so bile keramične, poslikane ali oblečene krave od malih do takih v naravni velikosti. Letošnji modni trend je namesto vrtnih palčkov so zdaj vrtni kužki, ki so po mojem mnenju bolj zanimivi.

Povedano še v slikah:

"umetniški" dekor sejma — “umetniški” dekor sejma

Yorkshirski terier

Yorkshirski terier ali yorki, najbolj priljubljen terier.

Domovina yorkshirskega terierja je Velika Britanija in danes ta priljubljeni salonski pes, nekoč ni imel ravno salonske vloge. Uporabljali so ga namreč rudarji v rudnikih za preganjanje glodalcev. Danes je ta hišni ljubljenček z lepo svilnato dlako samo za na kavč in za pasjo razstavo. Ta dva yorkija na zgornji sliki pa sta prišla celo na cvetlično razstavo v italijanskem mestu Pordenone.

Čeprav majhen pa je yorki ohranil živahen značaj in vztrajnost terierjev. Prav tako kot višavski terier, je vesel, samosvoj in trmoglav in ne ustraši se niti večjih psov, zelo rad pa je v središču pozornosti. Teža teh psov je med dva in tri kg, plečna višina pa je 25 cm. Na pasji razstavi so vedno zastopani v velikem številu. Razstavni psi imajo kar dolgo dlako in smilijo se mi, ker ne morejo tekati okoli kot drugi psi, kajti za razstavo mora biti vsaka dlaka na svojem mestu, sicer ne bo nagrade. Za koga že?

yorki počiva preden se pokaže sodnikom na pasji razstavi

pozorno je treba spremljati konkurenco na pasji razstavi

Bonsaj – miniatura na pladnju

Nadaljevanka o sejmu cvetja, tokrat o miniaturnih drevesih.

Na sejmu cvetja Ortogiardino, ki smo ga obiskali na enodnevnem izletu v mesto Pordenone v Italiji smo si lahko ogledali tudi razstavo miniaturnih dreves, ki se imenujejo bonsaj.

Bonsaj je stara azijska umetnost vzgoje miniaturnih dreves v posodah. Bonsaj je sestavljena japonska beseda: bon pomeni skodela ali pladenj, saj pa je drevo ali rastlina. Bonsaj je torej na pladnju posajeno drevo. To majhno drevo je sorazmerno skladno z odraslim drevesom. Kljub temu, da ga posadijo v lonec, pa bonsaj ni sobna rastlina, njegovo mesto je na prostem, še posebno iglavci, ki ne prenašajo sobne temperature. Po velikosti jih razvrščamo v najmanjše, to so mame bonsaj, ki zrastejo od 5 do 15 cm. Potem so majhne ali enoročne, ker jih lahko prenašamo z eno roko in zrastejo od 15 do 40 cm višine. In večje, ki zrastejo do 90 cm ali pa celo do 130 cm.

Osnovni namen umetnosti bonsaja je v čim krajšem času ustvariti to za kar narava potrebuje leta in leta. Skratka človek tekmuje z naravo in jo ustvarja po svoje.

Sejem cvetja 3

Tretji del nadaljevanke Ortogiardino – sejem za ljubitelje cvetja

Tokrat predstavitev hrane

Poleg cvetja na sejmu v Pordenonu, je bila ena dvorana namenjena tudi hrani, saj je Italija na to temo poznana po celem svetu. Raztavili so stojnice z olivami na vse mogoče načine obdelane in predelane, saj je Italija po številu oljk in po količini pridelanega oljčnega olja številka ena na svetu. Tu so bili še različni siri, pršuti, testenine, najbolj pa je v oči padel maxi kruh. Za sejem so spekli ogromne hlebce kruha, ki so bili še posebej atraktivni pa tudi užitni seveda.

dolce, sladkarije — dolce ali sladkarije za zaključek vsake pojedine

Ortogiardino

Ortogiardino – sejem za ljubitelje cvetja

Drugi del na temo enodnevnega izleta na sejem cvetja Ortogiardino v italijanskem mestu Pordenone. Ker se je nabralo ogromno slik čudovitih rož, jih moram predstavit v več nadaljevanjih.

Če kdo pozna ime rož, ki imajo vprašaj, bom zelo vesela komentarja.

Pordenone

Izlet v Pordenone, mesto v italijanski deželi ali regiji Furlanija- Julijska krajina.

Po dopoldanskem ogledu čudoviteg sejma cvetja-Ortogiardino, smo se odpravili še na potep po starem mestnem jedru Pordenona.

