junij | 2009 | Svetlana – SLOVENIJA

Hiša platna

V Beli krajini, v Adlešičih, se gospa Nada Cvitkovič s svojo družino trudi ohraniti kulturno dediščino tega dela Slovenije. Družina se ukvarja s pridelavo in predelavo lanu, s tkanjem domačega platna, vezenjem in izdelovanjem belokranjskih pisanic.

Hišo platna si je možno tudi ogledati, prirejajo pa še tečaje tkanja, vezenja in izdelovanja belokranjskih pisanic. Mi smo si na našem izletu ogledali Hišo platna, razstavno sobo vezenin, kjer so ohranili vezenine več generacij družine. Z vezeninami sodelujejo na različnih razstavah in prejeli so tudi kar nekaj nagrad zanje.

Slišali smo kakšno dolgotrajno in počasno delo je to, koliko volje in moči je potrebno vložiti, da na koncu dobijo platno na katerega lahko vezejo ali pa izdelujejo oblačila, narodno belokranjsko nošo, brisače in prte.

Družina dela vse sama. Od sajenja lanu, žetve le tega, cel postopek od namakanja, tolčenja (kot je vidno na prvi sliki zgoraj), krtačenja lanu, da dobijo prejo, ki jo nato ročno spredejo v nit iz katere na starih lesenih statvah izdelajo belo laneno platno.

Poleg obsežnega dela z ohranjanjem kulturne dediščine, gospa Cvitkovič hodi tudi v službo, kjer na osnovni šoli poučuje. In kljub tolikemu delu in obveznostim, s svojo družino lepo skrbi tudi za okolico hiše, ki je zelo lepo urejena:Povezani zapisi:

Bela krajina

Festival Nostalgija

Danes je bilo v središču Ljubljane zelo živahno. Lepo sončno vreme, bližina tržnice in v središču pozornosti današnje sobote, predvojni starodobniki. Tradicionalna razstava starih avtomobilov na Prešernovem trgu v Ljubljani, je bila letos že petič. Poleg starih avtomobilov, smo videli tudi stara kolesa, različne predmete, celo avstro-ogrska vojska se je “postrojila” na Tromostovju. Lastniki teh starodobnikov pa so bili oblečeni v oblačila iz časa, iz katerega izhaja njegov ali pa njen lepotec na štirih ali pa na dveh kolesih. Kajti res so bili lepi, obnovljeni in zloščeni, da se je kar svetilo in v ponos svojim lastnikom.

Prireditev se imenuje Festival Nostalgija in je namenjen obujanju spominov na kulturo in življenje v starih časih. Potekala je ves dan, v parku Tivoli pa so ljudi tudi danes razveseljevali konji iz Lipice.

Pravoslavna cerkev v Miličih

Miliči so uskoška vas v Beli krajini, ki poleg vasi Paunoviči, Marindol in Bojanci, tvori uskoško etnično skupnost.

Pravoslavna skupnost si je na najvišjem griču v Miličih, v 19. stoletju, postavila cerkev sv. Petra in Pavla. Nedaleč stran leži tudi pokopališče, kjer so nagrobni spomeniki izklesani v srbskem jeziku in v cirilici.

Cerkev stoji osamljena in izpostavljena na vrhu griča, kamor smo se na našem izletu po Beli krajini odpravili tudi mi.

Res je bila lepa sončna sobota, toda kar precej vroča, a mislim, da se je izplačalo, kajti cerkvica je čudovita pa tudi razgled seže daleč naokoli. Ogledali smo si tudi notranjost, ki je precej bolj skromna od katoliških cerkva.

Pravoslavno cerkev krasi le ikonostas, to je z ikonami okrašena stena, ki ločuje glavni del cerkve od oltarja. Ikonostas imajo samo pravoslavne cerkve. V del kjer je glavni oltar naj ženske nebi smele, toda toliko ženske radovednosti je bilo na kupu, da nam je ključar dovolil pokukati v ta posvečeni prostor, pa še celo slikali smo ga lahko.

Po ogledu smo se kar po hribu, mimo vinogradov in konjev, ki so se pasli na travniku, spustili do našega avtobusa, ki nas je veselo odpeljal naprej h reki Kolpi.

Odpravili smo se na grič h pravoslavni cerkvi sv. Petra in Pavla v Miličih.

Na naši poti nas je spremljala pasja vročina.

