Knjige | Svetlana – SLOVENIJA

Anita Nair, Ženski kupe

Zgodba romana Ženski kupe se dogaja se na jugu Indije, je zgodba petinštiridesetletne Akhile, ki je samska, je davčna uradnica in po očetovi smrti prevzame skrb za svojo zahtevno družino. Odloči se zaživeti samostojno življenje, vendar je to v Indiji za žensko skoraj nemogoče, kajti držijo se Manujevega zakonika, ki je nastal približno na začetku našega štetja in pravi: “V otroštvu mora biti dekle podrejeno očetu, v zakonu možu, v vdovstvu pa sinovom; ženska ne sme biti nikoli neodvisna.”

“Kako naj ženska živi sama?”, se sprašuje Akhila.

Odloči se odpotovati sama v obmorsko mesto, kjer bo premislila o svoji nadaljnji poti in si kupi vozovnico za spalnik, v ženskem kupeju. O posebnih kupejih za ženske na indijskih vlakih pravi avtorica: “Vse od začetka leta 1998 so na bangalorski železniški postaji imeli posebne blagajne za ženske. In večina nočnih vlakov, za katere je bilo mogoče rezervirati kupe drugega razreda, je imela tudi ženske kupeje.”

V ženskem kupeju se srečajo različne ženske, po starosti in stanu, toda vsaka ima svojo življensko zgodbo in tako si pripovedujejo o odnosih z možmi, prijatelji, materami in otroki.

Janaki je najstarejša med njimi. Poročila se je z 18-imi leti, poroka je bila dogovorjena. Že 40 let je srečno poročena in kaj jo najbolj moti, vsak večer isti ritual v kopalnici, ki ga izvaja njen mož. A kljub temu pravi, da je njen zakon prijazna ljubezen in odloči se preslišati stvari, ki jo motijo.

Lepotica Margaret Shanti je učiteljica kemije, njen mož je naduti ravnatelj šole, ki je sicer lep, gibčen in vitek, a kot Margareth prepozno spozna, dvoličen in nadut. Učence na šoli kaznuje tako, da imajo vse življenje traume. Margaret se odloči, da bo svet rešila te spake, zato ga postopoma spremeni v debeluha, odvisnega od hrane in od nje. Preden izstopi iz vlaka reče Akhili: “Samo zapomnite si, da morate sami skrbeti zase. Nihče drug ne bo. Življenje bo precej lažje, če vas neha skrbeti mnenje drugih.”

Tako svojo zgodbo povedo še Marikolanthu, 31-letna pomočnica v misijonski bolnišnici, Prabha Devi, mirna in plašna ženska, ki jo je bilo strah vsega novega, dokler ni nekega dne odkrila, da ne mara osebe kakršna je postala in se je spremenila.

Vse te zgodbe Akhili pomagajo h dokončni odločitvi. Seveda lahko kot ženska v Indiji živi sama. Če je lahko dolga leta skrbela za zahtevno družino, bo še veliko lažje poskrbela samo zase.

Paulo Coelho, Brida

Brida je zgodba o mladem irskem dekletu, ki išče svojo drugo polovico in si prizadeva najti ravnovesje med zvezo s partnerjem in svojo lastno preobrazbo za katero si prizadeva. Na svoji poti sreča modreca, ki jo uvede v skrivnosti magije. Magija je nekakšen most, ki ti dovoljuje prestop iz vidnega v nevidni svet.

In kako prečkati ta most?

Vsak človek ima svoj način in vsak človek mora učiti samega sebe.

Pisatelj Paulo Coelho v Bridi opisuje rituale, ki so jih izvajali stoletja, vendar pa odsvetuje njihovo izvajanje, saj so za to potrebne izkušnje in izurjenost.

Paulo Coelho pravi: Neki anonimen tekst izročila pravi, da lahko ima vsak človek v svojem bivanju dve možnosti: graditi ali saditi. Graditelji se lahko zadržujejo leta in leta ob svojih nalogah, ampak nekega dne, končajo kar so delali. Takrat se ustavijo in ostanejo zaprti med svoje stene. Življenje izgubi smisel, ko se gradnja zaključi. Obstajajo pa tudi tisti, ki sadijo. Ti včasih trpijo zaradi neviht, letnih časov in le redko počivajo. Vendar v nasprotju z zgradbo vrt nikoli ne neha rasti. In četudi zahteva vrtnarjevo nenehno pozornost, hkrati dopušča, da je življenje zanj velika pustolovščina.

