Na izletu po Beli krajini smo se ustavili tudi ob reki Kolpi. Bila sem prijetno presenečena nad lepoto Kolpe in urejenostjo njenega nabrežja, saj je prava rečna riviera s kopališči in kampi ob njej.
Ob našem obisku je imela voda skoraj 23 stopinj, kar je bila kar prijetna osvežitev za ljudi pa tudi za hišne ljubljenčke.
Osvežitev v Kolpi
Španjelka Luna nas je zelo zabavala s svojimi skoki v Kolpo in veselim pasjim plavanjem.
Poleg hišnih ljubljenčkov pa so ob Kolpi našle dom številne redke ptice in živali. Med njimi tudi vidra, ki je v Evropi ogrožena vrsta. Vidre sicer nismo opazili, smo pa videli sive čaplje, ki so elegantno hodile po reki, eno pa smo videli tudi v gnezdu.
Siva čaplja
Čeprav reka Kolpa izvira na hrvaškem in se tam tudi izliva pa kar 113 km teče tudi na slovenski strani kot mejna reka.
Velja za eno najtoplejših in najčistejših rek v Sloveniji.
Kolpa je zelo primerna za kopanje, saj v poletnih mesecih voda doseže temperaturo tudi do 30 stopinj. Na njej pa nikoli ni dolgočasno, saj belokranjci ponujajo številne možnosti za rekreacijo: čolnarjenje, vožnja s kanuji, kajaki ali rafti, ponujajo pa tudi organiziran ribolov tako za profesionalne kot rekreativne ribiče.
Čudovita pokrajina, mirna in topla reka, narava, živali, urejenost in mir, vse to me je prepričalo, da Kolpo še kdaj obiščem.
Zelo rada obiskujem gradove. Stojijo skozi stoletja na svojem mestu in gledajo ljudi kako se spreminjajo njihove navade, oblačila, hiše, prevozna sredstva. Kaj vse bi nam lahko povedali. Povedo nam pa marsikaj s pomočjo zgodovinarjev, ki nam razkrijejo njihove zgodbe.
S slovenskimi gradovi in dvorci se zelo veliko ukvarja kastelolog gospod Ivan Stopar in zelo rada pogledam kakšno njegovo knjigo, ki jih je kar nekaj, preden obiščem kakšen grad.
Obiskali smo grad v Metliki v Beli krajini. Prva omemba gradu je iz leta 1456, čeprav domnevajo, da je grad še starejši.
V 15. in 16. stoletju je bil grad pomembna trdnjava za obrambo pred Turki.
Prvi lastniki metliškega gradu niso znani. V 16. stoletju so bili lastniki grofje Alapi, nato Frankopani in zagrebški stolni kapitelj. Leta 1792 ljubljanski krčmar.
Po letu 1951. pa se je v grad začel seliti Belokranjski muzej, ki je v njem še danes. (spletna stran Belokranjskega muzeja)
Stalna razstava v metliškem gradu, ki smo si jo ogledali, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.
Še nekaj slik zanimivih razstavljenih muzejskih eksponatov:
Lončene posodePrva najdena otroška igrača na kolesih.Belokranjska nošaŽaraKuhinja nekočDelovna miza premožnejšega slojaGramofonLekarnaPo ogledu bogate zbirke Belokranjskega muzeja, smo se odpravili naprej po Beli krajini.
V Beli krajini smo obiskali Sosesko zidanico Drašiči. Nahaja se v okolici Metlike in ni navadna klasična zidanica, ampak deluje kot nekakšna banka, kjer pa ne posojajo denarja, temveč vino.
Soseska zidanica Drašiči
Soseska zidanica se nahaja v kleti stare, obnovljene hiše, sredi Drašičev. S tem imenom in v taki obliki deluje že 250 let. V njej se zbirajo vaščani in pijejo sosesko vino. Kaj to pomeni?