Nekoč so živele velike družine, v katerih je bilo več generacij. Imeli so skupne prostore, za zakonski par pa so bile namenjene take manjše hiške, da je imel par saj neka zasebnosti.

Glavni oltar, ki se nahaja za ikonostasom.

Poslovili smo se od cerkvice in se po hribu napotili do avtobusa.

Konja sta nas radovedno opazovala, mi pa njiju, prava lepotca sta.

Povezane teme:

Bela krajina

Ob reki Kolpi

Tri fare

Prva damska detektivska agencija

Alexsander McCall Smith

Dobri soprog z Zebrinega dovoza

Dobri sobrog z Zebrinega dovoza je 8. knjiga serije detektivskih romanov “Prva damska detektivska agencija”. Dogajanje je postavljeno v Bocvano, ki je sila vljudna dežela, oziroma v njeno glavno mesto Gaborone. Bocvana meji na Južno Afriko, Zimbabve in Namibijo.

Glavna junakinja in lastnica “Prve damske detektivske agencije” je ma Ramotswe, ki je prijazna, dobrosrčna in tradicionalne postave, kar pomeni precej obilne postave.

Njena pomočnica v agenciji je ma Makutsi, ki je končala bocvansko administrativno šolo z 97%, kar je zelo pomembno, a na žalost samo zanjo, kajti kljub tolikšnemu uspehu, je le pri ma Ramotswe dobila službo, drugje so bolj kot na procente, gledali na zunanjost.

Ma Ramotswe je poročena z J.L.B.Matekonijem, lastnikom avtomehanične delavnice “Pri hitrem mehaniku”. Oba imata pisarno in delavnico na Zebrinem dovozu.

Gaborone, glavno mesto Bocvane, kamor je postavljeno dogajanje serije detektivskih romanov "Prva damska detektivska agencija.

Živijo zelo pestro življenje, kajti primerov, ki jih morajo rešiti je vedno več.

Ukvarjajo se z najrazličnejšimi problemi svojih sokrajanov. Naprimer s primerom zasledovanja prešuštnega moža, pa primer nenavadnih smrti v bolnišnici v Mochudiju, morajo pa tudi odkriti, kdo v neki tiskarni krade zaloge v skladišču.

Seveda Ma Ramotswe in njena pomočnica skoraj vse primere rešita na svoj pronicljivi način.

Alexander McCall Smith se je rodil v Zimbabveju. Kot profesor medicinskega prava je predaval v Bocvani in Edinburgu, na Škotskem. Zelo rad je pripovedoval zgodbe iz Afrike in tako se je rodila zabavna serija romanov “Prva damska detektivska agencija”.

Alexander McCall Smith je napisal več kot petdeset knjig. Živi na Škotskem.

Tri fare

Tri fare se nahajajo v naselju Rosalnice pri Metliki, v Beli krajini. To so tri gotske cerkvice postavljene ena poleg druge, znotraj visokega pokopališkega obzidja. Zakaj so postavili tri cerkvice na enem mestu še ni v celoti pojasnjeno, če sploh kdaj bo, je pa kompleks zanimivost in znamenitost kraja.

Zagotovo sta cerkev in župnija obstajala leta 1228, ko je cerkev pripadla novoustanovljeni župniji v Črnomlju.

Že Janez Vajkard Valvasor je navajal, da je cerkve gradil red templarjev v 12. stoletju.

V 15. in 16. stoletju so se tri gotske cerkve razvile v pomembno romarsko središče Bele krajine.

Najstarejša je severna cerkev Žalostne matere božje. Viri pravijo, da je bila zgrajena ob koncu 14. stoletja in sredi 18. stoletja so jo predelali. Cerkev je polna zanimivih fresk, v njej so tudi najstarejše orgle narejene na nekdanjem Kranjskem, iz leta 1753.

Srednja cerkev nosi patrocinij Glej človek (Ecce homo) in je posvečena bičanemu Jezusu.

Slovar razlaga:

patrocinij – žegnanje,

obhajati patrocinij – posvečenost cerkve kakemu svetniku.

Posebnost cerkve je, da ima edina zvonik, ob njem pa je odprta lopa z arkadami.

Srednja cerkev je najmlajša, njeni začetki segajo v začetek 16. stoletja.

V baroku so cerkveno ladjo obokali s kupolo in takrat so prizidali tudi zvonik.

Južna cerkev je posvečena Lurški materi božji. Baročno cerkev z oltarjem so obnavljali in pri obnovi zamenjali okna, čeprav je eno originalno okno ostalo in bi lahko po njem oblikovali tudi ostala okna.

