Izlet po Srbiji smo popestrili tudi z ogledom Niša, njegovih znamenitosti in trgovin, pa tudi kavarnic se nismo izogibali.
V centru Niša oziroma carskega mesta je trdnjava še iz rimskih časov, ki so jo kasneje dograjevali tudi Turki, v kateri je urejen tudi velik park z nekaj prijetnimi kavarnicami. Od niške trdnjave vodi preko reke Nišave glavna mestna ulica. Pod njo je podzemni nakupovalni center. Na njej pa seveda spet polno kavarnic, saj se prebivalci Niša zelo radi družijo. V stranskih uličicah lahko obiščete kar nekaj muzejev in galerij, lahko pa zavijete do glavne tržnice in kupite zelo lepo sadje, zelenjavo in cvetje.
Kavarnica v trdnjaviPark v niški trdnjavi.
Ob nakupovalnem centru Mercator, kajti tudi Niš ima najboljšega soseda, leži priljubljen park Sv. Save, kjer si lahko ogledate najnovejšo pravoslavno cerkev v mestu, ob lepem vremenu pa vrsto glasbenih ali gledaliških prireditev.
Najnovejša pravoslavna cerkev v mestu, park Sv. Save, končati morajo le še fasado.
Na vzhodnem delu mesta leži še drugi znan park imenovan Čair, kjer se lahko posvetite vrsti športnih aktivnosti, od drsanja na ledu do nogometa. Ob njem je tudi športna dvorana Čair in priporočam, da jo obiščete ob nastopih srbske reprezentance, saj so “Nišlije” znani kot najbolj srčni navijači, ki naredijo najboljšo atmosfero.
Park Sv. Save
Niš ima tudi svoje toplice, tako imenovano Niško banjo, z bogatim spa programom po ugodnih cenah.
Niš je drugo ali tretje največje mesto v Srbiji. Za drugo mesto se bori z vojvodinskim Novim Sadom, saj se je ta, ker leži na ravnini, zelo razširil, medtem ko Niš omejujejo hribčki, ima pa zato precej večje število prebivalstva. Z njim se začne južni del države.
Smo znotraj trdnjave v Nišu, kjer se lahko v kavarnici popije zelo dober cappuccino praktično sredi zgodovinskih izkopanin.
Mesto ima dolgo zgodovino, saj je bilo pomembno že kot rimski Naissus. Po celem mestu leži veliko pomembnih izkopanin, celo na robu mesta so, kar priča, kako veliko je bilo rimsko mesto. Je rojstni kraj rimskega cesarja Konstantina Velikega in lahko si ogledate ostanke njegove palače imenovane Medijana, kjer je preživljal prosti čas.
Primer izkopanin.
Videti morate tudi Ćele kulo, stolp, ki vas bo šokiral, saj so ga Turki zgradili iz lobanj srbskih protiturških upornikov. Zanimivo pričevanje zgodovini sta tudi dva spomenika druge svetovne vojne – nacistično koncentracijsko taborišče in ogromne stisnjene pesti na hribu Bubanj, v spomin na 10.000 nedolžnih civilistov, ki so jih pobili Nemci.
Niš, zgodovina mesta.
Mesto je bilo skozi zgodovino na žalost velikokrat porušeno in spet obnovljeno, kar pa mu daje prav poseben videz in šarm.
Stavba univerze v Nišu, ob reki Nišavi.Sprehajalna pot ob Nišavi, ki jo imenujejo kej.Še vedno se sprehajamo ob Nišavi.
Ti ljubki mali kužki izhajajo iz Sredozemlja. Verjetno so jih pred več kot 2000 leti na Malto prinesli feničanski trgovci. Zgodovinarji pravijo, da so najstarejša pasma na svetu. Današnji maltežan je nastal s križanjem malih španjelov in pritlikavih kodrov.
Maltežan je, tako kot višavski terier, snežno bele barve. Njegova dlaka je dolga, zato je nujno vsakodnevno krtačenje in redno striženje ter kopanje, da ne nastajajo nepotrebni in za psa boleči vozli.
Maltežanska dvojčka
Maltežan je bil od nekdaj zgolj spremljevalec človeka, saj s svojimi dobrimi dvemi kilogrami in 20 do 25 cm plečne višine, res težko, da bi mu lahko obesili kakšno težko delo. Je dobrega in ljubeznivega značaja in vedno pripravljen na igro. Zelo rad se giblje, je pa zadovoljen tudi z mirnejšim življenjem.
