Škofjeloški grad, v katerem je danes Loški muzej Škofja Loka, stoji na majhni vzpetini nad čudovitim starim mestnim jedrom.
Vhod na kompleks Škofjeloškega gradu.
Škofjeloški grad je prav gotovo ena najlepših kulturno zgodovinskih spomenikov Škofje Loke. Pot do njega je lahko dostopna, saj stoji na nizki vzpetini ob starem mestnem jedru.
Prva omemba gradu sega v leto 1215. Kot skoraj vse mestne palače, je bil tudi grad močno poškodovan v potresu 1511. leta. Med 1513 do 1526 so grad obnovili.
Tudi danes je grad lepo obnovljen, v njem pa si je moč ogledati zgodovinsko, etnološko in umetniško zbirko z Loškega področja. Tudi okolica gradu je prostrana z prostorom za poletno gledališče, z malim grajskim vrtom in lepim razgledom na Škofjo Loko in okolico. Vredno ogleda.
Škofjeloški grad z ostanki srednjeveškega obzidja.Mali grajski vrtVogalni stolp Škofjeloškega gradu.Pogled na Škofjeloški grad z dvoriščne strani.Škofjeloški grad je bil prvič omenjen že leta 1215.Dvorišče Škofjeloškega graduKompleks Škofjeloškega graduPogled na Škofjo LokoPot z gradu v staro mestno jedroPogled na Škofjeloški grad iz dvorišča Kapucinske cerkve sv.Ane
30. januarja 2010 smo se odpravili tudi na Svete Višarje pogledat kako je tam v zimskem času. Pred tem smo se ustavili v Mali Aljaski, ki je bila meni najbolj zanimivi del izleta.
Na vrhu 1790 m visoke gore stoji romarska cerkev, ki je leta 1960. praznovala šeststoletnico obstoja. Tu se srečujejo Slovenci, Italijani in Nemci, ki se udeležujejo romanja. Romanje iz Trbiža na Svete Višarje traja približno tri ure, iz Žabnice 2 uri, iz Ovčje vasi pa 4 ure. Mi smo naše izletniško romanje opravili s kabinsko žičnico, ki nas je iz Žabnice na vrh gore pripeljala v dvanajstih minutah.
Zgradbe ob svetišču Sv.Višarje.
Ob jasnem in sončnem vremenu se tu odpre čudovit razgled na gorske vrhove. Na žalost pa mi nismo imeli take sreče z vremenom, saj je bilo oblačno in lahko smo občudovali samo bližnje gorske vrhove, naletaval pa je tudi rahel sneg. Občudovali smo tudi smučarje in deskarje, ki so se z vrha spuščali po strmem smučišču.
Svete Višarje pozimi
Obiskali smo Svetišče na Sv.Višarjah, ki so ga leta 2000 temeljito obnovili: notranjost svetišča, glavni oltar in freske, pa tudi župnišče in okoliške zgradbe, ki tvorijo lepo celoto. V teh okoliških zgradbah so trgovine s spominki in gostilnice, ki imajo terase s čudovitim razgledom.
Pogled na gorske vrhove v oblačnem vremenu.
Legenda pravi, da je leta 1360 pastir iz Žabnice izgubil svoje ovce. Našel jih je na vrhu gore, kjer so klečale okoli grma v katerem je pastir našel lesen kip Marije z otrokom. Kip je odnesel župniku, vendar se je ta naslednji dan čudežno vrnil na Višarje. To se je ponovilo trikrat, zato so se odločili in na tem mestu postavili kapelico. Prvotne kapelice ni več, v svetišču pa naj bi bila kot največja znamenitost prav ta Marija, ki so jo našli pred 600 leti.
Kipec Marije z otrokom, ki stoji nad oltarjem, naj bi bil star 600 let.
Poslikava cerkve je delo slovenskega akademskega slikarja Toneta Kralja.
Romanja na Svetih Višarjah se začnejo prvi teden v juniju in se zaključijo prvo nedeljo v oktobru.
Naravno in sakralno znamenitost Furlanije Julijske krajine bom prav gotovo še kdaj obiskala v lepšem in jasnem vremenu.
Po ogledu, sprehodu in dobri kavi, smo se spustili v dolino in se odpravili po južni strani italijanskih Dolomitov do bazilike Maria Luggau, na avstrijski strani.
Svetišče Sv.VišarjeSmučišče na Sv. Višarjah v Furlaniji Julijski krajiniSvete Višarje obkrožajo visoki gorski vrhoviPoslikava cerkve je delo slovenskega slikarja Toneta KraljaSvetišče Svete VišarjeTerasa gostilnice z razgledom na gorske vrhoveZ gondolo smo se spustili v dolino in zapustili Sv.Višarje
Fotografije, ki sem jih posnela na našem enodnevnem izletu v Strunjan pa še kam.
V Strunjanu je veliko naravnih znamenitosti: tu je edina slovenska morska laguna, najmanjše soline, najvišje prepadne flišne stene, najdaljši del naravnega morskega obrežja.
Območje so razglasili za Krajinski park Strunjan, sprva z odlokom občin Piran in Izola, kasneje pa z uredbo Vlade Republike Slovenije.
Mi smo se sprehodili do strunjanskih solin, si ogledali laguno Stjuža, ki je edina na slovenski obali, podobno pa ima italijanski Gradež. Mimo vile Tartini, smo se odpravili v hrib, do romarske cerkve Marija od prikazanja, nato pa še do najvišjega slovenskega klifa, na katerem stoji strinjanski križ. Od tu je čudovit pogled na morje, ob lepem vremenu pa pogled seže tudi do Tržaškega zaliva.
Ljubljanski botanični vrt, se počasi odeva v jesenske barve in kot rjavi medved, pripravlja na zimsko spanje. V sončnem oktoberskem dnevu, je sprehod po vrtu še vedno prijeten. Cvetočih rož ni več, so pa tu drevesa in grmovje v vseh odtenkih zelene, rdeče in rumene barve.
navadni rujVišava bukev, s svojim naravnim tunelčkom.
Mediteranske rastline, ki so jih v vrtu hranili v velikih posodah, so umaknili v zaprte prostore, kajti zjutraj je v Ljubljani že slana, ki rastlinam škoduje.
Višava bukev še vedno, v vsej svoji lepoti, krasi vrt. Lipa, ki so jo zasadili še v času Ilirskih provinc, pa počasi izgublja svoje liste.
Edina rastlina, ki trenutno cveti je vitoška preobjeda in s svojim lepim violičnim cvetom poživlja botanični vrt. Še kratek sprehod mimo mirnega ribnika, kjer smo celo poletje poslušali žabji zbor in odpravim se proti Trnovskemu pristanu in domov, kjer me čaka topel pečen kostanj.
vitoška preobjedaBotanični vrt v oktobruJesen v vrtuHladnikija ponovno cveti. Poimenovana je po slovenskem botaniku in prvem ravnatelju botaničnega vrta, Hladniku.