Ob martinovem prazniku, mora vsak član soseske dati 20 litrov najboljšega vina v skupni sod. Čez leto se v zidanici družijo, sestankujejo, se veselijo in ob tem tudi pijejo belokranjsko vino. Lahko si ga tudi izposodijo. Za vsak liter vina so na rovaš zarezali z nožkom eno črtico. Enkrat na leto so naredili obračun, za kar je skrbel kletar.
Rovaš
Rovaš je bila naprava z lesenimi palčkami, na katere so zarezovali črtice, ki so pomenile dolg posameznega člana. Vsaka hiša je štela kot en član, seveda pa so se druženja lahko udeležili poleg gospodarja tudi ostali stanovalci.
Naš prijazni gostitelj v zidanici je hudomušno pripomnil, da je rovaš v bistvu prvi računalnik. Danes dolg zapisujejo v posebno knjigo.
Belokranjska pogača
Pogostili so nas z belokranjskim vinom. To je bilo vino 65 gospodarjev v enem kozarcu in mojim soizletnikom je bilo zelo všeč.
Jaz sem se bolj navdušila nad belokranjsko pogačo, ki je bila res izvrstna, poleg nje pa smo se mastili še z odličnim narezkom.
Za Sosesko zidanico je značilno, da svojim članom nudi tudi medsebojno pomoč. Ob nesrečnih dogodkih, ki lahko prizadanejo kakšno družino, Soseska zidanica pomaga organizacijsko in finančno. Res pohvale vredno.
Vhod v Sosesko zidanico. Ker v Drašičih prirejajo tudi likovne kolonije, imajo kar nekaj umetniških del kot je ta leseni kip ob vhodu.Soseski sodCerkev sv. Petra v DrašičihOltar cerkve sv. Petra v DrašičihBelokranjska hišaDrašičiPogled na okolico DrašičevVinska trta
V soboto smo se v okviru društva Modrin odpravili na enodnevni izlet po naši južni pokrajini Dolenjski, bolj natančno, obiskali smo delček Bele krajine in spoznali prijazne domačine, ki skrbijo za ohranitev kulturne dediščine pokrajine.
Peljali smo se mimo Novega mesta, čez Gorjance, ki jih je v 19. stoletju opisoval pisatelj Janez Trdina v knjigi Bajke in povesti o Gorjancih. Na Trdinovem vrhu (1178 m) poteka tudi meja med Slovenijo in Hrvaško.
Preden smo obiskali mesto Metlika, smo se ob vznožju Gorjancev ustavili na jutranji kavici v znani belokranjski gostilni.
Metlika
Metlika je prijetno mesto pod Gorjanci, ob reki Kolpi, ki je svoje mestne pravice dobila že leta 1365. Konec 19. stoletja je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem, kar štejemo za začetek gasilstva pri nas.
Naš glavni cilj v Metliki pa je bil obisk Belokranjskega muzeja, ki domuje v čudovitem metliškem gradu od leta 1951.
Metliški grad
Ogledali smo si 15 minutni film, Podobe Bele krajine. Po kratkem filmu pa še stalno razstavo, ki s številnimi predmeti, slikami in postavitvami, prikazuje življenje ljudi na tem prostoru od prazgodovine do sredine 20. stoletja.
Grad je zelo lepo obnovljen in vzdrževan, njegov atrijski del z oboki in hodniki pa me močno spominja na ljubljanski grad Fužine.
Tri fare
Tri fare v Rosalnicah pri Metliki, so znamenita romarska pot. Kompleks sestavljajo tri gotske cerkve, stisnjene znotraj pokopališkega obzidja.
Cerkve so postavljene vzporedno in samo srednja ima zvonik. Zakaj so tri na enem mestu, zgodovinarjem ni uspelo odkriti. V njih pa najdemo polno zanimivih fresk, najstarejše orgle narejene leta 1753. na Kranjskem.
Soseska zidanica Drašiči
Soseska zidanica Drašiči se nahaja v kletnih prostorih stare, obnovljene hiše sredi Drašičev in ob cerkvi sv. Petra. Deluje že 250 let.