Cerkvena ladja cerkve Lurške Matere božje je popolnoma brez poslikave.

Zunanje stene vseh treh cerkva imajo nekaj vzidanih nagrobnikov iz obdobja zadnjih dveh stoletij. Žegnanje pri treh farah je na Jernejevo, 24. avgusta.

Zmaga srca

Romana Berni, Zmaga srca

Roman Zmaga srca je ljubezenski roman, lahkotno in zanimivo branje, ki ga lahko z užitkom beremo doma v udobnem naslanjaču, še bolje pa v naravi ali na plaži ob morju.

Zmaga srca je nadaljevanje knjige Zmota. Ljubezenska zgodba med Ido in Kristjanom, ki se v Zmoti konča zelo nenavadno za ljubezenski roman. Bila sem “čisto šokirana”, kajti zgodba se konča nesrečno. Kljub veliki ljubezni Kristjan Ido zapusti in se do nje zelo sovražno obnaša. Vsa njena prizadevanja za spravo se klavrno končajo.

Zgodba romana se dogaja tudi v Ljubljani

Seveda se v Zmagi srca vse postavi na svoje mesto. Ida in Kristjan se slučajno znajdeta na isti poroki, kjer obema zatrepeta srce, toda tega v nobenem primeru ne bi priznala. A ne za dolgo.

Ko Kristjan izve, da imata sina Tima, se njuna pot začne zelo pogosto prepletati. In s pomočjo dobrih prijateljev in sorodnikov, se preplete do te mere, da se odločita zaživeti skupaj, kot družina.

Romana Berni je pisateljica lahkotnih in berljivih romanov. Njene zgodbe se dogajajo v današnjem času in v slovenskih krajih, ki jih dobro poznamo. Kdo v resnici je Romana Berni pa mi ni uspelo odkriti. Vse bolj se mi zdi, da je to bolj psevdonim kot pa pravo ime. Kljub temu so mi njene zgodbe všeč.

Grajsko podzemlje

Kaj se skriva v grajskem podzemlju?

17. maja 2009 je Festival Ljubljana, ki upravlja z ljubljanskim gradom, priredil voden ogled grajskega podzemlja, seveda gre za Ljubljanski grad. Le kaj se skriva pod mogočnim gradom, kaj bomo videli in kaj doživeli?

Našo pot smo pričeli v nekdanjem varnostnem jarku pri peterokotnem stolpu, kjer je bil nekoč glavni vhod na grajsko dvorišče.

Tu nam je vodička povedala nekaj zgodovine grada:

12 st.pr.n.št. Žarna grobišča – najstarejše najdbe, ki govorijo o utrjeni naselbini na območju današnjega notranjega dvorišča.

1. st. n.št. Vojaška postojanka

11-12.st. Spanheimski grad (sprva lesen, nato še zidan).

15.st. Gradijo Friderikov grad. Zaradi turških vpadov so intenzivno gradili vojaške utrdbe. Grad je imel šest stražnih stolpov. Vhod je bil v že omenjenem Peterokotnem stolpu s sistemom dvižnega mostu.

1815. Kaznilnice, s krajšimi prekinitvami do leta 1945.

1905. Mestna občina Ljubljana odkupi Grad od države. Tedanji župan Ivan Hribar je že takrat prostore namenil kulturnim dejavnostim. Bil je tudi pobudnik za gradnjo električne vzpenjače na grad.

In če se vrnem h podnaslovu Kaj se skriva v grajskem podzemlju? Lahko rečem, da zelo malo in tisti, ki se niso udeležili tega vodenja niso prav nič zamudili. Veliko več zanimivih stvari skriva Ljubljanski grad nad zemljo v svojih sobanah in dvoranah.

Edina zanimiva stvar je bila vodni zbiralnik, v katerem se je zbirala deževnica.

V glavnem lahko vidimo iz kakšnih kamnin je grajski hrib zgrajen, sedaj so v podzemlju le še servisne službe, ki skrbijo za Grad.

Delček grajskega podzemlja, ki je trenutno odprt za oglede smo prehodili v desetih minutah, potem pa smo si z večjim veseljem ogledali nekatere dele gradu kot je Erazmov stolp, Stolp strelcev, Stanovsko dvorano, Palacij, Friderikov stolp kjer je bil zaprt tudi pisatelj Ivan Cankar.