Maltežan na pasji razstavi. Kako se pes giblje z dolgo dlako, ki jo ima pod gobčkom, nimam pojma.
Maltežani so se predstavili tudi na januarski mednarodni razstavi psov vseh pasem CACIB Ljubljana 09, ki je bila na Gospodarskem razstavišču. Tudi fotografije sem posnela na tej razstavi.
Maltežan si z zanimanjem ogleduje vrvež na pasji razstavi.
Ker so bile na pasji razstavi tudi velike pasme, seveda ne v isti dvorani, mi je bila zelo zanimiva primerjava med temi malimi kužki in kakšnim ogromnim kavkaškim ovčarjem ali srednjeazijskim ovčarjem. Čeprav ponavadi tudi mali kužki nimajo težav s samozavestjo in se svojih velikih prijateljev ne ustrašijo kar tako.
Na pustno soboto so v ljubljanskem parku Zvezda pripravili prijetno pustovanje za najmlajše. Dan je bil sončen, brez vetra, lahko bi rekli, da je maškaram skoraj uspelo priklicati pomlad. Za veselo pustno vzdušje je skrbela glasbena skupina Victory, ki je na oder povabila tudi male pustne šeme.
Skupina Victory in male pustne maske na odru.Seveda je za red in mir skrbela policija, ki je imela pod nadzorom vse, kar se je dogajalo pri tleh.Predstavile so se tudi skupinske pustne maske iz različnih osnovnih šol in vrtcev.Mali slonček je neumorno tekal naokoli medtem ko je bila Pika Nogavička bolj umirjena in je samo opazovala.No tudi slončki se kdaj utrudijo in morajo malo počivati.No zdaj imam po dovolj tega slikanja in grem.Leopardka je zaplesala, kot so narekovali Victory.Nekateri so veselo plesali, nekateri pa telefonirali ali pisali sporočila o norem pustovanju za najmlajše in njihove velike prijatelje.Nekateri so družinsko pozirali.In kakšen bi bil to dogodek brez prisotnosti hišnih ljubljenčkov, to preprosto ni mogoče. Kuža mora biti povsod.
Na današnjo pustno soboto so na hipodromu Stožice v Ljubljani priredili Pustni turnir v dresuri v maskah. Prireditev je bila za čistko desetko in se je odvijala od 10. ure naprej v pokriti jahalnici hipodroma. Nastop tekmovalcev je bil obvezen v pustnih maskah in to, kako je vse skupaj izgledalo, nam najbolje povedo fotografije.
Predstavitev vseh pustnih mask, ki so nastopile na pustnem turnirju.Prva nagrada za najboljšo masko je pripadla “Ciganki”.Drugo nagrado za najboljšo masko sta dobila “Kekec in Mojca”.Tretja najboljša maska pustnega turnirja je bila “Barbi”.
Ker pa pustni turnir za ljubitelje jahanja in konj ni samo hec, temveč resno delo in trud za čim boljše dresurno jahanje, so bile nagrade podeljene tudi najboljšim v tej panogi. Ker se je napovedovalko slišalo zelo nerazločno, nisem dobro slišala pravih imen jahalk, zato jih bom imenovala z njihovimi pustnimi imeni.
Prvo mesto v dresurnem jahanju je pripadlo “Kekcu in Mojci”.Drugo nagrado v dresurnem jahanju je dobila “Nevesta”.Tretjo nagrado v dresurnem jahanju je zaslužila “Barbi”.
Tudi ostale nastopajoče maske so bile domiselno našemljene, njihovo dresurno jahanje pa je sploh neverjetno. Vsi skupaj so bili res odlični.
“Zebra”“Dama in Al Capone”“Zebra” odhaja s prizorišča tekmovanja.“Pomlad” je prišla v ritmu glasbe – zvončki in trobentice.No in ker je kljub lepi in sončni pustni soboti, le malo prezgodaj za pomlad, je tudi ta odšla s prizorišča tekmovanja.Tu je tudi “Ciganka”, ki bo dokončno povedala ali letos pomlad bo ali ne.Pustna procesija na konjih.“Hudič” je bil četrta najboljša maska turnirja.“Hudič” in “Okostnjak.