Tu so nam postregli z belokranjskim vinom, narezkom in zelo dobro belokranjsko pogačo.
Pot smo nadaljevali skozi slikovito pokrajino, vasi, občudovali vinograde, ki se vzpenjajo po gričih in čudovite nasade brez, ki so značilne za Belo krajino.
Reka Kolpa
Za kratek počitek in kavico smo se ustavili ob reki Kolpi in sicer v kampu Podzemelj. Voda je imela kar 22 stopinj in ljudje so se na veliko kopali, mi pa smo si lahko samo zmočili noge in uživali v čudovitem pogledu na mirno reko Kolpo ali Koupa kot ji pravijo belokranjci.
Obiskali smo tudi pravoslavno cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih, ki so jo postavili v drugi polovici 19. stoletja.
Pravoslavna cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih
V Adlešičih smo si ogledali hišo platnenih izdelkov, kjer nam je gospa Cvitkovič predstavila cel proces od sejanja lanu, do izdelave preje in na ročnih statvah demonstrirala tudi izdelavo lanenega platna.
V hiši je tudi stalna razstava vezenih izdelkov, od brisač, prtov, posteljnine pa do oblačil, narodne noše, za čigar izdelavo je potrebno kar precej ur.
Izdelava platna in vezenih izdelkov je v tej hiši tradicija, ki se prenaša iz roda v rod.
Poleg izdelave platna, pa so nam pokazali tudi kako izdelujejo znamenite belokranjske pisanice.
Bil je res enkraten izlet na katerem smo spoznali zgodovinsko in ljudsko dediščino Bele krajine, za katero skrbijo še danes.
Ob dnevu slovenske diplomacije, 22. maja je Ministrstvo za zunanje zadeve pripravilo Dan odprtih vrat, kjer so nam predstavili delo in naloge ministrstva ter nam prijazno razkazali stavbo nekdanjega dekliškega liceja in internata, Mladike.
Stavbo nekdanjega dekliškega liceja je zgradila mestna občina Ljubljana leta 1907. ob izdatni finančni podpori Josipa Gorupa in po načrtih arhitekta Maksa Fabiania. Stavba ima obliko črke L, stolp z uro pa je podoben tistemu na ljubljanski mestni hiši. Nekaj časa je bila v teh prostorih bolnišnica za vojaške uslužbence in njihove družinske člane in ker sem kot otrok z mamo večkrat obiskala ta kraj, me je še dodatno zanimalo kako so ga preuredili. V pritličju kjer je bil otroški oddelek bolnišnice so danes prostori službe za vzdrževanje.
Relief prikazuje dekleta, ki med girlandami držijo grbe Kranjske, Ljubljane in Josipa Gorupa Slavinjskega.
Ogledali smo si del prostorov ministra za zunanje zadeve, pisarne in delovni salon ter vitrine z darili, ki jih prinesejo obiskovalci.
Kljub prenovi kompleksa Mladike za potrebe diplomacije pa je prostorska stiska precejšnja, zato ministrstvo uporablja še kar nekaj stavb v bližnji in daljnji okolici.
Ogldali smo si tudi prostore v podstrešju, ki so jih zelo domiselno preoblikovali v pisarne in sobe v katerih je knjižnica, različni arhivi pa tudi prostori za sestanke.
Mladika
Iz podstrešnega dela se pride tudi na lepo teraso, od koder je lep razgled na dvorišče kompleksa, na stavbo Mladike, ki je bila prvotno zgrajena kot dekliški internat in pa na ljubljanski park Tivoli.
Na današnji dan, 22. maja 1992. je bila Slovenija sprejeta v Organizacijo združenih narodov, zato ta dan od leta 2004. naprej, obeležujemo kot Dan slovenske diplomacije.
Soba za mednarodne video konference.
Prva veleposlaništva samostojne Slovenije so bila odprta 14. februarja 1992. in sicer na Dunaju, v Rimu in Bonnu.
