Nenavadna cerkev, ki stoji nad Tržaškim zalivom na Monte Grisa, je nenavadna zgolj po svojem videzu, ki od daleč prav nič ne kaže na to, da je pred nami cerkev. Če jo gledaš iz Trsta, se zdi kot velika skala na hribu.
Toda, ko smo prišli bliže, smo videli da sta celo dve cerkvi v eni. V dveh nadstropjih, nižja in višja cerkev, vsaka s svojim oltarjem in razpelom, spodnja cerkev pa ima celo jaslice, ki so očitno postavljene skozi celo leto. Cerkev je po svojem izgledu res nekaj posebnega, izjemnega in prava znamenitost, ki stoji nedaleč od Devinskega grada.
Zgrajena je v glavnem iz betona in stekla in meni osebno deluje zelo hladno. Nobenih fresk, poslikav ali kipov, sam beton. Vsa lepota je pa na razgledni ploščadi pred cerkvijo s katere se ob lepem vremenu vidi Trst kot na dlani in pa daleč na odprto morje. Že zaradi tega jo je vredno obiskati.
Svetišče na Monte Grisa se imenuje: Nacionalno svetišče Marije, Matere in Kraljice. Posvetitev svetišča je bila 22. maja 1966.
Ljubljana je dobila prenovljeno sprehajališče in čudovit prostor za druženje ob reki Ljubljanici, Trnovski pristan. Nekoč pristanišče za prevoz blaga od Ljubljane do Vrhnike, danes lepo urejen park z novimi klopmi za posedanje, besedovanje ali branje, nekateri jih uporabljajo tudi za sončenje. Na novo utrjena peš pot od izliva Gradaščice v Ljubljanico do Špice, kjer lahko na ladjah-restavracijah popijemo kavo in uživamo v lepem razgledu. Na Špici je bilo nekoč ljubljansko kopališče, ki pa je zaradi onesnažene reke zamrlo, toda ljubljanski župan obljublja, da bo Ljubljanica spet čista in bo tudi kopanje znova omogočeno. Trenutno pa je najbolj varno, če se po reki zapeljemo s kakšno turistično ladjico.
Na Špici so med Prulami in Botaničnim vrtom zgradili most, ki bi ga morali v teh dneh odpreti, a je na žalost še vedno zaprt. Z odprtjem le tega se bo odprla bližnjica do vrta, ki ga je v spomladanskih mesecih vredno obiskati.
Res lepa pridobitev za Ljubljano in čudovit nedeljski izlet na domačem pragu: od Šentjakobskega mosta, ob Ljubljanici po Trnovskem pristanu do Špice in od tam čez novi most še na ogled Botaničnega vrta.
Roman Žetev je kriminalka iz medicinskega sveta. Je zgodba o nadarjeni mladi kirurginji Abby DiMateo, ki je na usposabljanju v ugledni bolnišnici Bayside v Bostonu. Bolnišnica je specializirana za presaditve srca.
Za presaditev organov obstajajo seznami bolnikov, na katerih so ti razvrščeni po življenjski nujnosti presaditve in ne po teži bančnega računa. Saj tako bi moralo biti.
Ko Abby srce, ki so ga namenili bogatašinji, presadi na smrt obsojenemu 17-letniku, se nanjo zruši plaz obtožb. Toda Abby je pogumna ženska in počasi začne odkrivati kaj se v tej nekoč ugledni bolnišnici dogaja.
Iz Rusije, so z ladjo, v Ameriko pripeljali sirote, ki jih nihče ne pogreša, jim odvzeli organe, temu so rekli žetev, in jih za vrtoglave zneske prodali bogatim bolnikom. Toda Abby in detektiv Katzka razkrijeta hudodelsko združbo ruske mafije in skupine pokvarjenih in pohlepnih srčnih kirurgov.
Tess Gerritsen, rojena 1953 leta, je zdravnica, ki je začela objavljati romane, opustila svoj poklic in se posvetila samo pisanju napetih medicinskih kriminalk.
V gradu Devin je v pritličju razstavljen ogromen ametist, ki naj bi bil star svojih 300 let in njegova bližina daje človeku moč, zato smo vsi po vrsti stegovali roke proti ametistu, da bi ja bili čim močnejši za nadaljnje življenjske preizkušnje.
Nekateri so takoj začutili spremembe, meni se ni zdelo, da ametist name kaj posebno vpliva. Če sem čisto resna, sem pa malo pobrskala za podatki o tem poldragem kamnu, z vijoličnimi kristali, ki je na pogled zelo lep. Vijolične barve je zaradi primesi železa in titana.