In za konec še kakšna vedrejša maska, pa tudi manjših hišnih ljubljenčkov, ki so spremljali pustno dogajanje, je bilo kar nekaj.
“Nevesta” in “Barbi”.Če bi podeljevali nagrado za najlepši konjski rep, bi prav gotovo zmagal tale lepotec.Kako zanimiv turnir. Hov.
Gustav, kraljevski veliki koder, pes terapevt iz Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke.
Že od nekdaj je bil pes človeku ne samo družabnik, ampak tudi pomočnik: pri reševanju pogrešanih ljudi ali zasutih pod snežnim plazom, pomoč pastirjem pri čuvanju črede, policijski in vojaški psi, ki so izurjeni za iskanje droge, v severnih deželah, kot je Aljaska, uporabljajo aljaške malamute za vleko sani. So tudi odlični filmski igralci. Legendarna Lassie, škotska ovčarka, pa dobrodušni velikan Beethowen, bernardinec, in v novejšem času detektiv Rex, nemški ovčar.
Res vsestranski so lahko ti prisrčni hišni ljubljenčki, če jih pravilno izurimo in jim posvetimo svojo pozornost. Seveda imajo pri tem zelo veliko vlogo njihovi vodniki. Oba, vodnik in pes, morata biti pravilno usposobljena za nudenje terapevtske pomoči. Taka terapevtska skupina je prav gotovo Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke. Skupina prostovoljk in prostovoljcev se je letos predstavila tudi na mednarodni razstavi vseh pasem Cacib Ljubljana 09.
Tačke pomagačke, psi terapevti s svojimi vodniki.
S svojim prostovoljnim delom pomagajo ljudem z različnimi težavami, bodisi pri zdravljenju, rehabilitaciji ali pa kakovostnemu preživljanju vsakdanjika. V vrtcih in šolah učijo mlade kako spoštovati in pravilno ravnati z živalmi. Delujejo v domovih za starejše občane, v bolnišnicah, šolah in vrtcih.
Tačke pomagačke spoznamo po značilnih oprsnicah.
Tačke pomagačke spoznamo po lepih modrih oprsnicah z rumeno obrobo ter logotipom društva, ki jo nosijo psi. Vodniki imajo priponko s sliko in imenom ter logotipom društva.
Spomnim se prispevka na televiziji v katerem sta sodelovala kraljevski koder Gustav in njegova vodnica. Ta je povedala zgodbo iz doma za starejše občane. Starejša gospa, ki je bila slepa in malodušna, ni hotela ne vstati ne drugače sodelovati, se je ob srečanju z Gustavom popolnoma spremenila. Zdaj komaj čaka na četrtek, ko pride Gustav. Pa še veliko je takih primerov, ko ljudje ob živalih polno zaživijo.
Žana, pritlikavi koder je tudi Tačka pomagačka.
Seveda pa taka društva svojega sodelovanja ne vsiljujejo nikomur, potrebno jih je poklicati in se zmeniti za sodelovanje. Ljudem, ki se odločijo za tako pomoč, pes zelo veliko pomeni, ko ga pobožajo, počešejo in se z njim poigrajo, na kar se vsak kuža z veseljem odzove, so zelo srečni in pomirjeni.
Družba živali prinaša srečo in veselje zdravim in bolnim, živali so odlično zdravilo proti stresu in depresiji. Mednarodne raziskave po svetu dokazujejo, da živali tudi znižujejo krvni tlak in srčni utrip. Tačke pomagačke so bile leta 2008 proglašene tudi za dobrotnike leta.
Seveda pa je tudi pri tej dejavnosti samo ljubezen do ljubeznivih in potrpežljivih štirinožcev premalo. Taka društva za svoje delo potrebujejo tudi finančno pomoč in donacije, da lahko še več psov izurijo za pomoč ljudem. Kdorkoli ima željo in možnost pomagati Slovenskemu društvu za terapijo s pomočjo psov in bi želeli nakazati denarno pomoč, lahko vse podatke dobijo na spletni strani: ognjena.com.
