Slovenski parlament

Vsako drugo soboto v mesecu, ima naš parlament dan odprtih vrat. Danes sem se tudi jaz odločila, da si ogledam to palačo, mimo katere hodim že leta, tudi z notranje strani. Zanimalo me je ali je našim poslancem dovolj udobno, ko odločajo o pravilih in zakonih, ki močno vplivajo tudi na naša življenja in moram reči, da jim ni hudega.

Stavba parlamenta
Stavba parlamenta

Stavba parlamenta stoji v Ljubljani, na Šubičevi cesti 4. Udeležba na ogledu je bila kar številčna. Prvo smo šli v gosjem redu skozi “rentgenski” pregled, nato pa smo si v miru in s pomočjo prijaznih uslužbencev ogledali stavbo, za katero je načrt naredil arhitekt Vinko Glanz. Avtorja skulptur, ki tvorijo veličasten portal, pa sta akademska kiparja Karel Putrih in Zdenko Kalin. Skulpture ponazarjajo srečo, blaginjo in mir med ljudmi.

Vhod v parlament
Vhod v parlament

Najbolj prijetno me je presenetilo dejstvo, da je stavba parlamenta zgrajena v celoti iz slovenskih gradbenih materialov. Tako so tla iz pohorskega granita, stene iz hotaveljskega marmorja, vhodna avla je obdana z belokranjskim marmorjem. Stene krasijo mozaiki, freske in druga umetniška dela priznanih slovenskih umetnikov. V preddverju velike dvorane je na vseh štirih stenah v obliki traku freska slikarja Slavka Pengova, ki predstavlja zgodovino Slovencev do konca druge svetovne vojne.

freska Zgodovina Slovencev
freska Zgodovina Slovencev

Ogledali smo si še malo dvorano v kateri zasedajo v glavnem svetniki, veliko dvorano, ki so jo leta 2000. prenovili in ima 150 sedežev in balkon za novinarje in vse državljane, ki bi želeli spremljati sejo v živo. Nadalje smo si ogledali še mali in veliki delovni salon s kabinama za simultano prevajanje ter malo dvorano za tiskovne konference. V preddverjih dvoran so steklene vitrine, v katerih so razstavljena darila, ki so jih dobili poslanci in predsedniki od različnih tujih gostov. Meni je bil najbolj všeč bel šal, ki ga je podaril Dalai Lama ob njegovem obisku leta 2002.

darilo Dalailame
darilo Dalai Lame
velika dvorana
velika dvorana
mozaik
mozaik
umetniške slike
umetniške slike
vitrine z darili
vitrine z darili
veliki delovni salon
veliki delovni salon
freska v preddverju velike dvorane
freska v preddverju velike dvorane

Ginko biloba

Dvokrpi ginko

Ginko
Ginko biloba, Botanični vrt v Ljubljani.

Ginko biloba je drevo s pahljačastimi, globoko razcepljenimi, dvokrpi, listi in  od tu tudi ime. Drevo zraste od 10 do 30 metrov visoko.

Domovina Ginka je Kitajska, že dolgo pa ga gojijo tudi na Japonskem, od koder so ga leta 1730 prinesli tudi v Evropo.

Pri nas ga lahko občudujemo v Botaničnem vrtu v Ljubljani, pa tudi v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru.

Ginko je živi fosil, saj je edini preživeli predstavnik rastlin, ki so bile razširjene pred približno 200 milijoni let, po vsem svetu.

Izvlečki iz ginka se uporabljajo v številnih medicinskih in kozmetičnih pripravkih. Uporabna dela sta list in seme. Listi ginka naj bi bili koristni za srce in pljuča, pri spodbujanju prekrvavitve možganov in pa pri krepitvi spomina.

Ginko biloba, Botanični vrt Univerze v Mariboru
Ginko biloba, Botanični vrt Univerze v Mariboru

V Aziji je imel ginkovec že od nekdaj zelo visok ugled, saj so njegove liste  uporabljali tudi kot plačilno sredstvo, danes pa mnogim uglednim japonskim podjetjem služi kot logotip.


Kaktusi – eksotika v lončkih

kaktusV Botaničnem vrtu Ljubljana, si lahko ogledamo tudi zelo zanimivo zbirko eksotičnih kaktusov, različnih dimenzij in oblik, nekateri celo cvetijo. Nekateri med njimi so tako veliki, da so že bolj podobni pritlikavemu drevesu in človek dobi asociacijo na puščavo.

Čeprav nisem navdušena nad kaktusi pa so kljub temu zelo zanimive rastline. Na pogled robustna rastlina, s krajšimi ali daljšimi bodicami, ki rastlino dobro ščitijo pred vsakovrstnimi napadalci, pa ob času cvetenja zasije v vsej svoji lepoti. Nežni cvetovi v živopisnih barvah. Vse to sem občudovala, ko sem nedavno obiskala  sejem rož v italijanskem mestu Pordenone, kjer so prav tako razstavili tudi kaktuse.

Zbirko kaktusov, ki jih lahko vidimo v Botaničnem vrtu Ljubljana, je vrtu podaril gospod Savo Brelih. Kaktuse je začel zbirati pred 33-imi leti.