V regiji Furlanija-Julijska krajina je mesto Pordenone na četrtem mestu po pomembnosti. Trst, Gorica, Udine in Pordenone. Na jugu meji na pokrajino Veneto z glavnim mestom Benetke. Pordenone ima okoli 50.000 prebivalcev in zelo razvito keramično industrijo, predvsem izdelujejo čudovite keramične ploščice, ki jih poznamo tudi v Sloveniji. Mesto leži ob reki Noncello, ob kateri je tudi naravni park, Parco fluviale del Noncello. V staro mestno jedro Pordenona vodi most čez reko Noncello, ki se imenuje Adam in Eva.

Ob reki Noncello živijo različne vrste ptic

Bazilika sv.Marka, Pordenone — Katedrala sv.Marka, Pordenone

Najbolj znana bazilika sv.Marka je prav gotovo tista v Benetkah. Sv.Marko je bil prvi, ki je širil krščansko vero v severnem Egiptu. Pokopan je v Aleksandriji. Katedrala sv.Marka v Pordenonu je nastala v 10. stoletju, srednjeveško zasnovana, romanska cerkev s samostojno stoječim zvonikom.

Občinska palača z lopo ali arkadnim delom, kjer so stali stražarji, ob vročih poletnih dnevih pa so tudi občinski možje sestankovali kar pod arkadami.

Pa še "profil" občinske palače — Pa še “profil” občinske palače

Mestno jedro sestavljajo palače, ki imajo obokane arkade pod katerimi se je včasih trgovalo. Tudi danes je tako s to razliko, da so trgovine umaknjene v pritličja. Ker se palače držijo tesno skupaj ni nobene bojazni, da bi se ob deževnem vremenu pretirano zmočili. Zelo podobno arkadno mesto je tudi Padova. Nekaj utrinkov z ulice, ki je prava promenada, saj se italijani lepo uredijo, čeprav gre samo za sprehod in klepet s prijatelji.

Pordenone, staro mestno jedro, ulica Vitorio Emanuelle

Ker so bile hiše skoraj vse enako visoke, nekako pa se je moralo poznati kdo v mestu je bolj premožen, so to pokazali z okni. Več oken je bilo skupaj, bolj bogat je bil lastnik. Tale s štirimi je bil zelo premožen.

Tudi tale s tremi okni skupaj je bil med bogatejšimi.

Sejem cvetja

Ortogiardino – sejem za ljubitelje cvetja

Obiskali smo Pordenone, italijansko mesto v regiji Furlanija in Julijska krajina. Peljali smo se iz Ljubljane, mimo Postojne, proti Benetkam in veliko pred Padovo zavili z avtoceste proti mestecu Pordenone. Glavni cilj tega enodnevnega izleta je seveda sejem cvetja – Ortogiardino. V devetih razstavnih dvoranah je bilo kaj videti: cvetje v vseh možnih barvah in oblikah, bonsaj, sadike, gomolji in semena, domiselni lončki in vaze za rože, fontane, vrtne garniture in ležalniki in celo robot kosilnica, ki opravi delo brez našega pretiranega truda. Rož je bilo toliko, da niti slučajno ne vem za vse kako se imenujejo, pa še Italijani ne uporabljajo še kakšnega drugega jezika razen italijanščine. Fotografij pa sem tudi posnela toliko, da jih bom lahko ves teden nalagala na splet.

Orhideje so bile zastopane v vseh barvah

Tudi vhodi na razstavo so bili primerno urejeni s cvetjem

Simpatičen robot nam pokosi travo. medtem ko mi pijemo kavo. — Simpatičen robot nam pokosi travo, medtem ko mi pijemo kavo.

Jennifer Johnston, Milost in resnica

Roman irske pisateljice, ki obravnava temo incesta

Pisateljica Jennifer Johnston je bila rojena 1930. leta v Dublinu na Irskem. Prvo knjigo je objavila šele pri 42-ih letih, nato pa je napisala niz dobro sprejetih in nagrajenih kratkih romanov, ki so bili prevedeni v številne svetovne jezike. Junaki njenih knjig so pogosto otroci odtujenih staršev ali pa tisti brez njih. Tako je tudi v romanu:

Milost in resnica,

kjer se ukvarja s problemom incesta. Glavna junakinja je Sally, uspešna igralka srednjih let. Ko se po dolgi turneji vrne domov, ji mož Charlie pove, da jo zapušča. Sally je prizadeta, jezna in sama, saj na svetu nima nikogar več razen ostarelega in nedostopnega starega očeta, škofa irske cerkve, ki piše svoje spomine. Začne ga obiskovati v upanju, da ji bo razkril materino preteklost in ji končno povedal, kdo je njen oče. Sprva zadržan se naposled le odtaja in Sally izroči del svojih spominov. Ob branju le teh Sally izve, kdo je njen oče, toda takega razpleta ni pričakovala niti v najbolj črnih sanjah. Ostareli irski škof ni njen ded, ampak njen oče. (237 strani)