Slovenska kriminalka

Tanek led
Tanek led

V mislih imam kriminalni roman, slovenskega avtorja Avgusta Demšarja,

Tanek led

To je že tretji primer višjega kriminalističnega inšpektorja, Martina Vrenka, ki deluje na policijski postaji Ob parku, v Mariboru. V njegovi ekipi sta še Marko Breznik, ki je bil v prvih dveh delih še pripravnik, zdaj pa je zelo vesel, da je kriminalist ena. Toda Breznik skozi novi primer ugotavlja, da je naziv ne pomeni dosti in da se bo moral še veliko naučiti. Tretja članica Vrenkove ekipe je, višja kriminalistka Ivana Premk, ki je pravkar prišla s porodniškega dopusta.

Skupina profesorjev z neke mariborske srednje šole, ima na Pohorju seminar na temo medsebojne komunikacije. Ta v kolektivu ni najboljša, zato se je ravnateljica Sanja Klemenčič odločila, da organizira ta seminar. Dogodki se začnejo zapletati, ko se ravnateljica z dvema sopotnicama vrača v dolino, naleti na kos ledu in avto zdrsne s ceste. Domačin, ki pomaga ponesrečenkam vztraja, da na tem mestu, zaradi določenih okoliščin nemore biti led na cesti.

pasma labrador
pasma labrador

Martin Vrenko razišče zadevo in izkaže se, da je led nekdo naredil umetno z vodo iz vodovoda. Ko kasneje ubijejo še tajnico šole in na koncu tudi ravnateljico, se začnejo spraševati, ali ni na delu serijski morilec. Zgodba se zapleta in razpleta, veliko osumljenih, skoraj vsak ima motiv za umor, skoraj nihče nima pravega alibija. Skoraj do konca ugibamo gdo je morilec, dokler nam višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko, v stilu Herkula Poaroja, ne razkrije potek dogodkov in morilca.

Pri iskanju dokazov, se v zgodbi pojavi tudi labradorka Alja. Ta pasma se, poleg nemških in belgijskih ovčarjev, pogosto uporablja pri policijskem delu.

Odlomek iz knjige, ko se Martin Vrenko znajde v dnevni sobi ravnateljice, pred ogromno knjižno omaro in razmišlja:  “Zadovoljen je ugotovil, da imajo tudi tukaj na policah prah. To ni bil prah, ki bi se nabiral na stvareh, ki niso pogosto rabljene, ampak prah, ki je pričal, da se pri tej hiši raje posvečajo branju, kot pa pretiranemu izgubljanju časa z njegovim preganjanjem.”

Misel, ki mi je pisana na kožo.

Še ena slovenska kriminalka: Vladimir P. Štefanec

Mrtvi ne plačujejo računov