Kakšno moč ima ametist:
krepi imunski sistem, pomaga pri slabokrvnosti, uravnava krvni sladkor, ugodno deluje na srce in živčni sistem, ščiti pred škodljivimi sevanji in zunanjimi psihičnimi pritiski, spodbuja intuicijo, krepi spomin in voljo, vrača samozavest, osvobaja strah…
Ko smo se naužili svežega morskega zraka na otoku Barbana, smo se z ladjico vrnili v Gradež, ki smo si ga tokrat malo bolje ogledali. Ko smo se iz Ogleja pripeljali v Gradež ali Grado po italijansko, smo se peljali po cesti, ki je obdana z laguno. Mi pa smo se odpravili pogledat kakšno plažo ima mesto, saj ima sloves mondenega turističnega mesta v Tržaškem zalivu. Ne morem reči, da sem bila ravno navdušena, peščena plaža in pesek tudi v morju, s tem pa tudi plitvina in preden je primerno za plavanje, moraš kar nekaj poti po morju prehoditi.
Drugače pa je mesto lepo, čisto in urejeno. Povsod nasadi rož in drugih obmorskih rastlin. Lepe barke na privezih in vonj po sveže pripravljeni morski hrani, saj tovrstnih gostiln tu ne manjka. A na žalost je bil to enodnevni izlet in po programu smo morali naprej, na kalamare pa se sigurno še vrnem.
Grad Devin stoji na sto metrov visoki pečini ob Jadranskem morju, v Tržaškem zalivu. Njegovi začetki segajo v leto 1363. V začetku so bili njegovi lastniki oglejski patriarhi, ki so imeli sedež v Ogleju in tamkajšnji mogočni baziliki. Zadnji lastnik gradu je družina Turn und Taxis (Torre e Tasso), katerih potomci še danes živijo v gradu.
V lepem sončnem vremenu, kot je bil ob našem obisku, je na gradu pravi raj. Grad ima kar nekaj velikih teras od koder je enkraten razgled na Tržaški zaliv, vse do sosednjega pravljičnega gradu Miramare in do Trsta. Zelo lepo vzdrževan grad je v svojih treh nadstropjih poln dragocenosti in zgodovinskih eksponatov, ki so jih skozi stoletja uporabljali prebivalci gradu.
Družina je tudi velik podpornik kulture in na gradu Devin so bivali številni pesniki, pisatelji in glasbeniki. Med njimi naj bi bil tudi Dante Alighieri iz Firenc, prav gotovo pa je večkrat bil gost gradu Rainer Maria Rilke, ki je napisal tudi Devinske elegije. Po njem se imenuje tudi bližnja peš pot, ki poteka po pečini nad morjem vse do Sesljana, Rilkejeva pot.
Velja omeniti tudi čudovit vrt, ki obdaja Devinski grad in se stopničasto spusti skoraj do morske obale. Vsekakor pa bodo slike povedale veliko več.
Otok Barbana se nahaja v Tržaškem zalivu, ob letoviškem mestu Gradež. Obiskali smo ga po ogledu Oglejske bazilike. V pristanišču smo se vkrcali na ladjo in se odpeljali na otok, kjer stoji Marijina romarska cerkev in frančiškanski samostan. Vsako prvo nedeljo v juliju se tu odvija procesija, ko pisano okrašeni čolni plujejo proti otoku Barbana in Mariji Barbanski.
Po ogledu cerkve in sprehodu po lepem otoku, ki ga trenutno še na nekaterih delih urejajo, smo si v parku ob morju privoščili dobro italijansko kavo in opazovali galebe in čaplje v laguni.
otok Barbanaromarska Marijina cerkev na otokukupola romarske Marijine cerkveromarska Marijina cerkevnarava na otoku Barbana s pogledom na Gradežotok Barbanaza otok in cerkev skrbijo frančiškani
Prvi postanek na izletu po Tržaškem zalivu je bil Oglej ali Aquileia, ki so ga ustanovili Rimljani leta 181 pr.n.št., kot vojaško naselbino. Danes je celo mesto velik arheološki muzej. Kamorkoli se obrneš lahko vidiš več stoletij stare izkopanine. Tu je lepo ohranjen rimski forum, pa temelji družinskih hiš in povsod ogromno mozaikov.
Največja znamenitost pa je Oglejska bazilika. Današnja podoba je nastala po večkratnih obnovitvah. Posebnost bazilike so talni mozaiki, ki se ob vstopu zdijo kot ogromna preproga, saj meri skoraj 750 kvadratnih metrov.
Oglejska bazilikaZvonik Oglejske baziliketalni mozaikGlavni oltar in apsida s freskami iz 11. stoletja.Orgle vdelane v baldahin, izdelali so jih na Dunaju leta 1896.Božji grob postavljen v začetku 12. stoletja.Vhod v krstilnicoTemelji družinskih hiš v Ogleju, iz rimskih časov.Rimski forum
Enodnevni izlet v Oglej, Gradež, grad Devin, jamo grotta Gigante in cerkev Monte Grisa.
Tržaški zaliv skriva veliko čudovitih znemenitosti o katerih se mi, v časih ko smo na veliko hodili tja po kavbojke in čevlje, še sanjalo ni. Pa saj jih ne skriva, velikodušno jih razkazuje obiskovalcem, le do njih se moramo zapeljati. In tako smo se na sončno in toplo aprilsko soboto odpravili na ogled le teh.