Še nekaj fotografij, ki sem jih posnela na pasji razstavi v Ljubljani ob predstavitvi Tačk pomagačk:
Detektivski roman, Ahilova smrt, je četrta knjiga v seriji knjig o Fandorinu, ki ga označujejo kot slovanskega Sherlocka Holmsa. Fandorin govori japonsko in angleško, obvlada borilne veščine, je mojster preobleke in je neznansko lep.
Po vrnitvi iz Japonske, kjer je več let delal na ruskem veleposlaništvu, se Fandorin, s svojim zvestim japonskim pomočnikom Maso, vrne v Moskvo. Tu ga zaposlijo kot pomočnika generala Vladimira Andrejeviča Dolgorukoja, ki je guvernator Moskve, danes bi rekli župan, kajti zgodba se dogaja leta 1882. Po naključju se Fandorin nastani v istem hotelu kot stari znanec general Mihail Dimitrijevič Soboljev, 40-letni narodni junak iz rusko-turške vojne, ki so ga zaradi legendarne vojaške sreče, imenovali tudi Ahil. Ko se Fandorin zjutraj želi z njim srečati, izve, da je general ponoči nenadoma umrl. Zdravnik meni, da gre za naravno smrt, toda Fandorin na domnevnem prizorišču smrti, kajti izkaže se, da je bil general ubit drugje, opazi podrobnosti, ki ga počasi, a vztrajno pripeljejo do morilca in do razkritja zarote, ki seveda vodi visoko v politične kroge.
Roman je sestavljen iz dveh delov. V prvem delu spremljamo Fandorina pri preiskavi umora, kajti prepričan je, da je bil Ahil umorjen. Drugi del pa nam pripoveduje zgodbo Ahimasa Weldeja s Kavkaza, od njegove rane mladosti, ko na krut način izgubi oba starša, do tega kako postane poklicni morilec. Na koncu se ti dve zgodbi prepleteta, zgodbi Fandorina, velikega uma, in Ahimasa, velikega morilca.
Boris Akunin je psevdonim Grigorija Čhartišvilija, ki se je rodil v Gruziji, leta 1956. Poleg tega, da je pisatelj, je tudi prevajalec iz japonščine, kritik, jezikoslovec in esejist. Do sedaj naj bi napisal 12 knjig o pronicljivem plemiču, detektivu Erastu Fandorinu.
Dunaj, cesarsko mesto, je bil dolga stoletja križišče vzhoda in zahoda. V enem od turističnih vodnikov sem prebrala, da so tu madžarski golaž, turška kava in starodavni poklončki še vedno krajevni običaji.
Mi smo šli na enodnevni izlet na Dunaj, v prvi vrsti na ogled razstave francoskega slikarja Paula Cezanna (1839-1906). Velja za zadnjo osebnost impresionizma. Na ogled so postavili 130 Cezannovih del. Za časa njegovega življenja so bila dela bolj malo vredna, medtem ko po njegovi smrti dosegajo vrtoglave vsote, tako kot pri večini slikarjev in to mi ni všeč. Naj povem, da je bil izlet 26. februarja 2000. Raje sem se odpravila na vandranje po Dunaju in njegovih znamenitostih.
Hofburg – nekdanji cesarski dvorec kot ga vidimo danes izvira iz 16. stoletja. V velikem kompleksu Hofburga so nekdanji cesarski stanovanjski prostori, nekaj muzejev, kapela, cerkev, Narodna knjižnica, Španska jahalna šola in urad avstrijskega predsednika. Ker je kompleks zelo velik, lahko kupimo vstopnico za posamezni del le tega.
Dvorec Hofburg.
Mi smo se odločili za del v katerem so stanovanjski prostori. Zelo lepo so ohranjeni predmeti cesarice Elizabete Bavarske, imenovane Sisi, in njeni prostori, v katerih je bivala, kadar je bila na Dunaju. Znano je namreč, da tu ni prav rada bivala, največkrat se je raje umaknila v svojo palačo na grškem otoku Krfu. Kot zanimivost, cesarica Sisi je imela celo svojo sobo za telovadbo, ali kot bi danes rekli za fitness, s telovadnimi napravami.
Znamenita stolnica sv. Štefana.Kužno znamenje. Kot v mnogih evropskih mestih, je tudi na Dunaju v srednjem veku kosila kuga.Vhod v grobnico Habsburžanov.
V grobnici Habsburžanov so pokopani: Marija Terezija (1717-1780), vladarica habsburških dežel, njen mož Franc I. Štefan in njun najstarejši sin Jožef II.
