Izleti po italijanskih mestih, znamenitosti, fotografije, zanimivosti.
Sprehod in raziskovanje Verone je čudovito in nepozabno doživetje. Mesto ljubezni, kot se že 400 let imenuje, nam na ogled ponuja čudovite trge, srednjeveške palače na Piazza delle Erbe, areno s svojimi poletnimi opernimi spektakli, Piazza dei Signori z ogromnimi nagrobniki vladarske rodbine Scaligeri, pa njihovo utrdbo Castelvecchio, ob reki Adiži, pa še in še stvari, ki me vedno znova premamijo, da jih obiščem.
Julija, glavna junakinja Shakespearove drame Romeo in Julija, je ena glavnih znamenitosti italijanskega mesta Verona.
Čeprav Shakespeare nikoli ni bil v Veroni, so se italijani odločili, da sta Romeo in Julija prav iz tega mesta in naredili iz tega zelo dober turistični posel.
Majhno dvorišče, na katerem stoji domnevna Julijina hiša z znamenitim balkonom, ki so ga dodali dvesto let po njenem bivanju v Veroni, je vedno nabito polno obiskovalcev iz celega sveta in to skozi vse leto.
Operni spektakli v areni, kot je bila Verdijeva Aida, privabljajo ljudi samo v poletnih mesecih.
Da lahko slikaš Julijo brez nekoga, ki stoji poleg in jo objema ali otipava, za srečo seveda, je že prava terna. Meni je uspelo pri drugem obisku Verone.
Naš enodnevni izlet v Verono, se je zaključil z operno predstavo, kaj predstavo, boljši izraz je operni spektakel Aida, skladatelja Giuseppe Verdija. Vsako leto priredijo v Veroni Poletni operni festival, ki privabi ogromno obiskovalcev iz vsega sveta. Nekateri so operni navdušenci, nekateri z mano vred smo zgolj radovedni kako tak spektakel v areni, ki lahko sprejme do 20.000 ljudi, poteka.
Zgodba o etiopski princesi Aidi, ki jo Egipčani odpeljejo v suženjstvo. Dogaja se v Egiptu za časa faraona. Tam je bila leta 1871. tudi prvič uprizorjena.
Z društvom Modrin smo se v soboto, 4. julija 09, odpravili na enodnevni izlet v Verono. Na ogled mesta in na operno predstavo Aida, Giuseppea Verdia v okviru Poletnega opernega festivala v Veroni. Ta vsako leto privabi obiskovalce iz vsega sveta.
Ker je bila predstava šele ob 21. uri, smo dan porabili za pohajkovanje po mestu. V Veroni sem že bila, toda vsak obisk nekega mesta ti odkrije nove in nove znamenitosti in zanimivosti. V Ljubljani sem že celo življenje, pa še vedno najdem kakšno zgodovinsko znamenitost.
se nadaljuje…
Nenavadna cerkev, ki stoji nad Tržaškim zalivom na Monte Grisa, je nenavadna zgolj po svojem videzu, ki od daleč prav nič ne kaže na to, da je pred nami cerkev. Če jo gledaš iz Trsta, se zdi kot velika skala na hribu.
Toda, ko smo prišli bliže, smo videli da sta celo dve cerkvi v eni. V dveh nadstropjih, nižja in višja cerkev, vsaka s svojim oltarjem in razpelom, spodnja cerkev pa ima celo jaslice, ki so očitno postavljene skozi celo leto. Cerkev je po svojem izgledu res nekaj posebnega, izjemnega in prava znamenitost, ki stoji nedaleč od Devinskega grada.
Zgrajena je v glavnem iz betona in stekla in meni osebno deluje zelo hladno. Nobenih fresk, poslikav ali kipov, sam beton. Vsa lepota je pa na razgledni ploščadi pred cerkvijo s katere se ob lepem vremenu vidi Trst kot na dlani in pa daleč na odprto morje. Že zaradi tega jo je vredno obiskati.
Svetišče na Monte Grisa se imenuje: Nacionalno svetišče Marije, Matere in Kraljice. Posvetitev svetišča je bila 22. maja 1966.
Tržaški zaliv
Ko smo se naužili svežega morskega zraka na otoku Barbana, smo se z ladjico vrnili v Gradež, ki smo si ga tokrat malo bolje ogledali. Ko smo se iz Ogleja pripeljali v Gradež ali Grado po italijansko, smo se peljali po cesti, ki je obdana z laguno. Mi pa smo se odpravili pogledat kakšno plažo ima mesto, saj ima sloves mondenega turističnega mesta v Tržaškem zalivu. Ne morem reči, da sem bila ravno navdušena, peščena plaža in pesek tudi v morju, s tem pa tudi plitvina in preden je primerno za plavanje, moraš kar nekaj poti po morju prehoditi.
Drugače pa je mesto lepo, čisto in urejeno. Povsod nasadi rož in drugih obmorskih rastlin. Lepe barke na privezih in vonj po sveže pripravljeni morski hrani, saj tovrstnih gostiln tu ne manjka. A na žalost je bil to enodnevni izlet in po programu smo morali naprej, na kalamare pa se sigurno še vrnem.
Grad Devin stoji na sto metrov visoki pečini ob Jadranskem morju, v Tržaškem zalivu. Njegovi začetki segajo v leto 1363. V začetku so bili njegovi lastniki oglejski patriarhi, ki so imeli sedež v Ogleju in tamkajšnji mogočni baziliki. Zadnji lastnik gradu je družina Turn und Taxis (Torre e Tasso), katerih potomci še danes živijo v gradu.