In še nekaj slik kaktusov z imeni, ki so v Botaničnem vrtu ob vsaki rastlini lepo zapisani:

Ferokakt
Ferokakt
Grusonijev ježkar
Grusonijev ježkar
Aloja
Aloja
Zbirka kaktusov različnih oblik in dimenzij.
Zbirka kaktusov različnih oblik in dimenzij.
Kaktusi, mali in veliki.
Kaktusi, mali in veliki.

Botanični vrt

Botanični vrt v Ljubljani

Lipa, ki jo je leta 1810 zasadil maršal Marmont
Lipa, ki jo je leta 1810 zasadil maršal Marmont

Botanični vrt v Ljubljani je bil ustanovljen v času ilirskih provinc leta 1810 kot Vrt domovinske flore. Zasnovo zanj je naredil slovenski botanik in duhovnik Franc de Paula Hladnik. Napoleonov maršal Marmont ga je določil za ravnatelja Vrta domovinske flore in spomladi 1810 leta so začeli na zemljišču ob današnji Ižanski cesti zasajati prve rastline. Še danes lepo raste  lipa, ki jo je 1810 leta zasadil omenjeni maršal.

Do vrta lahko pridemo po Karlovški cesti, mimo Ljubljanskega grada in pri Karlovškem mostu zavijemo na desno. Lahko pa ob Ljubljanici, po obnovljenem Trnovskem pristanu, čez Prule in čez most, ko bo odprt seveda, danes še ni bil in ga lahko samo od daleč občudujemo.

Most, ki bo skrajšal pot do Botaničnega vrta.
Most, ki bo skrajšal pot do Botaničnega vrta.
Povešava bukev
Povešava bukev

Botanični vrt v Ljubljani je razdeljen na devet tematskih enot:

1 – Arboretum v katerem so predstavljena različna drevesa in grmovnice.

2 – Rastlinski sistem, rastline razvrščene po sorodstvenih kriterijih.

3, 4 – Bazeni z vodnimi, močvirskimi rastlinami in bajer.

5 – Skalnjak, tu so rastline iz gorskega sveta in Krasa.

Skalnjak
Skalnjak

6 – Rastlinjak v katerem rastejo predvsem tropske rastline in je ogled možen le s strokovnim vodstvom.

7 – Sredozemske rastline iz različnih koncev sveta.

8 – Tematski vrt kjer so rastline predstavljene glede na njihovo uporabo: zdravilne, strupene, industrujske in ostale.

9 – Gojitveni del obsega grede za gojitev rastlin, ki jih zasadijo v različne dele Botaničnega vrta.

Vrtna sretena
Vrtna sretena

Botanični vrt v Ljubljani je zelo lepo urejen in vzdrževan. Številne poti med gredicami in mimo različnih vrst dreves ter skalnjaka in ribnika, so prava oaza miru in sprostitve. Številne klopi v vrtu nam še dodatno popestrijo obisk, saj je naravo potrebno občudovati in ne le brzeti mimo. Ko bo most, ki povezuje Trnovski pristan, Prule in Botanični vrt končno odprt pa bo vrt za ljubljančane še veliko bližje. Glede na to, da je bilo zelo veliko rastlin tik pred tem, da se razcveti, bo čez kakšen teden ali dva obisk in pohajkovanje po vrtu še lepše in bolj pestro.

Pahljačasti javor
Pahljačasti javor
Kalužnica
Kalužnica
Scopolijev repnjak
Scopolijev repnjak
Kavkaški repnjak
Kavkaški repnjak
Navadni nagnoj (rumeni cvet) in navadni jadikovec (viola cvet)
Navadni nagnoj (rumeni cvet) in navadni jadikovec (viola cvet)

Arto Paasilinna, Gozd obešenih lisic

knjigeGozd obešenih lisic je zgodba o Oivi Juntunenu, ki je po rodu Finec, po poklicu pa je bil lopov, kot ga predstavi pisatelj. O njem še pravi: “Oiva je znal ceniti poštenje, saj je bil lopov.”

Oiva s prijateljema ukrade 36 kilogramov zlata in, ker ga ne želi deliti z njima, ga skrivaj odnese daleč od civiliziranega sveta, v divjo pokrajino Laponsko, na severu Skandinavije.

Arto Paasilinna na hudomušen način opisuje življenje v tej nič kaj idilični in prijazni pokrajini, temveč lepi, kruti in divji Laponski. Opisuje življenje ljudi, ki so se po naključju našli in živijo skupaj v koči sredi divjine. Oiva, lopov po poklicu; Remes, major finske vojske, ki si vzame eno leto dopusta in se odpravi v divjino; Naska, 90-letna Laponka, ki se menda spominja štirih ali petih vojn ter dve lepotici iz Stockholma, ki se ukvarjata z najstarejšo obrtjo na svetu.

Tu je tudi lisjaček, ki je vedno nekje v bližini. Navadil se je človeške prisotnosti in pride h koči po svoj obrok, pa tudi Oiva in Remes se nanj zelo navežeta.

Pri Paasilinni je ljubezen do živali pogosto močnejša kot ljubezen med moškim in žensko. Pogost motiv njegovih romanov je beg pred civilizacijo v lepi in kruti svet divjine, ki je za finskega moškega pravi iziv.

Arto Paasilinna se je rodil leta 1942 v mestu Kittila v Laponiji. Preden se je začel poklicno ukvarjati s pisateljevanjem je bil novinar. V svojih romanih na humoren način opisuje svoje finske rojake.