Paulo Coelho se je rodil v Braziliji in je eden izmed najbolj branih pisateljev na svetu. Njegova dela se prevajajo v 67 jezikov. Med najbolj znanimi je roman Alkimist, ki mu je prinesel tudi svetovno slavo. Pisatelj je obiskal tudi Ljubljano. Njegov roman Veronika se odloči umreti se dogaja prav v naši lepi Ljubljani.

Ha Jin, Čakanje

Ha Jin, kitajski pisatelj, ki je leta 1985 odšel iz Kitajske na univerzo Brandeis v ZDA. Njegov roman Čakanje je bil večkrat nagrajen.

Lin Kong je doštudiral na medicinski fakulteti in se zaposlil kot zdravnik v vojaški bolnišnici. Poleg zdravniškega dela vodi tudi tečaj iz anatomije, na katerega se je vpisala Manna Wu, odločna mlada ženska. Z Linom se sčasoma zbližata, toda ta je poročen z ženo, ki so mu jo izbrali starši, je starejša in ima povezana stopala, kar ni več v “modi”. Z njo imata tudi hčer z imenom Hua, ki z materjo živi v Gosji vasi, v katero se Lin vsako poletje, med dopustom vrača, da bi ženo prepričal v ločitev, ker se želi poročiti z Manno. In tako se to čakanje vleče celih osemnajst let, preden se ločitev zgodi.

Zdaj se končno Lin in Manna lahko poročita. Pri 42-ih letih Manna zanosi in par dobi dvojčka, ki spremeni njuno življenje. Lin se sprašuje ali je to tisto, kar sta vsa ta leta čakala, kajti ni vajen skrbeti za majhne otroke, pri svojih letih si želi delati in mirno živeti. Toda stvari se le postavijo na svoje mesto, saj se Lin zdaj dobro razume z novo in staro družino, ki obe živita v mestu.

Jennifer Johnston, Milost in resnica

Roman irske pisateljice, ki obravnava temo incesta

Pisateljica Jennifer Johnston je bila rojena 1930. leta v Dublinu na Irskem. Prvo knjigo je objavila šele pri 42-ih letih, nato pa je napisala niz dobro sprejetih in nagrajenih kratkih romanov, ki so bili prevedeni v številne svetovne jezike. Junaki njenih knjig so pogosto otroci odtujenih staršev ali pa tisti brez njih. Tako je tudi v romanu:

Milost in resnica,

kjer se ukvarja s problemom incesta. Glavna junakinja je Sally, uspešna igralka srednjih let. Ko se po dolgi turneji vrne domov, ji mož Charlie pove, da jo zapušča. Sally je prizadeta, jezna in sama, saj na svetu nima nikogar več razen ostarelega in nedostopnega starega očeta, škofa irske cerkve, ki piše svoje spomine. Začne ga obiskovati v upanju, da ji bo razkril materino preteklost in ji končno povedal, kdo je njen oče. Sprva zadržan se naposled le odtaja in Sally izroči del svojih spominov. Ob branju le teh Sally izve, kdo je njen oče, toda takega razpleta ni pričakovala niti v najbolj črnih sanjah. Ostareli irski škof ni njen ded, ampak njen oče. (237 strani)

Tisoč veličastnih sonc

Roman Tisoč veličastnih sonc, pisatelja Khaleda Hosseinija

Zgodba romana se dogaja v nemirnem Afganistanu, ki ga napadejo Rusi, ko ti odidejo pa se začne notranji boj za oblast. In kdo najbolj trpi? Nedolžno ljudstvo.

Glavni osebi v romanu sta Marjam in Lajla. Marjam je nezakonska hči bogataša, ki jo kot otroka obiskuje in ji prinaša darila, ker pa se boji za svoj ugled, deklice ne priznava. Ko ji umre mama, jo oče kaj hitro, komaj petnajstletno, poroči s starejšim moškim, s katerim odide v Kabul. Sprva je življenje za Marjam kar znosno, sprijazni se tudi z nošenjem burke, kajti pod njo se čuti varno pred zunanjimi pogledi. Ko pa ne more zanositi in roditi sina, se začne pravi pekel in nasilje, ki ga celo zakon dovoljuje možu, ki lahko svojo ženo kaznuje, kakor se mu zazdi.