Mlada slovenska država trenutno predseduje Evropskemu svetu, sigurno pa je bila največja naloga, ki je bila uspešno opravljena predsedovanje Evropski uniji.
Večina pozna zgodbo družine Trapp iz filma Moje pesmi, moje sanje. Kako pa se je njihovo življenje nadaljevalo po begu iz Avstrije?
Priznam, da sem film “Moje pesmi, moje sanje” gledala vsaj trikrat, v različnih starostnih obdobjih in priznam, da mi je bil vsakokrat všeč. Lahkoten film, poln dobrote, sreče in prijaznih ljudi. Odlična igra Julie Andrews in Christopherja Plummerja ter lahkotna zgodba z veliko petja, vedno znova pritegne.
Zgodba mlade redovniške pripravnice, ki pride v hišo ovdovelega kapitana Georga von Trappa in postane guvernanta njegovim sedmim otrokom. Zgodba filma se konča z njuno poroko in begom cele družine pred nacisti. Kako pa se je zgodba družine von Trapp nadaljevala, pa sem izvedela ob branju knjige, ki jo je napisala prava Marija Avgusta Trapp, z naslovom “Hvalnica družine Trapp“.
Družina z ladjo odpluje v Ameriko. Od bajnega bogastva, postanejo reveži brez denarja, brez doma in brez znanja angleškega jezika. Odločijo se, da se bodo preživljali s tistim kar najbolje obvladajo, to je petje.
Ker jim Amerika sprva ne izda dovoljenja za bivanje se vrnejo v Evropo in nekaj časa preživijo v Skandinaviji. Pevski zbor družine Trapp nastopa na Danskem, Švedskem in Norveškem, dokler se znova ne vrnejo v Ameriko in poskusijo znova.
Odločna in iznajdljiva Marija popelje svojo družino, ki se poveča še za tri otroke, v novo življenje. Postanejo “pojoča družina Trapp” in v svojih značilnih avstrijskih oblačilih nastopajo na turnejah po Ameriki. Ko ni turnej, služijo denar za preživetje z izdelovanjem in prodajo ročnih izdelkov.
Ves čas je njihov moto: “Ne skrbi”. Res bi bila izguba časa. Kupijo si staro kmetijo v Vermontu, Filadelfija, kjer pokrajina saj malo spominja na njihovo rodno Avstrijo. Vmes se začne druga svetovna vojna in najstarejša sinova vpokličejo v vojsko in ju pošljejo v Italijo.
Pojoča družina se zmanjša, toda še vedno nastopa, za nameček pa ustanovijo, v stari zapuščeni vojašnici, ob svojem domu glasbeni tabor družine Trapp. Tu prirejajo 10 dnevne pevske tabore za mlade in manj mlade, ki so zelo dobro obiskani. Ko je baron leta 1948 umrl, je Marija z otroki nadaljevala z glasbenimi tabori.
Po vojni so Trappovi prirejali humanitarne akcije za pomoč Avstriji. Zbirali so oblačila in hrano ter jo pošiljali svojim rojakom.
Ko smo si v Mestnem muzeju Ljubljana ogledali razstavo Iliria vstan, smo se z ljubljansko klepetuljo, mlado simpatično gospodično iz časov Ilirskih provinc, ki se je spominjala kako je bilo, ko so francozi vladali v naši Ljubljani, odpravili na sprehod po tistih točkah, kjer so francozi pustili svoj pečat.
1. Trg francoske revolucije se razteza od stebra Iliriji, ob Križankah do Mestnega muzeja. Spomenik so postavili po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Trg se je nekoč imenoval Napoleonov.
Na stebru je Napoleonov obraz in pa verzi Valentina Vodnika in Otona Župančiča.
2. Bregovi Ljubljanice in Zoisova palača. Na Ljubljanici so prirejali slovesna praznovanja. Ko se je Napoleon leta 1810. poročil z Marijo Luizo, so praznovali s slovesno vožnjo po Ljubljanici, na kateri je bil tudi maršal Marmont, prvi guverner Ilirskih provinc.