Prvi postanek je bil Oglej, mesto, ki so ga ustanovili Rimljani leta 181 pr. n.št., v 4. stoletju je postalo središče krščanske vere in sedež škofije, kamor je spadalo tudi veliko slovenskih krajev. Tu še vedno stoji lepo ohranjen rimski forum, mi pa smo si podrobno ogledali oglejsko baziliko, s čudovitim talnim mozaikom, ki se je ohranil že od 4. stoletja dalje.
Pot nas je vodila naprej do turističnega mesta Gradež ali po italijansko Grado, kjer smo se vkrcali na ladjico in se odpeljali po morski cesti na otok Barbana, kjer stoji romarsko Marijino svetišče.
Marijino svetišče na otoku Barbana.Otok Barbana, morje, mir, lepota in spokojnost narave.Otok Barbana z romarskim Marijinim svetiščem.Gradež, letoviško mesto v Tržaškem zalivu.
Po krajšem postanku, smo se odpravili do gradu Devin, ki stoji na približno 100 metrov visoki pečini ob obali Jadranskega morja. Začetki tega mogočnega grada segajo v leto 1363. V začetku so bili njegovi lastniki oglejski patriarhi, nato avstrijski grofje, zadnji lastnik pa je družina Turn und Taxis in njeni potomci še danes živijo v gradu. Med drugim vodijo tudi mednarodno gimnazijo, ki se nahaja v gradu in, ki jo obiskujejo tudi nadarjeni mladi iz Slovenije. Ta družina je bila že od nekdaj velik podpornik in mecen kulture, zato so v grad zahajali ljudje, ki so zapisani tudi v svetovno zgodovino. Med njimi so bili: Liszt, D’Annunzio in pesnik Rilke, ki je napisal pesnitev Devinske elegije. V njegovo čast so od grada Devin pa skoraj do Sesljana, uredili približno 2 km dolgo sprehajalno pot na pečinah, nad Jadranskim morjem in se imenuje Rilkejeva pot.
grad DevinČudovit razgled z gradu na morje in Rilkejevo pot.Grad Devin je obdan s prelepim vrtom, ki se v serpentinah spušča skoraj do morja.Ena od številnih teras na gradu Devin s pogledom na morje.
Naslednja postaja je bila kraška jama Grotta gigante, ki je uradno največja kraška jama na svetu odprta za obiskovalce, toda 900 stopnic, ki vodijo v jamo in iz nje me ni ravno prepričal, da bi si jo ogledala pobliže.
Zadnja postaja pa je bila mogočna cerkevMonte Grisa, ki je zelo nenavadne oblike in od daleč ni videti kot cerkev. Stoji na vzpetini nad Trstom in z razgledne ploščadi ponuja čudovit razgled na Tržaški zaliv. Temeljni kamen so položili leta 1959, zgrajena pa je iz betona in stekla, v dveh nadstropjih. V spodnjem je Nižja cerkev, v zgornjem pa Višja cerkev z oltarjem in korom.
cerkev Monte Grisanotranjost cerkve z oltarjemnotranjost, beton in steklorazgledna ploščad pred c.Monte Grisa, pogled na Tržaški zaliv
Čudovit dan, enkraten izlet po Tržaškem zalivu in njegovih znamenitostih in zanimivostih. In ko se je sonce začelo poslavljati, smo se poslovili tudi mi in se veselo odpravili proti Ljubljani.
Roman Smrt pod knjigami je detektivski roman, ki se dogaja v Cambridgeu. Glavna oseba romana je medicinska sestra na uglednem koledžu, Imogen Quy. Ta lik so bralci v Angliji poimenovali kar “gospa Morse”, kot primerjava z Dexterjevim inšpektorjem Morsem, ki smo ga na slovenski televiziji lahko gledali v zelo dobri TV nadaljevanki.
V delu knjižnice na koledžu v Cambridgeu, kjer hranijo zelo dragocene knjige, najdejo truplo mladega študenta, Philipa Skellowa. Odgovorni sprva trdijo, da je šlo za nesrečo in , da se je študent pri padcu udaril v glavo in umrl. Toda pronicljivi sestri Imogen Quy je zadeva zelo sumljiva.
Ko detektivski narednik Mike Parson le začne preiskovati zadevo kot umor in ko najdejo še truplo dekleta in ko izgine profesor, ki ima zelo staro zbirko knjig, med katerimi so mu najdragocenejšo že ukradli, Mike in Imogen s skupnimi močmi prideta zadevi do dna.
Pisateljica Jill Paton Walsh se je rodila leta 1937 v Londonu, zdaj živi v Cambridgeu. Med ostalimi romani je napisala štiri detektivske romane v katerih nastopa pronicljiva bolniška sestra Imogen Quy.