Lajla je dekle, ki je izobraženo, njen oče je učitelj, napreden človek in nenasilnež. Svojo hči podpira v izobraževanju in jo spodbuja. Lajla ima tudi prijatelja Tarika, s katerim se druži že od malih nog. Toda vojna je kruta. Vzame ji očeta in mater, ob bombnem napadu pa je tudi sama ranjena. Najde jo Rašid, Marjamin mož in jo odnese v svojo hišo, kjer jo mora Marjam negovati in ko Lajla ozdravi in sliši, da je Tarik umrl, se poroči z Rašidom. Sprva sovraštvo med ženskama, se spremeni v tesno prijateljstvo, saj zdaj obe prenašata brce, klofute in ponižanja. Krutosti moža do njiju se tako stopnjujejo, da Marjam vzame stvari v svoje roke in se žrtvuje za srečo Lajle, da ta končno zaživi v miru in sreči, saj Tarik ni mrtev in tudi vojne je enkrat konec.

Khaled Hosseini se je rodil leta 1965 v Kabulu v Afganistanu v družini izobražencev. Z enajstimi leti se je preselil v Pariz, kjer je bil njegov oče diplomatski uslužbenec. Po sovjetskem napadu na Afganistan se družina ni vrnila v domovino, ampak je zaprosila za politični azil v ZDA. Khaled je v Kaliforniji študiral medicino in postal zdravnik. Leta 2003 je izšel njegov prvi roman Tek za zmajem s podobno tematiko kot pričujoča knjiga.

Boris Akunin – Ahilova smrt

Detektivski roman, Ahilova smrt, je četrta knjiga v seriji knjig o Fandorinu, ki ga označujejo kot slovanskega Sherlocka Holmsa. Fandorin govori japonsko in angleško, obvlada borilne veščine, je mojster preobleke in je neznansko lep.

Po vrnitvi iz Japonske, kjer je več let delal na ruskem veleposlaništvu, se Fandorin, s svojim zvestim japonskim pomočnikom Maso, vrne v Moskvo. Tu ga zaposlijo kot pomočnika generala Vladimira Andrejeviča Dolgorukoja, ki je guvernator Moskve, danes bi rekli župan, kajti zgodba se dogaja leta 1882. Po naključju se Fandorin nastani v istem hotelu kot stari znanec general Mihail Dimitrijevič Soboljev, 40-letni narodni junak iz rusko-turške vojne, ki so ga zaradi legendarne vojaške sreče, imenovali tudi Ahil. Ko se Fandorin zjutraj želi z njim srečati, izve, da je general ponoči nenadoma umrl. Zdravnik meni, da gre za naravno smrt, toda Fandorin na domnevnem prizorišču smrti, kajti izkaže se, da je bil general ubit drugje, opazi podrobnosti, ki ga počasi, a vztrajno pripeljejo do morilca in do razkritja zarote, ki seveda vodi visoko v politične kroge.

Roman je sestavljen iz dveh delov. V prvem delu spremljamo Fandorina pri preiskavi umora, kajti prepričan je, da je bil Ahil umorjen. Drugi del pa nam pripoveduje zgodbo Ahimasa Weldeja s Kavkaza, od njegove rane mladosti, ko na krut način izgubi oba starša, do tega kako postane poklicni morilec. Na koncu se ti dve zgodbi prepleteta, zgodbi Fandorina, velikega uma, in Ahimasa, velikega morilca.

Boris Akunin je psevdonim Grigorija Čhartišvilija, ki se je rodil v Gruziji, leta 1956. Poleg tega, da je pisatelj, je tudi prevajalec iz japonščine, kritik, jezikoslovec in esejist. Do sedaj naj bi napisal 12 knjig o pronicljivem plemiču, detektivu Erastu Fandorinu.

Auel, Rod jamskega medveda

Zgodovinski roman Rod jamskega medveda, je napisala ameriška pisateljica Jean M. Auel in je prvi iz zbirke Otroci zemlje. Knjiga je saga o prazgodovini Evrope in zanimiva ter razburljiva zgodba o deklici Ajli, pripadnici kromanjonske rase, podobna naši, ki jo reši neandertalsko pleme. Komaj triletna Ajla, po velikem potresu ostane sama in ko je že na koncu z močmi in čudežno preživi napad jamskega medveda, jo najde pleme neandertalcev, ki si išče novo votlino za prebivanje. Ajla poslej živi z njimi v votlini, čeprav je po videzu in umu popolnoma drugačna. Spremljamo življenje človeka v ledeni dobi, spoznavamo običaje, orodje in orožje ki so ga izdelovali, kakšno hrano so jedli in kakšni so bili odnosi med moškim in žensko. Toda Ajla je bila le preveč drugačna, v svoji radoživosti in radovednosti, prekrši rodovna pravila, ko se nauči loviti in to počne celo bolje od moških. Ajla je izobčena iz roda in primorana ga je zapustiti.