V palači na Bregu je baron Žiga Zois na znamenitem vozičku sprejemal učenjake in kulturnike.
3. Reduta – la redoute. Ob cerkvi sv. Jakoba je stala stara jezuitska gimnazija, ki so jo preuredili v redutno ali plesno dvorano. Tu so prirejali tudi pustne plese, maska je bila obvezna in plesalo je do 150 parov. To hišo je pesnik Prešeren imenoval “hudičeva hiša”, toda vanjo je zahajal h svojemu prijatelju slikarju Langusu, ki je slikal njegovo muzo Primicovo Julijo.
4. Škofijski dvorec na Ciril Metodovem trgu so francozi spremenili v sedež guvernerjev Ilirskih provinc in kot prvi se je vanj naselil maršal Marmont in viri pravijo, da je ustanovil pravi dvor.
Ker je vse to veliko stalo, so uvedli nove davke. V mesto so se priseljevali tuji obrtniki, krojači, čevljarji, tkalci, kajti vojsko je bilo treba obleči in obuti.
5. Vodnikov trg – spomenik Valentinu Vodniku. Na tem mestu je stal licej, katerega ravnatelj je bil Vodnik. Francozi so obljubljali, da bo v vsaki občini ljudska šola s poukom v slovenščini. V poklicnih šolah in gimnazijah je bil dovoljen pouk v domačem jeziku.
V takratni Ljubljani smo imeli licej, višjo gimnazijo in celo akademijo.
6. Špital, porodnišnica. V tej zgradbi ob Ljubljanici je bilo srednjeveško zavetišče za onemogle in obubožane meščane. Od leta 1789 pa so jo preuredili v porodnišnico.
Mesto se je hitro spreminjalo. Nastajal je novi mestni park, današnji Tivoli. Gradile so se ceste in nove prometne povezave. Po mestu so hodili trgovci iz vseh Ilirskih dežel.
Od januarja 1811. je izhajal časopis Telegraphe officiel, uradni časopis Ilirskih provinc, ki ga je urejal tudi francoski književnik Charles Nodier in je bil njegov zadnji urednik. Nodier je napisal roman o rokovnjačih Jean Sbogar (Janez Žbogar) in ga postavil v okolje Devinskega gradu.
To pa je naša simpatična klepetulja, ki nam je pripovedovala svoje spomine.
Ob 200 letnici ustanovitve Ilirskih provinc, je Mestni muzej Ljubljana pripravil razstavo Ilirija vstan. Na razstavi si lahko ogledamo ustanovitveni akt nastanka Ilirskih provinc – mirovno pogodbo iz Schonbrunna in Bartolinijev portret Napoleona v bronu, ki ga je za čas trajanja razstave posodil pariški muzej Louvre.
Napoleon Bonaparte, (15.avgust 1769 Ajaccio – 5. maj 1821 Sveta Helena), je na vrhuncu svoje moči ustanovil Ilirske province, ki so segale vse do Dubrovnika in Boke Kotorske ter Ljubljano postavil za glavno mesto. Francozi so na naših tleh vladali med leti 1809 do 1813.
V tem času sam ni bil pri nas. V Ljubljani je bil 28. aprila 1797, ko je francoska armada prvič prišla v naše kraje, prespal je v škofijskem dvorcu.
Ob ustanovitvi Ilirskih provinc so si Francozi prav škofijski dvorec izbrali kot sedež svojega uradovanja.
Na razstavi lahko vidimo tudi doprsni kip maršala Marmonta, ki je bil prvi od štirih generalnih guvernerjev Ilirskih provinc in sicer od aprila 1809. do marca 1811.
V tem času, leta 1810. je Ljubljana dobila Vrt domovinske flore, današnji Botanični vrt. Eno prvih dreves v vrtu pa je posadil prav maršal Marmont in sicer lipo.