Tu je pokopana tudi Elizabeta Bavarska – Sisi (1837-1898), avstrijska cesarica in madžarska kraljica, soproga cesarja Franca Jožefa I.
Zadnji Habsburžan na prestolu je bil cesar Karel I. Vladal je samo dve leti, potem pa sta z ženo Zito, kar nekaj časa živela na Madžarskem, na polotoku Tihany.
Izlet v Budimpešto smo sklenili z obiskom polotoka in vasice z istim imenom Tihany, na severni obali Blatnega jezera, kjer je to najožje. Z razgledne točke je čudovit razgled na jezero. Na tem lepem kraju je nekaj časa živel tudi zadnji cesar z dunajskega dvora Karel I. in njegova žena Zita.
Tihany je zelo priljubljena turistična točka z veliko obiskovalci, zato je skoraj vsaka hiša trgovina s spominki ali gostišče s prenočišči, kjer ponujajo svoje tradicionalne jedi, kot so: golaž, paprikaš ali segedin. Paprika je skoraj obvezen del madžarske kuhinje. V vasici je tudi etno muzej na prostem. Tu je tudi veliko sprehajalnih poti, ki marsikje ponujajo lep razgled na jezero.
Paprika, na vsakem koraku jo lahko srečamo.Etno muzej
Ko gledaš Blatno jezero, imaš občutek, da si na morju. V njem ljudje plavajo, surfajo, jadrajo, ribarijo, na njegovih obalah pa se nastavljajo soncu. Poleg tega pa imajo tudi urejeno kolesarsko pot, ki je speljana okoli jezera.
Tu so tudi številne jahalne šole za začetnike in tiste, ki že obvladajo ježo na konjih in se lahko udeležijo večdnevnih izletov v naravo.
Zvečer smo se polni lepih vtisov vračali proti domu. Na poti pa smo doživeli še eno zanimivost. Vračali smo se namreč 30. aprila, na dan, ko po Sloveniji gorijo kresovi. Zanimivo je bilo spremljati kresove po naših krajih vse od Prekmurja, preko Štajerske do Ljubljane.
Že leta 2000 smo se za prvomajske praznike odpravili na izlet v Budimpešto, glavno mesto Madžarske. Sprva so nas na poti spremljali slovenski grički, ko pa smo prestopili mejo pa samo še ravnina do koder ti seže oko. Naprej smo se peljali po južni strani Blatnega jezera do Budimpešte, slikovite prestolnice ob Donavi. Krasijo jo čudovite cesarske in kraljevske zgradbe in mnogi pravijo, da je Budimpešta dvojčica cesarskega Dunaja, tako sta si podobna. Reka Donava ločuje mesto na dva dela. Na desnem bregu leži Budim, zeleni predel mesta kjer je tudi grajski grič z grajsko palačo. Tu je Ribiška trdnjava s čudovitim pogledom na Budimpešto in pa Matjaževa cerkev, kjer so kronali madžarske kralje. Na levem bregu je ravninska Pešta z najlepšo stavbo v kateri je parlament. Na Donavi je tudi zelo zanimiv Margaretin otok. Ime nosi po hčeri kralja Bele IV, ki je dal na otoku zgraditi samostan, v katerem je morala Margit živeti od svojega devetega leta, ker se je tako zaobljubil njen oče.
Pogled na Budim in grajsko palačo.Grajska palača. V drugi vojni je bila zelo uničena in so jo nanovo pozidali, žal so tudi okna, ki so jih vstavili novejšega izgleda.Matjaževa cerkev na grajskem griču, kjer so kronali kralje, danes v njej prirejajo tudi koncerte.Ribiška trdnjavaMesto krasijo tudi mostovi. Ta je cesarski most in ima na vrhu krono.Palača parlamenta v Pešti.ParlamentNa izletu v Budimpešto je vsekakor nujno obiskati Čardo.
V grobnici Habsburžanov so pokopani: Marija Terezija (1717-1780), vladarica habsburških dežel, njen mož Franc I. Štefan in njun najstarejši sin Jožef II.
Tu je pokopana tudi Elizabeta Bavarska – Sisi (1837-1898), avstrijska cesarica in madžarska kraljica, soproga cesarja Franca Jožefa I.