Marley in jaz

John Grogan, ameriški novinar, je v knjigi Marley in jaz popisal čudovito zgodbo o življenju labradorca, ki je dvanajst let živel z njegovo družino. Marley je bil prav poseben labradorec, sprva mala simpatična kepica je prav hitro zrasla v velikega, nerodnega in neubogljivega psa, ki je imel le še malo od tistih lastnosti, ki jih omenjajo priročniki o pasmah. Marley uničuje družinsko lastnino, divja po soseski, še celo iz pasje male šole ga vržejo. Je pa po Groganovih besedah Marley eden najbolj zvestih in najprijaznejših psov, kar jih je kdaj živelo. Knjiga na duhovit način opisuje dogodivščine s psom Marlyjem, ki je ime dobil po legendarnem glasbeniku z Jamajke, Bobu Marleyu. Zelo, zelooo zanimivo branje.

labradorec

Na mednarodni razstavi psov v Ljubljani je v velikem številu sodelovala tudi pasma labradorec. Seveda je tak značaj, kot ga je imel Marley, so zelo redek. Labradorec je družaben, prijazen in na družino zelo navezan pes. Je velik ljubitelj vode, saj je nekoč ribičem prinašal plovce ribiških mrež, da so jih lahko izvlekli iz vode.

Zgodovina pasme sega v pokrajino St.John´s v kanadski Novi Fundlandiji, od tam pa je s trgovskimi ladjami prispel v Anglijo, kjer so vzredili labradorca, kakršen je danes.

labradorec

Tisha, Specht Robert

Roman Tisha je resnična zgodba, ki jo pripoveduje Ann Hobbs. Kot devetnajstletno dekle je leta 1927 odpotovala s karavano na Aljasko, kjer je dobila delo učiteljice na vaški šoli. Od tu naslov knjige, kajti indijanski otroci niso mogli izgovoriti tovarišica, pa so jo klicali tisha. Že sama pot do mesta na jugu Aljaske z imenom Chicken je pustolovščina. Potovala je več dni na konjih, po divji in mrzli pokrajini, kjer na popotnike prežijo nevarni volkovi in druge živali. Chicken je rudarsko naselje, kjer so ljudje iskali zlato, ki ga je tu čedalje manj, toda nekateri so še vztrajali.

Ann skupaj z vaščani usposobi prostor učilnice v leseni hiši, kjer bo potekal pouk in , ki je bila že precej zanemarjena. Otroci so jo imeli zelo radi in so z veseljem prihajali h pouku. Poleg poučevanja pa je skrbela še za vaško trgovino, ki jo je imel lastnik karavane s katero je prišla. Kljub divjini, mrazu, ki seže do – 75 stopinj v zimskem času pa so tudi tu med belci in Indijanci nesoglasja, med njimi vlada zakoreninjeno sovraštvo. Ann se vaščanom zameri, ker zagovarja enakost med prebivalci, še najbolj pa ji zamerijo, ko se zaljubi v fanta mešane krvi.

Opisi življenja in pokrajine so zelo živo opisani. Mraz, sneg, oblačila, ki jih potrebujejo, kurjava v teh ekstremnih pogojih, znameniti aljaški vlečni psi z vpregami. Skratka izredno zanimivo branje.

Šola na Aljaski, kjer je živela in poučevala Ann Hobbs, Tisha. Slika je na spletu chickenalaska.com.

Mrtvi ne plačujejo računov

Tudi slovenski avtorji so zanimivi in berljivi, tudi ko gre za kriminalko. Taka je pravkar prebrana knjiga “Mrtvi ne plačujejo računov” kriminalka, ki jo je napisal slovenski pisatelj Vladimir P. Štefanec, ki je tudi literarni in umetnostni kritik. Dvakrat je bil nominiran za literarno nagrado Kresnik.

Pričujoča knjiga je drugi primer policijskega inšpektorja Viktorja Kobala. V neki družinski grobnici najdejo truplo mlajše ženske. Inšpektor s svojima pomočnikoma odkrije, da gre za zgodovinarko, ki je bila zaposlena v muzeju, kjer pa se dogajajo čudne stvari. Višji kustos prepisuje iz magistrske naloge umorjene in objavlja članke pod svojim imenom. Originalni eksponati se prodajajo in nadomeščajo s ponaredki. Stric umorjene upravlja z njenim premoženjem, kot je navedeno v oporoki v nesreči preminulih staršev, dokler ne dobi dojenčka. Tudi fant se obnaša zelo čudno. Skratka sumljivih kar nekaj.

Berljiva in do konca napeta kriminalka. Izkaže se, da je bila smrt mlade zgodovinarke nesrečni slučaj, toda nekdo od preiskovancev je bil ob nesreči poleg.