Francozi so uvedli kazenski zakonik, ki je izenačil državljane pred zakonom. Uvedli so rabo slovenskega jezika v prvostopenjskih šolah in v licejih, zato so bili med izobraženci zelo priljubljeni. Med širšo množico pa ne preveč, saj so uvedli visoke davke, niso popolnoma odpravili fevdalizma in za potrebe vojske so novačili slovenske fante za Ilirski polk.
Po Napoleonovih vojaških porazih leta 1813, so Avstrijci postopoma zasedli ozemlje Ilirskih provinc, ki se jim je leta 1814. Francija odrekla.
Pisalna miza maršala Marmonta. V ozadju stol Žige Zoisa.
Kobilarna Lipica je bila ustanovljena daljnjega 19. maja 1580. leta in je med najstarejšimi kobilarnami na svetu. Leži tik ob slovensko-italijanski meji, na slikovitem slovenskem Krasu. Razglašena je za kulturno-zgodovinski spomenik Slovenije. Tu ima dom okoli 400 čudovitih konj, lipicancev.
Lipicanec je avtohtona slovenska pasma. Je toplokrvni konj, srednje velik, lepotec z gracioznim gibanjem, inteligenten, ponosen, skromen in zdržljiv. Kot ustvarjen za visoko šolo jahanja. Na tekmovanjih v dresurnem jahanju se uvršča v sam vrh.
V okviru praznovanja rojstnega dne, je kobilarna Lipica danes pripravila v ljubljanskem parku Tivoli, Dan Lipicanca v Ljubljani.
Iz Lipice so pripeljali čudovite lipicance, ki so s štirimi odprtimi kočijami brezplačno prevažali mimoidoče po parku.
Veselje in navdušenje nad lipicanci je bilo veliko in ne samo otroci, tudi odrasli smo bili nad njimi očarani.
Tudi sama sem se udeležila take vožnje v kočiji z lipicancema, ki sta bila brata, z imenoma Samo in Vero. Seveda so bila imena veliko daljša, kot se za čistokrvnega lipicanca spodobi in prijazni kočijaš mi jih je povedal, a si jih na žalost nisem zapisala.
Kako lepo smo se danes imeli v Tivoliju, povedo slike:
Vožnja s kočijo in lipicanci se je začela na Jakopičevem sprehajališču.
Tako se sprašuje avtorica romana, Glamur s popustom, Lisa Corva.
Glavna junakinja romana Stella, živi v Milanu s svojim možem. Je modna novinarka brez stalne zaposlitve, dela honorarno, ko jo pokličejo iz kakšnega uredništva modne revije. Živi na visoki nogi, pozna vse blagovne znamke in cene torbic in čevljev. Kaj pomeni pomanjkanje in varčevanje, ne ve.
Toda vse se spremeni, ko mož dobi odpoved in postane gospod Odpuščeni, kot mu pravi Stella, brez odpravnine in z 997 evri na bančnem računu.
Kako aktualna zgodba v dobi recesije, odpuščanj in čedalje večje revščine. Kako se spopasti z njo, kako preživeti? Evrostres je prizadel večino ljudi. Nekatere, ker so izgubili službo in ne vedo kako naj preživijo sebe in svojo družino. Drugi službo imajo, a so v stresu, da jo bodo izgubili.
Stella zdaj opazi, da je okoli nje vse polno Novih revic, kot pravi sama sebi. Vse polno njenih prijateljic in znank, ki v trgovini iščejo police s “trajno znižano ceno”, katerim se pridruži tudi sama.
Toda iz vsake situacije se najde izhod. Ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo, pravi stari rek. In zakaj je potrebno zapravljati denar za predrage torbice in obleke samo zato, ker imajo našito ime znanega modnega kreatorja? Mislim, da ni potrebe. Za manj denarja si lahko prav tako lepo in modno oblečen. In zakaj je potrebno v trgovini nakupiti poln voziček hrane, ki jo potem skoraj polovico zavržemo? V trgovino gremo z nakupovalnim listkom in kupimo tisto kar rabimo in toliko kot rabimo, ne glede na trajno znižane cene in 50% popuste in dodatne popuste na popuste.