V lepem sončnem vremenu, kot je bil ob našem obisku, je na gradu pravi raj. Grad ima kar nekaj velikih teras od koder je enkraten razgled na Tržaški zaliv, vse do sosednjega pravljičnega gradu Miramare in do Trsta. Zelo lepo vzdrževan grad je v svojih treh nadstropjih poln dragocenosti in zgodovinskih eksponatov, ki so jih skozi stoletja uporabljali prebivalci gradu.
Družina je tudi velik podpornik kulture in na gradu Devin so bivali številni pesniki, pisatelji in glasbeniki. Med njimi naj bi bil tudi Dante Alighieri iz Firenc, prav gotovo pa je večkrat bil gost gradu Rainer Maria Rilke, ki je napisal tudi Devinske elegije. Po njem se imenuje tudi bližnja peš pot, ki poteka po pečini nad morjem vse do Sesljana, Rilkejeva pot.
Velja omeniti tudi čudovit vrt, ki obdaja Devinski grad in se stopničasto spusti skoraj do morske obale. Vsekakor pa bodo slike povedale veliko več.
Otok Barbana se nahaja v Tržaškem zalivu, ob letoviškem mestu Gradež. Obiskali smo ga po ogledu Oglejske bazilike. V pristanišču smo se vkrcali na ladjo in se odpeljali na otok, kjer stoji Marijina romarska cerkev in frančiškanski samostan. Vsako prvo nedeljo v juliju se tu odvija procesija, ko pisano okrašeni čolni plujejo proti otoku Barbana in Mariji Barbanski.
Po ogledu cerkve in sprehodu po lepem otoku, ki ga trenutno še na nekaterih delih urejajo, smo si v parku ob morju privoščili dobro italijansko kavo in opazovali galebe in čaplje v laguni.
Prvi postanek na izletu po Tržaškem zalivu je bil Oglej ali Aquileia, ki so ga ustanovili Rimljani leta 181 pr.n.št., kot vojaško naselbino. Danes je celo mesto velik arheološki muzej. Kamorkoli se obrneš lahko vidiš več stoletij stare izkopanine. Tu je lepo ohranjen rimski forum, pa temelji družinskih hiš in povsod ogromno mozaikov.
Največja znamenitost pa je Oglejska bazilika. Današnja podoba je nastala po večkratnih obnovitvah. Posebnost bazilike so talni mozaiki, ki se ob vstopu zdijo kot ogromna preproga, saj meri skoraj 750 kvadratnih metrov.
Enodnevni izlet v Oglej, Gradež, grad Devin, jamo grotta Gigante in cerkev Monte Grisa.
Tržaški zaliv skriva veliko čudovitih znemenitosti o katerih se mi, v časih ko smo na veliko hodili tja po kavbojke in čevlje, še sanjalo ni. Pa saj jih ne skriva, velikodušno jih razkazuje obiskovalcem, le do njih se moramo zapeljati. In tako smo se na sončno in toplo aprilsko soboto odpravili na ogled le teh.
Prvi postanek je bil Oglej, mesto, ki so ga ustanovili Rimljani leta 181 pr. n.št., v 4. stoletju je postalo središče krščanske vere in sedež škofije, kamor je spadalo tudi veliko slovenskih krajev. Tu še vedno stoji lepo ohranjen rimski forum, mi pa smo si podrobno ogledali oglejsko baziliko, s čudovitim talnim mozaikom, ki se je ohranil že od 4. stoletja dalje.
Pot nas je vodila naprej do turističnega mesta Gradež ali po italijansko Grado, kjer smo se vkrcali na ladjico in se odpeljali po morski cesti na otok Barbana, kjer stoji romarsko Marijino svetišče.
Po krajšem postanku, smo se odpravili do gradu Devin, ki stoji na približno 100 metrov visoki pečini ob obali Jadranskega morja. Začetki tega mogočnega grada segajo v leto 1363. V začetku so bili njegovi lastniki oglejski patriarhi, nato avstrijski grofje, zadnji lastnik pa je družina Turn und Taxis in njeni potomci še danes živijo v gradu. Med drugim vodijo tudi mednarodno gimnazijo, ki se nahaja v gradu in, ki jo obiskujejo tudi nadarjeni mladi iz Slovenije. Ta družina je bila že od nekdaj velik podpornik in mecen kulture, zato so v grad zahajali ljudje, ki so zapisani tudi v svetovno zgodovino. Med njimi so bili: Liszt, D’Annunzio in pesnik Rilke, ki je napisal pesnitev Devinske elegije. V njegovo čast so od grada Devin pa skoraj do Sesljana, uredili približno 2 km dolgo sprehajalno pot na pečinah, nad Jadranskim morjem in se imenuje Rilkejeva pot.
Naslednja postaja je bila kraška jama Grotta gigante, ki je uradno največja kraška jama na svetu odprta za obiskovalce, toda 900 stopnic, ki vodijo v jamo in iz nje me ni ravno prepričal, da bi si jo ogledala pobliže.
Zadnja postaja pa je bila mogočna cerkevMonte Grisa, ki je zelo nenavadne oblike in od daleč ni videti kot cerkev. Stoji na vzpetini nad Trstom in z razgledne ploščadi ponuja čudovit razgled na Tržaški zaliv. Temeljni kamen so položili leta 1959, zgrajena pa je iz betona in stekla, v dveh nadstropjih. V spodnjem je Nižja cerkev, v zgornjem pa Višja cerkev z oltarjem in korom.
Čudovit dan, enkraten izlet po Tržaškem zalivu in njegovih znamenitostih in zanimivostih. In ko se je sonce začelo poslavljati, smo se poslovili tudi mi in se veselo odpravili proti Ljubljani.
Povezani zapisi: